Prijatelj iz mariborskega arhiva mi je letos opažal, da sem asturijski »manijak«, ker sem mu veliko govoril pri mizi, ko smo večerjali v oštarijina Jasi o asturijščini, Asturijski jezikovni akademiji in drugih. Ni dvoma, da me res zanima ta španska dežela. Dolgo časa sem vedel o asturijščini in njenem regulatorju, vendar samo pred nekaj leti sem zvedel, da je ta dudaš, ki smo ga velikokrat slišali v radiu v začetku zdajšnjega stoletja, tudi Asturijec, ime mu je Xosé Angel Hevia Velasco. Kratka pesem Tú non vuelvas, ki zazveni v tej svetovno znani glasbeni točki, je tudi v asturijščini. Hevia je zavzet za asturijski jezik, ki še nima uradnega statusa v avtonomni Asturiji kot baskovščina v Baskoviji, katalonščina v Kataloniji in Balearih, ali galicijščina v Galiciji (to je pravzaprav souraden status, ker je kastilijska špančina še vedno uradni jezik v teh deželah).
Čeprav se je število govorcev asturijščine zelo zmanjšalo, kljub temu je izjemna organiziranost tistega gibanja, ki je za ohranitev in razvijanje asturijskega jezika. Ne samo, da imajo svojo akademijo, ampak je še organizacija Centru de Terminoloxía Asturiana (Središče za asturijsko terminologijo), ki posodablja asturijsko besedišče, da bo jezik sposoben za rabo na drugih področjih kot apotekarstvo, pouk, računalništvo, rastlinoslovje ipd.
Asturija je zgled tudi za nas, ker mi nismo nerodno ljudstvo. Samo je treba najti prikladen način.
Asturijski soldati španske vojske na obisku pri Slovakih
Najprej so hoteli ustanoviti PAZU pod imenom Pomurska Akademija Znanosti in Umetnosti. Tega pa niso dovolili (gvišnose ni videlo Ljubljančarjem, da bi bila podobna akademija v zaničevanem Prekmurju kot SAZU v prestolnici). Anton Vratuša, da bi rešil kratico PAZU in načrt inštituta, je izmislil ime Pomurska akademsko znanstvena unija. Toda PAZU je naša akademija, ali se vidi drugim ali ne.
Zdaj, ko sem pisal te vrstice, sem postavil anketo v skupini Prekmurski slovar, ker me je zanimalo ali bi želeli ljudje, da se naj PAZU ukvarja s prekmurščino na višjem nivoju (lahko bi bil regulator)? Večina se je strinjala z zamislijo. Nekaj jih je menilo, da je treba ustanoviti drugi inštitut za razvijanje prekmurskega jezika.
Bil je, ki se je strinjal z namenom (da je treba ohraniti prekmurski jezik), vendar je imel dvom, da bi se lahko poenotila prekmurščini zaradi narečij, ki jih ima za precej različna. To samo preprosti posvetnjaki čutijo, medtem ko ni pravih razlik med prekmurskimi narečji. Razlike ni žmetno premostiti, kar sem že večkrat predlagal. Kolikor bi bile prave razlike, tao ne bi bila medsebojna razumljivost med Goričanci in Marki. Razlike, ki jih imamo, lahko koristimo za obogatitev besednega zaklada, zednim se tako lahko ohrani svoboda do svojega sloga. Ni treba predpisati, da je obvezno uporabiti cintor ali brütif, oba lahko sprejemo za pravilno, ki ju potem bodo uporabili v svojih krajih (tam, kjer se uporabi brütif, tega naj pišejo na table, kjer pa cintor, tam tistega). Učencem pa oba naučimo. Prav tako enako lahko sprejmemo v skupno prekmurščino takšne oblike kot dale, dele; fkraj, krej. Tudi madžarski knjižni jezik enako sprejma za pravilna izraza felett pa fölött (nad). Razlika je samo en glas.
Kongres na Asturijski akademiji v Oviedu (Uviéu) marca 2025
Ker sem velikokrat slišal ta pomislek, zato sem prepričan, da je to »okužitev« iz stare Jugoslavije. Na Zahodu se posmehujejo južnim Slovanom, ker vsepovsod razlikujejo jezike, ki se pravzaprav ne razlikujejo med seboj (poglejmo črnogorščino). Zato mislijo, po mojem, naši laiki, da ima vsaka prekmurska vas svoj »jezik«, kar je neumno. Naša prekmurščina je ohranila svoje razlike od slovenščine, itak pa jo zaničujejo kot če bi bila negoden dialekt in oporekajo njenim literarnim vrednotam. To pa je sama podlost, ko zaradi številčnosti slovenskih narečij nočejo priznati prekmurščine kot jezik, čeprav ni možno primerjati do zdaj živeča skladenjska razvitost prekmurščine, ki je nimajo druga narečja na Slovenskem.
V španskih deželah Leonu in Zamori še govorijo leonščino. Število govorcev tega jezika grozno pada. Leonščina se pravzaprav ne razlikuje od asturijščine, zato se imenujeta v jezikoslovju s skupnim poimenovanjem asturleonščina. V Leonu in Zamori zato imajo to za leonski jezik, ker imajo govorci posebno kulturno ozadje in zavest, tudi jih razlikujejo zgodovinska korenja in zemljepisni položaj od Asturijcev, vendar je jezik ostal enak. Tisti, ki si prizadevajo ohraniti in uporabiti leonski jezik, nočejo slediti posebni smeri, nimajo svoje »akademije«, ampak sprejejo v zapisovanju pravopis Asturijske akademije, Asturijska akademija pa si prizadeva zapisati norme leonščine.
Pri nas razlikujejo porabski »jezik« zaradi državne granice, čeprav zemljepisni položaj ne razlikuje rabskega falajčka od Goričkega, tudi nima Porabje posebnih izoglos, niti identiteta in kultura nista različni. Torej je tukajšnje razlikovanje samovoljno in nepotrebno.
V omenjeni anketi je nekdo dodal svojo možnost, da je treba prvič združiti prekmurščino in potem lahko pride negovanje na višjem nivoju. Jezik se sam od sebe ne more združiti, to delajo vsikdar izobraženci, pisatelji in učenjaki, ki, če je možno, se združijo v akademiji, da dosegnejo tale cilj.
In zakaj naj se ukvarja PAZU s prekmurščino na akademskem nivoju? Odgovor je kaj preprost: zaradi šparanja. Nismo bogata krajina, zato je nujno prišparati. Važno je ohraniti, razvijati in uporabiti prekmurski jezik, imamo pa za to dandanes preprostejša in učinkovita sredstva. Sploh ne potrebujemo čintarate okoli prekmurščine, ker imajo ta način šovinisti in diktatorji, ki jih ne briga blagostanje ljudstva. Imamo pomursko akademijo, zato je treba tisto nastaviti na prekmurščino. Prav tako je treba v obstoječa sredstva (novine, portali) vpeljati prekmurski jezik. Drugi razlog, ki govori v prid prišparanju, da bi verjetno ugovarjali (uradni) rabi prekmurščine rekoč, da to bo zvišala stroške. Torej je nujno iskati učinkovitnejše rešitve, ne da bi rekli, da samo zapravljamo peneze.
Povsod v Prekmurju naj bodo napisi (v trgovinah, uradih, kjer koli)
CILJ: da se vsepovsod razširi prekmurščina in bo prisotna v popolni moči.
V Prekmurju še vedno se peljejo ljudje na kolih, ki jih vlečejo konji in krave. Mislijo v Osrednji in Zahodni Sloveniji. V Prekmurju ljudje še vedno živijo med zaostalimi, nerazvitimi kmečkimi okoliščinami, še vedno svetijo z petrolejko in niti iz pripovedovanja ne poznajo interneta. To mislijo v Osrednji in Zahodni Sloveniji.
Spet sem hudo čemeren, kakor sem se razčemeril zaradi sramotnega članka v Demokraciji. Poleg tega me strašno srdi, da nekateri Prekmurci asistirajo temu, rekoč, da je to »najboljša rešitev« za Prekmurje, tudi »z veseljem« sprejemajo. Pravijo, da ne obstaja v tem okolju visokotehnološka raziskovalna oprema. Kaj je? Kaj hočejo reči? Ali mislijo, da bomo iz svojega žepa pokrili stroške in kupili to opremo? Ali so res znoreli ali pa uživajo mamila? Zagotavljajo opremo, ker je bil ustanovljen ta zavod, da naj Prekmurje napreduje.
Asturijska jezikovna akademija (Academia de la Llingua Asturiana) v Oviedu (asturijsko Uviéu) v Španiji. PAZU bi lahko imel isto funkcijo za prekmurščino kot ta akademija za asturijščino
Začeli so pa iz nič, ampak ta zdajšnja, strašno »čedna« in »pametna« vlada verjetno pričakuje, če danes posadiš sadiko črešnjevega drevesa, jutri naj že lahko trgajo petdeset kilogramov črešnje. Ali so res norlavi v prestolnici? Ali pa je spet treba šparati in to začnejo v Prekmurju?
Res, da imamo veliko pomanjkljivosti tudi na drugih področjih, saj poleg visokotehnološke opreme ni delovnih mest za visoko izobražene Prekmurce. Toda bi trebalo to vse zagotoviti in ne misliti: v redu, damo jim toliko milosti, da lahko imajo ta zavod, vendar jutri že zahtevamo petdeset ali sto kilogramov črešnje. Treba je več potrošiti za Prekmurje.
Leta 1964 v Prekmurju
Meni pa izgleda tako, da namerno želijo nekateri, naj se v Prekmurju spet na kolih peljejo ljudje, ki jih vlečejo krave in konji. Spodnesli so to tudi, da se PAZU imenuje Pomurska Akademija Znanosti in Umetnosti, namesto imamo le Pomursko Akademsko Znanstveno Unijo. Gospod Anton Vratuša je z delnim sporazumom dosegel, da naj ne odvzejo Prekmurju tudi te skromne možnosti. Ali naj se zdaj spet zadovoljimo z delnim sporazumom, in sicer s priključitvijo Znanstvenega in inovacijskega središča Institutu Jožef Štefan?
Tisti, ki podpirajo priključitev, menijo, da bi lahko institut s svojo dejavnostjo »generiral« prihod mladih nazaj v Pomurje. To je smešno! Institut Jožef Štefan je v prestolnici, kjer se komaj brigajo s Prekmurjem. To vsi vemo! Zatorej je lahkoverna in malomarna ta misel!
V prestolnici imajo preveč pričakovanja, medtem ko imamo veliko pomanjkljivosti v Prekmurju, a še vedno ta centralistična država sklepa o vsem grošu! Potrebujemo sredstva za napredek, hkrati tudi je treba dati Prekmurcem posebno pravico (avtonomijo), da lahko oni sklepajo o pridobljenih sredstvih.
V naslednjem letu naj samo padne zdajšnja vlada, vendar Bog vari, da premaga opozicija!
Avtonomija je pravica ali način samouprave, z zornega kota politike je pravica manjšine, ki zatrjuje svojo različno identiteto in ji dovoljuje izvajati neposredni nadzor nad nekaterimi, določenimi zadevami.
Nedavno sem dobil odklonilno vedenje, ko se je pojavilo v prijateljskem pogovoru vprašanje avtonomije Prekmurja. Bil je ugovor proti prekmurski avtonomiji, da nekateri (menda) hočejo doseči vrsto avtonomije za Prekmurje, da naj bo naša majhna domovina davčna oaza! Moj prijatelj se je gvišno zmotil, ker oni, ki to želijo, stoodstotno niso za prekmursko avtonomijo. Ti želijo namreč, da Prekmurje bo samostojna država, kar ni enaka avtonomiji. CILJ PREKMURSKE AVTONOMIJE NE SME BITI OBOGATENJE!
Toda je zahteva avtonomije upravičena, hkrati tudi je že bila utemeljena v indašnjosti in so bili jasni zamisli o njeni uresničitvi. Slovenske zgodovinske knjige in razprave omenijo vsikdar samo tisti avtonomnski načrt, ki ga je Klekl st. sestavil še na Ogrskem. Vendar je Klekl ostal pri tej zahtevi do prekmurske avtonomije tudi po priključitvi, torej že v Kraljevini SHS! Večina zgodovinarjev molča o tem dejstvu ali pa ga omalovažuje. »Naša kmečka zveza žele autonomijo, v ednoj državi Jugoslaviji, to je samoravnanje za Slovenski orság i v njem posebi autonomine pravice v Prekmurji gledoč na jezik, vero, gospodarstvo, šole« (Novine 31. 10. 1920, 2).
Dolgo časa niso priznali naše prekmurščine kot jezik. Čeprav se je dokaj spremenilo mnenje o našem jeziku, kljub temu zdaj to lahko beremo v nekaterih razpravah, da se je prekmurščina (menda) že v 19. stoletju »poenotila« z osrednjo slovenščino, katera trditev je zelo šepa. Vendar oni, ki so izoblikovali to mnenje (teorijo), na kratko toliko rečejo na to, da kar se je objavilo v prekmurščini v 20. stoletju, več ni knjižno in je literarna ustvarjalnost sodobnih prekmurskih avtorjev samo skromna narečna, ker se niso vračali v »Küzmičeve čase«. Torej tistim, ki to trdijo, niso važna druga dejstva: korenja literarne tradicije. Ne vidijo trajnosti med sodobno in staro prekmursko književnostjo, čeprav sodobni prekmurski avtorji prav zaradi tega pišejo prekmursko, ker so pod vplivom starodavne prekmurske literarne tradicije.
Vsikdar imajo razloge, da zakaj ne smejo priznati normativnosti prekmurščine ali pa tega, da so bile zahteve tudi v Kraljevini SHS do prekmurske avtonomije. To so pa seveda raznarodovanje, morebitna oživitev vendskega vprašanja, strah propada slovenstva ipd., medtem ko je Prekmurje še vedno pastorek Slovenije in še mnogo ljudi v Sloveniji misli (zlasti, ki so v Osrednji ali Zahodni Sloveniji), da tukaj ni npr. dostopa do interneta ipd. To je kar poniževalno.
Da spet naj povem par besed o davčnih oazah: v Španiji nobena avtonomna skupnost ni davčna oaza, vendar mislim imajo posebne zakone in pravila o obdavčitvi. Tudi v Prekmurju bi bilo nujno oblikovati vrsto avtonomije, ki nam omogoča ohranitev naših davkov. Poleg tega bi morali dobiti košček iz torte denarnih prejemkov Evropske unije, ki jih dobi Republika Slovenija. Tako bi lahko bilo pravičnejše razdeljenje denarjev.
León ima zgodovinske, kulturne in tudi jezikovne razloge, da lahko zahteva avtonomne pravice od španske vlade. Poleg tega naštejo še druge razloge v tem videoposnetku:
¿Por qué la autonomía leonesa? (Leonska avtonomija, zakaj?)
od leta 1983, ko je nastala avtonomna skupnost Kastilja in Leon, se je v veliki meri zmanjšalo število prebivalstva v Leónu, Zamori in Salamanci
tri dežele ima nerazvito gospodarstvo
so komaj bili gospodarski in infrastrukturni razvoji v omenjenih deželah.
Avtonomna vlada, ki je v Valadolidu, v Kastilji je zelo malo prispevala k razvijanju v Leónu, ker zelo manj pozornosti usmerijo tej deželi, zato je regija podobno zanemarjena kot Prekmurje v Sloveniji.
Osebno nisem se srečal z Antonom Vratušo, o katerem je bil simpozij ob 110. obletnici njegovega rojstva v prestolnici Ljubljani in Murski Soboti. V naši prestolnici sem poslušal spomine o Vratuši. Ko sem še delal na prekmurskem prevodu Malega kraliča, sem probal iskati ustrezna slovarska gradiva. Ker sem slišal, da je imel Vratuša zbirane besede goričkega narečja, sem ga pozval po telefonu in sem se pozanimal za to gradivo. Gospod Vratuša, žal, se ni spomnil več tega gradiva.
Gospod me je hotel povabiti v neki takipolitični mladinski tabor v Petanjce, zaradi tega me je malo spravil v negotovost.
Znano je, da imam svoje mnenje o levici, hkrati tudi o desnici in drugih strankah. Toda so ljudje, ki so pravzaprav dobri (zelo dobri), medtem ko je edina njihova falinga, da so na slabi strani. Ni dolgo, da sem zvedel o dudašu, ki se imenuje Hevia in ki smo ga velikokrat čuli v začetku 2000. v radijih, da je iz Španije. Najprej sem mislil, da je Škot, ker igra na dudah. Hevia igra pravzaprav na asturskih dudah, ki se imenuje gaita. Poleg tega je samozavesten Asturijec in vnet borec asturskega jezika. Samostojno od politične strankarske pripadnosti zastopa za asturščino in na različnih prireditvah prebere razglase, izjave in drugo v asturščini, zlasti tiste, v katerih spregovorijo za ta jezik. Podobno ali pa isto bi bilo potrebno delati za prekmurščino. Nočem pripadati nobeni stranki ali ideji, vendar kdor koli podpira zadevo prekmurskega jezika (levičar, desničar, liberalec, nevtralec), tisto največ vala in edino to me zanima. Kakor sem že rekel, da ne smejo degradirati prekmurščine v protestantski jezik, ker so jo enako negovali katoličani in evangeličani. Ljudje imajo svoje prepričanje, vendar jih lahko povezujejo skupne zadeve, kar ne pomeni, da se moramo prilagajati načelom drugih.
Ali bi moral bolj spoznati Vratušo? Nikdar ne bom zvedel. Čeprav to, kar so govorili o njem na omenjenem simpoziju v Soboti, mi da slutiti, da bi bilo bolje, če bi ga res spoznal. Ker Vratuši ni manjkala modrost, ki je skorom ni v zadnjih časih. Zaman je strankarska pripadnost, gospod Vratuša je veliko delal za znanstveno raziskovanje prekmurskega jezika in kulture Slovenske krajine. Že po drugi vojni, v 60-ih letih je nameraval objaviti Pavlovo prekmursko slovnico in s tem bi lahko naredil največjo uslugo prekmurskemu jeziku.
Kar me je zelo presenitilo, da je imel zelo veliko sposobnost iskati sporazum tudi v najtežjih zadevah. Ko niso dovolili rabe poimenovanja Prekmurska Akademija Znanosti in Umetnosti, vendar so imeli že kratico PAZU, je gospod Vratuša rešil neugodnost in izmislil ime Pomurska akademsko znanstvena unija. Na simpoziju so poudarili, da dandanes skorom ni takega človeka med slovenskimi znanstveniki.
Zdaj bi rekli, da se hvalim, ko rečem, da probam slediti istemu načelu. Probam, vendar mi se vsikdar ne posreči. Tudi jaz sem slab grešnik z več falingami. Lahko se razčemerim, vendar je moj čemer včasih res »sveti« kot tudi tukaj. Res, da več vala mir, strpnost in ljubezen. Hkrati tudi se pripetijo položaji, ko ni več možnosti za sporazum in se je nujno boriti.
Tudi zdaj začnejo nastati zelo neugodni položaji, o katerih bom posebno pisal.
8. februarja praznujemo dan slovenske kulture, ki se imenuje Prešernov dan, ker je 8. februarja umrl največji slovenski pesnik France Prešeren.
Drugače je imel Prešeren vzhodno slovensko književnost (kot tudi prekmursko) za nič, pravzaprav jo je špotal v nekaterih pesmih. Kljub temu ga še vedno častim in ga imam za velikega pesnika. Prešernovo življenje ni bilo polno vedrine. Imel je mnogo žmečav in porazov. Zato je večkrat grabil za kupico. Poleg tega je živel daleč od panonske slovenske krajine in ni poznal našega položaja. Torej res ni vedel kaj govori. Medtem ko so drugi, ki so bili po rodu Prekmurci, v popolni treznosti špotali in tudi lagali o preteklosti Slovenske krajine (Prekmurja in Porabja) ter o njeni kulturni vrednoti samo za sramoten dobiček. Te ljudi pa še danes obožujejo nekateri, tudi jih crkljajo in imajo za največje Prekmurce...
Ni mi všeč, da praznujejo kulturni praznik tisti dan, ko je obletnica smrti velikega pesnika. Tisti dan bi bilo smiselno praznovati, ko se je rodil, saj takrat je prišel velik človek z velikim talentom na svet. Res, da je Prešernov rojstni dan 3. decembra, ko se približuje miklavž in božič. Poleg tega je konec leta in so velike zmešnjave. Dandanes je grozno to obdobje, ker je lakomnost spremenila božični čas v komercialno moro!
Praznovanje Prešernovega dneva v Monoštru, v Hotelu Lipa
Tako se je postavilo v meni naslednje vprašanje, da kdaj lahko bi praznovali dan prekmurske kulture? O tem vprašanju sem nekoč sestavil anketo v Facebooku. Še vedno to predlagam, da naj bo dan prekmurske kulture 15. septembra.
Takoj sem dobil ugovore in tudi neutemeljne tožbe. Zelo špajsna je bila naslednja tožba, ki je menila, da zaradi tega, ker se ne strinjam z obletnico smrti in brezpogojno želim izbrati dan rojstva nekega znanega prekmurskega pisatelja, hočem rojstni dan Mikloša Küzmiča za dan prekmurske kulture. Opomba: ni gvišno, da se je res 15. septembra 1737 narodil Mikloš Küzmič. Dvomim o resničnosti tega datuma. Obtožili so me, da sem pristranski do protestantov. Vendar, če bi vedeli kateri dan se je rodil Štefan Küzmič(saj toliko vemo samo, da se je rodil okoli 1723), lahko bi rekli, da je to pristransko do katoličanov, če se odločimo za tisti datum, ker imajo tudi katoličani veliko uslugo v prekmurski književnosti. Razen tega je Štefan Küzmič umrl 22. decembra, tudi v božičnem času (čeprav drugi podatki pravijo, da je dan njegove smrti 22. oktober).
Drugi ugovor proti datumu 15. september, da imajo isti dan praznik priključitve Primorske k matici, zato bi se dva praznika pokrivala. Ampak prosim:dan prekmurske kulture ne bi bil državni praznik. Čemu praznovati dan prekmurske kulture v Ljubljani ali Primorskem ali pa drugje v Sloveniji? Treba je praznovati dan prekmurske kulture v Slovenski krajini (v Prekmurju in monošterskem kraju, ker to je področje prekmurske kulture). Če zdaj praznujejo priključitev Primorske v Prekmurju ali ni možno skleniti sporazum, da se naj skupaj praznujeta oba praznika?
Zato predlagam 15. september za dan praznovanja prekmurske kulture, ker menim, da je to popolnoma nevtralen datum. 15. septembra (mihalščeka) 1875 je izšla prva številka (broj) prvega prekmurskega časopisa (novine), ki nosi naslov Prijátel. Urednik je bil Imre (Mirko) Agustič. Agustičev Prijátel je postavil prekmurski knjižni jezik na moderni podstavek in utemeljil prekmursko publicistiko. Verjetno še ni prišel prekmurski Prešeren, ampak sta vpliv in pomen Agustičevega Prijátla očitna.Prijátel se je dvignil nad versko razdelitev prekmurske književnosti in je hotel biti časopis vseh ljudi, ki govorijo ta jezik med Muro in Rabo.
V decembru je umrl Štefan Grabar, župnik na Cankovi. Letos sem ga osebno spoznal, škoda, da je bilo enkratno najino srečanje. Sem mu hvaležen, ker je dovolil, da lahko predstavim v cankovski cerkvi molitvenik Jezuš, tovariš moj.
Cankova okrog 1956 (Foto: Jože Kološa)
Trenotno ni drugega, ki bi lahko dopolnil spraznjeno službo plebanuša na Cankovi. Poimenovali so pečarovskega župnika Ivana Kranjca, ki je dozdaj pazil tudi Kuzmo (s starim imenom Küzdoblani). Odzdaj Aljaž Baša bo upravljal Kuzmo s Svetim Jurjem in Gradom (s starim imenom Gornja Lendava).
Naša püšpekija tudi nima vodje, ker je bil letos škof Štump premeščen na Primorsko. Vendar je že dolgo časa problem pomanjkanje katoliških duhovnikov v Slovenski krajini.
Nekoč je bil precej močna vera med Muro in Rabo. Duhovniki so bili ne samo duševni, ampak tudi kulturni in politični voditelji Slovencev. Dandanes je nekoliko oslabela vera, vendar ima še vedno velik pomen. Ker sem lahko prodal dosti-dosti molitvenikov v Prekmurju. V nekaterih krajih kot Bogojina ali Beltinci so jih toliko kupili, da je bilo nujno še dati tiskati knjige.
Odlomek iz Fickove knjige z biblijskimi zgodbami v gradiščanščini
Malo je pastirjev (čeprav imamo probleme tudi s kakovostjo) in vsepovsod imajo isti problem. Današnja mladina komaj ima voljo do duhovniškega poklica. Razlogi in vzroki so pa znani, ki jih ne bom zdaj predstavil.
Zlasti v Slovenski krajini je žmetno najti ljudi za ta poklic, ki bi potem lahko službovali v domači krajini. Kljub temu lahko bi bile nadomestne rešitve. Nekje na sosednjem Madžarskem so to delali (ker ni bilo duhovnika), da so zaposlovali enega iz Nove Zelandije! Prekmurski luterani so si nabavili mladega fararja iz Slovaške, ki zdaj že govori slovaško, slovensko, prekmursko(!) in tudi madžarsko.
Nekoč je bilo več srčnih ljudi v Slovenski krajini, ki so se obvezali za duhovniški poklic in veliko jih je službovalo v Slovenski krajini. Toda so bili nekateri, ki niso bili iz Slovenske krajine, niti niso bili Slovenci. Največ jih je bilo hrvaške narodnosti (iz kajkavske regije ali Gradiščanske), vendar so zelo dosti delali za Slovence, za njihov jezik in narodno zavest.
Nedavno sem sestavil geslo za NSBL in članek za časopis Porabje(ki sta še ni objavljena) o posebno pomembnem človeku, katoliškem duhovniku, ki je bil rojen v Slovenski krajini. Ime mu je bilo Jožef Ficko (1772–1843) in se je narodil na Boreči. Služboval je ne pri nas, ampak v Prisiki (Peresznye), med gradiščanskimi Hrvati. Še niso mu postavili spomenika v rojstni vasi, vendar bi bilo nujno, čeprav je živel in delal med Hrvati. V gradiščanski hrvaščini je pisal knjige, obnovil gradiščansko književnost, ohranil narodno zavest Hrvatov in jezikovno posameznost Gradiščanske od hrvaške matice. Hrvati so mu hvaležni do danes, ker jim je naredil neminljive usluge. Hkrati Ficko ni pozabil svojih rojakov v Slovenski krajini, ki jih je podpiral tudi iz Prisike. Slovenci med Muro in Rabo so brali Fickove hrvaške knjige, ker je bila gradiščanščina (ki izvira iz čakavščine) prepojena s kajkavskim jezikom, zaradi tega je bila vključena v panonski prostor in nastal tudi Slovencem razumljiv jezik. Poleg tega je Ficko dopolnil gradiščanski knjižni jezik s prekmurskimi slovenskimi elementi, ki so bili prevzeti tudi v pogovorno gradiščanščino.
Spominski dan Jožefa Ficka v Prisiki
Je ena beseda: neofit. Neofit je gorečnež, ki je friško prestopil v neko novo versko skupnost. Da bi ga nova skupnost res sprejela, prevneto deluje za njo.
Čeravno Ficko ni prestopil v drugo vero, ker saj se je rodil v katoliški družini in služboval v katoliški hrvaški vasi, vendar je prišel v drugo, res sorodno, vendar posebno področje. Večkrat sem rekel (kakor prej) da Prekmurcem manjka primerna motivacija, drugače bi lahko naredili dosti več. Ponosni in samozavestni Hrvati so motivirajoč vplivali na Ficka, ki je nastal eden od največjih na Gradiščanskem. Ficko lahko bi bil zgled ne samo za prekmurske Slovence, ampak tudi za vse Slovence!
Hrvati, ki so službovali v Slovenski krajini, so z gorečnostjo svojega naroda delali za nas. Seveda, to brezpogojno ne pomeni, da je nujno najti Hrvata na spraznjene duhovniške službe, saj narodnost vedno ni enaka kakovosti. To hočem povedati, da bi lahko imeli možnost najti primerno osebo na Hrvaškem (v prvi vrsti v kajkavski regiji) za katoliški duhovniški poklic v Slovenski krajini, ker je važno upoštevati jezikovne in kulturne značilnosti. Tako pa lahko zamašimo nekaj vrzeli.
Vuzmeni oltar (Vazmeni oltar) v cerkvi Sv. Egidija v Prisiki
Žal tudi tukaj lahko vpliva politika na to vprašanje. Nekateri namreč hočejo zapletati Prekmurje v protihrvaško histerijo zaradi ozemeljskega spora na morju, četudi je Prekmurje daleč od Jadrana. To je dokaj isto, ko so si madžaroni (kot Mikola) z vsakim načinom prizadevali zapletati Prekmurje v trianonsko histerijo. Kajkavski in gradiščanski Hrvati so bili dobrodejni za Slovence v Prekmurju in Slovenskih goricah. To nam dokazuje zgodovina.
To je moj zadnji blog v tem letu. Upajmo, da se lahko reši bar nekaj važnih vprašanj v naslednjem letu v življenju naše Slovenske krajine.
Vladika je bil nekoč nadškof pravoslavnske cerkve v Črni gori, ki je bil hkrati vladar tale balkanske države. Naziv je podoben knezoškofu.
Njegova svetost, papež Frančišek (ki zelo rad ima našo potico) je premestil škofa Petra Štumpfa in ga poimenoval za koprskega škofa. Ljudje različno ocenjujejo Štumpfovo škofovanje v Prekmurju. S tem se nočem baviti, ker me zdaj zelo skrbi ali bo imela škofija (püšpekija) novega škofa ali bodo nas združili z mariborsko nadškofijo?
Jorge Bergoglio je imel dobre stike s slovenskimi emigranti v Argentini, med katerimi so bili tudi Prekmurci iz Bogojine.
Nekoč so madžaroni na Avstro-Ogrskem obtožili Franca Ivanocyja separatizma, da hoče ustanoviti posebno škofijo v Slovenski krajini med Muro in Rabo, ki bi imela sedež v Murski Sobiti in tudi k tej škofiji namerava priklopiti sosednje hrvaško Medmurje(želim pripomniti, da je bila ta ideja krasna, samo ne vem ali je bila res, ker so madžaroni radi obrekovali rodoljubne Slovane z vsemi možnimi izmišljotinami).
Gledam mnenje o Štumpfovi premestitvi in veliko jih pravi, da boljše bi bilo Prekmurje spet priključiti k mariborski nadškofiji, ker Prekmurje nima nobenega haska, da ima svojo škofijo ipd.
Ta mnenja zrcalijo tisti značilen hlapčevski občutek, ki je verjetno podvrsta zloglasne psihične težave manjvrednostnega kompleksa. Ta občutek je značilen na celem Slovenskem, toda je najbolj značilen pri nas med Muro in Rabo. Pri nas ničesar ni treba! Seveda! Ne škofije, ni šole, bunte, naj se podredimo večvrednemu centralizmu in naj počakamo, dokler ne bodo nam metali kaj drobtinja iz prestolnice, da ne bomo umrli od glada.
Potem, ko so že začutili apatični rojaki kaj je odrinjenost (ker toliko ne dobimo, kar je manj tudi od velikega nič), se lahko spet pritožujejo, da zelo slabo gre ubogemu Prekmurju.
Problem pa ni to, da imamo škofijo, ali imamo prekmurščino in posebnost znotraj slovenskega naroda. Problem je to, da smo prepuščeni usodi in nimamo dobrih pastirjev, ker so Smej, Ivanocy, Feri Küzmič in drugi že davno spomrli. Ljudje so v brezčutnosti, krivijo druge za slabo, vendar nujno bi bilo venomer delati in se boriti. To je namreč življenje.
Naša Slovenska krajina je majhna. Ne najdemo talenta v vsakem grmovju. Ampak so naši Prekmurci dobri in vrli ljudje, lahko naredijo več, samo jih je treba motivirati! Motivacije pa lahko dajo taki ljudje, ki so podobni Smeju.
Bratonski pil. »Hrvaški Kristuš« – tale znamenja so namreč značilna na Hrvaškem
Načel sem misel, da bi trebalo iskati kandidata za sobočkega škofa v Medmurju ali Varaždinu, kolikor ni drugega iz Vzhodne Slovenije, saj je po mojem najbolj smiselno, če je panonski človek na čelu prekmurske škofije. Čeprav poreklo brezpogojno ne zagotovi, da bo tak človek tudi dober pastir. A menim, da bi Panonec mogel bolj razumeti Panonca. Ne pozabimo, da smo imeli nekoč veliko duhovnikov in učiteljev hrvaškega porekla, ki so naredili veliko uslug našemu kulturnemu in narodnemu razvoju.
Meni je žalostno, da škofija ni precej za zadevo prekmurskega jezika, s tem pa samo bolj in bolj utrjuje zablodo, da je prekmurščina samo protestantski jezik. Seveda se je posrečilo (malo žmetno) dosegniti pri škofiji, da izda cerkveno dovoljenje (lat. imprimatur) za natis novega prekmurskega molitvenika. A kaj bo potem, če bodo slučajno poimenovali človeka (morda iz Osrednje ali Zahodne Slovenije), ki bo popolnoma proti prekmurščini? Seveda lahko bi bil tudi Panonec protivnik prekmurskega jezika.
Drugo pa je to, da tu je vprašanje prekmurske avtonomije. Saj je sobočka škofija že zdaj lahko vogelni kamen prekmurske avtonomije, saj ima Prekmurje svojo cerkvenoupravno enoto.
Torej je edini problem, da ni prikladnega pastirja. Če bi bil sobočkipüšpek Jožef Smej, bi lahko bil tudi vladika Slovenske krajine. Vem, da je ta nazor bolj katoliški in nočem razžaliti protestantskih rojakov. Vendar so oni tudi zelo spoštovali velikega Smeja, ki je z občudovanjem spoštoval protestantizem in Štefana Küzmiča, ki ga je imel za predhodnika ekumenizma.
Pokojni evangeličanski püšpek Geza Erniša in zdaj že bivši sobočki püšpek Peter Štumpf
V današnjih časih je nujno ločiti cerkev in politično oblast, vendar sem že rekel, da je naša Slovenska krajina majhna. Če bo vsaj en talent, ki je res velik talent, mora prevzeti veliko drugih nalog.
Bog je za posebno ustvaril slovenstvo med Muro in Rabo, hkrati tudi za majhno. Toda maličkost ne pomeni, da smo manjvredni. To so govorili samo madžaroni in drugi sovražniki ter nevedneži, ki so bili včasih tudi naši rojaki.
Jezikovna koda ISO 639-3 je bila uvrščena 5. februarja 2007, da bi omogočila celovito pokriti vse jezika na svetu. Vsak jezik je dobil tričrkovno ISO 639-3 kodo. Danes vsi znani jeziki imajo to kodo (živi in tudi izumrli). Doslej je registrirano približno 7000 jezikov, vendar se to število vsikdar poveča, saj odkrijejo nove jezike (tudi izumrle, o katerih obstoju pričajo večkrat samo starodavni dokumenti). ISO 639-3 koda slovenščine je slv.
Še dandanes lahko naletimo na vprašanje, ki se furtoma pojavlja: ali je prekmurščina samo narečje ali pa je jezik? Seveda je jezik, ker je nastala knjižna norma v preteklosti ter je bila sposobna samostojno se razvijati in doseči vse stopnje funkcialnosti (v šolstvu, veri, leposlovju, publicistiki in znanosti).
»Prekmurščina je danes narečje, do sredine 19. stoletja, ko se je oblikoval enotni slovenski knjižni jezik, pa je bila tudi ena izmed (pokrajinskih) knjižnih različic« (str. 12).
Martina Orožen namreč meni, da je bila knjižna prekmurščina samostojna samo do druge polovice 19. stoletja. Profesor Jesenšek se velikokrat sklicuje na njeno stališče tudi v svojih monografijah, razpravah in drugih člankih. V monografiji Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika (2013) piše: »Prekmurski katoliški pisci so jo (to je t. i. nova slovenščina, poenotena knjižna slovenščina) hitro sprejeli in si prizadevali, da bi jo razširili med svojimi rojaki« (str. 59). To je dokaj težko verjeti. Dovolj je pregledati prekmurske katoliške knjige (Borovnjakove in Kleklove). Seveda je očitno, da so katoličanci prevzeli besede in novotvorbe knjižne slovenščine, toda je prekmurščina tudi v katoliških knjigah ohranila tiste značilnosti, ki jo v veliki meri razlikujejo od knjižne slovenščine. To so glasovi /ü/ in /ö/, sklanjatev in veliko takih izrazov, namesto katerih niti katoličanci niso hoteli uporabiti knjižnoslovenskih izrazov. Tudi je očitno, kadar so prevzeli besede iz knjižne slovenščine, so jih večkrat prilagajali glasoslovnim značilnostim prekmurščine. Npr. skupina je bila spremenjena v knjižni prekmurščini kot sküpina, saj korenje besede je kup, ki je v prekmurščini küp. Razlog prilagajanja je morda preprosta logika.
Tele sodobne znanstvene koncepcije o razvoju prekmurskega jezika so tudi lahko malo napačne (vendar je položaj itak boljši, ne kot je bil pred osamosvojitvijo Slovenije, ko so zmeraj podvomili ne le o knjižnojezikovni normativnosti prekmurščine, ampak tudi o njeni kulturni vrednosti). Zato, ker v zvezi z domnevnim (vendar zelo vprašljivim) poenotenjem prekmurščine s knjižno slovenščino furt navedejo le narodno gibanje katoliških ogrskih Slovencev in ne upoštevajo, da je tudi Jožef Klekl st. vztrajal pri nadaljnji rabi knjižne prekmurščine. Nanizal je na razloge, da ima prekmurski jezik bogato književnost in svoje bogastvo bi lahko predal knjižni slovenščini.
Ime Janoša Kardoša se je tesno spojilo s Hodošem, kjer je deloval
Drugo dejstvo, ki ga ne upoštevajo oziroma nimajo ga za pomemben dejavnik: evangeličanski ogrski Slovenci niso sprejeli »nove slovenščine«, vendar so uporabili prekmurski knjižni jezik po svojih normah. To dejstvo preprosto zavržejo s kratkim odgovorom: njihova ustvarjalnost ni knjižna norma in ni merodajna. Razlog odgovora je Janoš Kardoš, ki je bil malce zaplankan, kar se tiče jezika. Seveda priznajo vrednost njegove ustvarjalnosti, saj je veliko knjig napisal in prevedel, kljub temu res ni imel najboljšega jezikovnega čuta. To velja tudi za Frana Levstika. Prekmurščino je preveč arhaiziral ali pa preveč zapletel. Vendar malo jih je bilo, ki so sledili njegovi jezikovni koncepciji. Bili so drugi evangeličanski avtorji, ki bi bili boljši ustvarjalci (in njihov jezik bi bil tudi bolj blizu katoliške prekmurščine ali osrednje knjižne slovenščine!). Ali zakaj niso nastopali? Vzroki so drugačni in jih je treba posebno obravnavati. Kakor pravi profesor Jesenšek:
»…je v zgodovini slovenskega jezika še veliko nerešenih vprašanj, zato je, kot je rekel Škrabec, znova in znova potrebno ostriti slovensko jezikoslovno misel in odkrivati jezik, ki ga imamo, ki ga moramo razvijati, ki ga moramo poznati bolj kot vse druge jezike, ki nas povezuje in ki nam zastavlja vprašanja in prinaša rešitve.«
Prav zaradi tega še ni rešeno vprašanje prekmurščine. Saj knjižna prekmurščina ni prenehala ni v 19. stoletju, niti s priključitvijo Prekmurja k matici. V Kraljevini Jugoslaviji je bil razcvet prekmurskega časopisja in so izdali veliko več prekmurskih knjig kot v Avstro-Ogrski Monarhiji. V ZDA so prevedli in izdali Prisziljeni doktor, ki je prevod Molière-ove komedije Zdravnik po sili (Le Médecin malgré lui). Jezikoslovec Stanislav Bunc v svoji praktični slovnici (1940) posebno omeni: »Svoje posebnosti ima tudi prekmursko narečje, ki se piše že nad dve sto let in se je deloma še do danes ohranilo kot pismeni jezik« (str. 11). V šoli in uradih niso uporabili prekmurščine, vendar niso prepovedali rabe v književnosti in publicistiki.
In če pogledamo, je prekmurščina še danes knjižna norma. Prekmurska književnost je prenehala v času druge vojne (po vojni je bila prepovedana), vendar je samo začasno. Po 1991 je oživela. Časopis Porabje na Madžarskem je oživil publicistiko. Nato pa so začeli objaviti različne knjige avtorji v Prekmurju in rabskem delu Goričkega. Res, da je jezik sodobnih avtorjev drugačen od prekmurskega knjižnega jezika, ki je bil pred drugo svetovno vojno, kljub temu niso velike te razlike. In KAR JE VAŽNO: ti avtorji hočeš nočeš, ampak nadaljujejo književno-literarno tradicijo, saj vsi poznajo prednike. V splošnem se sklicujejo na staro književnost, ko govorijo o svojem delu.
Zato mora dobiti tudi prekmurščina jezikovno kodo ISO 639-3. Tem bolj, ker sta na sosednjem Hrvaškem čakavščina in kajkavščina dobili to kodo.
V takem primeru pride strah: strah separatizma, razklanosti in raznarodovanja. Da bi lahko odpravimo ta strah, poglejmo kako je dobil vőro (võro) jezikovno kodo ISO 639-3 (vro). Vőro je pravzaprav različica estonščine na Južnem Estonskem. Glede svoje zgodovine in književnosti je podoben naši prekmurščini: ima popoln knjižni jezik, ki se je nekoč uveljavil na vsakem funkcijskem področju. Tudi je bil prepovedan, vendar se je njegovo oživljanje začelo že v osemdesetih letih 20. stoletja.
V prošnji do SIL International, ki deli jezikovno kodo ISO 639-3, so opisovali položaj jezika vőro in njegov odnos do estonščine tako:
Võro is a regional language of Estonia. It is not officially recognised yet. However, the Võro Institute (founded by the Estonian government in 1995) is an Estonian state research and development institution dedicated to the preservation and promotion of the Võro language and culture. Võro is taught as an optional subject mostly at primary level in local schools (26 schools). Moreover it is also taught in University of Tartu. In schools, Võro is used also as a language of instruction in lessons of local history and cultural tradition, literature. In University of Tartu Võro is used as a language of instruction in most lectures of the Tartu University Center for South Estonian Language and Cultural Studies (including South Estonian cultural history, South Estonian literature, folklore, history of the South Estonian literary language etc.).
Prevod: Vőro je regionalni jezik na Estonskem. Uradno še ni priznana. Inštitucija Vőro (ki jo je 1995 ustanovila estonska vlada) je državna raziskovalna in razvojna ustanova na Estonskem, ki se ukvarja z ohranjanjem in populariziranjem vőro jezika ter kulture. Vőro poučujejo kot izbirni predmet večinoma v lokalnih osnovnih šolah (v 26 šolah). Poleg tega se učijo tudi na Univerzi v Tartuju. V šolah se uporablja vőro tudi kot učni jezik pri pouku lokalne zgodovine in kulturne dediščine ter književnosti. Na Univerzi v Tartuju se uporabi vőro kot učni jezik v predmetih Središča za južnoestonske jezikovne in kulturne študije na Univerzi v Tartuju (skupaj s kulturno zgodovino Južne Estonske, južnoestonsko literaturo, ljudskim izročilom, zgodovino južnoestonskega knjižnega jezika ipd.).
Almost all Võro speaking population (Võros) are Estonians. Võros are Estonians with Võro linguistic identity, they are linguistic minority or subethnos of Estonia. South Estonian languages Võro and Seto are linguistically very close (Seto is mostly considered as a (sub)dialect of Võro). However, identities of Võros and Setos are different. South Estonian can be used as an umbrella notion for Võro and Seto languages and nearly extinct varieties Mulgi and Tartu. Today the number of children whose first language is Võro is rather small. However, most of them are able to understand and to speak some Võro as a second language. Probably some of them will use it in everyday communication as they grow up. The percentage of the ethnic community who use the language is near 90% but rapid language shift to Estonian only takes place, especially among younger generation. Võro is spoken very often at work place. One can hear informal Võro in local municipalities and in other offices. At home the most communication in Võro is between adult members, less often between a parent and children. Võro is a language of literature, theatre, pop and folk music. There are local paper, radio and TV programs in Võro.
Prevod: Skoraj vsi vőro govoreči ljudje so estonske narodnosti. Vőro ljudje so Estonci s posebno vőro jezikovno identiteto, torej so jezikovna manjšina ali subetnična skupnost Estonske. Južnoestonski različici vőro in seto sta jezikovno zelo sorodna (seto velja predvsem za vőro (pod)narečje). Vendar so po identiteti govori võro in seto različni. Pojem južna estonščina se lahko uporabi za pokritje vőro in seto jezik ter za mulgi in tartujščino, ki sta skoraj izumrli. Danes je zelo majhno število otrok, katerih je materni jezik vőro. A največ jih lahko ga razume in govori vőro kot drugi jezik. Verjetno ga bodo nekateri v svoji odrasli dobi uporabljali v vsakdanji komunikaciji. Približno 90% etnične skupnosti uporabi ta jezik, a zlasti mlajša generacija hitro prestopi na estonščino. Pogosto se rabi vőro na delovnih mestih. Lahko slišimo võro v neformalni komunikaciji v lokalnih občinah in drugih uradih. Doma poteka komunikacija med odraslimi v vőro jeziku, redko med starši in otroki. Vőro je jezik literature, gledališča ter pop in ljudske glasbe. Imajo lokalne časopise, radijske in televizijske programe v vőro jeziku.
Prosilci torej niso tajili, ampak so potrdili, da so vőro govorci estonske narodnosti, vendar imajo različno jezikovno identiteto. Mislim, da je treba vložiti prošnjo s podobnimi razlogi, da tudi prekmurščino lahko dobi jezikovno kodo ISO 639-3. Prav tako je dobila jezikovno kodo samogitijščina (sgs, zahodna različica litvanščine) ali latgalščina (ltg), ki je vzhodna različica letonščine.
Leta 2011 sem že poslal prošnjo organizaciji SIL International, da deli jezikovno kodo prekmurščini. Takrat so zavrnili prošnjo, ker nisem dodal npr. jezikovne primerjave prekmurščine s slovenščino, da bi lahko videli kako izgleda ta jezik.
Časnikar PorabjaDušan Mukič je vprašal uglednega amerikanskega jezikoslovca Marc L. Greenberga, ki je v angleščino prevedel Pavlovo prekmursko slovnico (s tem pa je naredil vekivečno, neminljivo uslugo nam, prebivalcem Slovenske krajine, vsemu slovanstvu in tudi splošni slavistiki), da kaj meni o občutljivi dilemi: ali je prekmurščina samostojen jezik ali narečje slovenščine? Profesor je dal odličen odgovor:
Profesor Greenberg
»Zakaj ne bi bila oboje hkrati? Ima neko tradicijo za sabo, lepo napisana besedila vse od 18. stoletja dalje, gre torej za knjižni jezik z lastnim izročilom. Je pa lahko prekmurski jezik samostojen samo v tem smislu. Po drugi strani je namreč zelo povezan s slovenščino, ni ju torej potrebno razlikovati in reči, da je to nekaj neslovenskega. Seveda je to prav tako slovenski jezik.«
Priznanje prekmurskega jezika ni enako ločitvi (odcepitvi) od Slovenije. Stara trta na Lentu v Mariboru je najstarejša vinska trta na svetu in tole dejstvo ne razglasi za nično njene pripadnosti k Sloveniji samo zato, ker v Franciji so pomembnejši vinorodni kraji in francoska vina so bolj znana na svetu. Torej ne bodo preselili Stare trte iz Slovenije v Francijo😉
