Jezikovna koda ISO 639-3 je bila uvrščena 5. februarja 2007, da bi omogočila celovito pokriti vse jezika na svetu. Vsak jezik je dobil tričrkovno ISO 639-3 kodo. Danes vsi znani jeziki imajo to kodo (živi in tudi izumrli). Doslej je registrirano približno 7000 jezikov, vendar se to število vsikdar poveča, saj odkrijejo nove jezike (tudi izumrle, o katerih obstoju pričajo večkrat samo starodavni dokumenti). ISO 639-3 koda slovenščine je slv.
Moj profesor v Mariboru dr. Marko Jesenšek piše v monografiji Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem (2018):
»Prekmurščina je danes narečje, do sredine 19. stoletja, ko se je oblikoval enotni slovenski knjižni jezik, pa je bila tudi ena izmed (pokrajinskih) knjižnih različic« (str. 12).
Martina Orožen namreč meni, da je bila knjižna prekmurščina samostojna samo do druge polovice 19. stoletja. Profesor Jesenšek se velikokrat sklicuje na njeno stališče tudi v svojih monografijah, razpravah in drugih člankih. V monografiji Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika (2013) piše: »Prekmurski katoliški pisci so jo (to je t. i. nova slovenščina, poenotena knjižna slovenščina) hitro sprejeli in si prizadevali, da bi jo razširili med svojimi rojaki« (str. 59). To je dokaj težko verjeti. Dovolj je pregledati prekmurske katoliške knjige (Borovnjakove in Kleklove). Seveda je očitno, da so katoličanci prevzeli besede in novotvorbe knjižne slovenščine, toda je prekmurščina tudi v katoliških knjigah ohranila tiste značilnosti, ki jo v veliki meri razlikujejo od knjižne slovenščine. To so glasovi /ü/ in /ö/, sklanjatev in veliko takih izrazov, namesto katerih niti katoličanci niso hoteli uporabiti knjižnoslovenskih izrazov. Tudi je očitno, kadar so prevzeli besede iz knjižne slovenščine, so jih večkrat prilagajali glasoslovnim značilnostim prekmurščine. Npr. skupina je bila spremenjena v knjižni prekmurščini kot sküpina, saj korenje besede je kup, ki je v prekmurščini küp. Razlog prilagajanja je morda preprosta logika.
Tele sodobne znanstvene koncepcije o razvoju prekmurskega jezika so tudi lahko malo napačne (vendar je položaj itak boljši, ne kot je bil pred osamosvojitvijo Slovenije, ko so zmeraj podvomili ne le o knjižnojezikovni normativnosti prekmurščine, ampak tudi o njeni kulturni vrednosti). Zato, ker v zvezi z domnevnim (vendar zelo vprašljivim) poenotenjem prekmurščine s knjižno slovenščino furt navedejo le narodno gibanje katoliških ogrskih Slovencev in ne upoštevajo, da je tudi Jožef Klekl st. vztrajal pri nadaljnji rabi knjižne prekmurščine. Nanizal je na razloge, da ima prekmurski jezik bogato književnost in svoje bogastvo bi lahko predal knjižni slovenščini.
Drugo dejstvo, ki ga ne upoštevajo oziroma nimajo ga za pomemben dejavnik: evangeličanski ogrski Slovenci niso sprejeli »nove slovenščine«, vendar so uporabili prekmurski knjižni jezik po svojih normah. To dejstvo preprosto zavržejo s kratkim odgovorom: njihova ustvarjalnost ni knjižna norma in ni merodajna. Razlog odgovora je Janoš Kardoš, ki je bil malce zaplankan, kar se tiče jezika. Seveda priznajo vrednost njegove ustvarjalnosti, saj je veliko knjig napisal in prevedel, kljub temu res ni imel najboljšega jezikovnega čuta. To velja tudi za Frana Levstika. Prekmurščino je preveč arhaiziral ali pa preveč zapletel. Vendar malo jih je bilo, ki so sledili njegovi jezikovni koncepciji. Bili so drugi evangeličanski avtorji, ki bi bili boljši ustvarjalci (in njihov jezik bi bil tudi bolj blizu katoliške prekmurščine ali osrednje knjižne slovenščine!). Ali zakaj niso nastopali? Vzroki so drugačni in jih je treba posebno obravnavati. Kakor pravi profesor Jesenšek:
»…je v zgodovini slovenskega jezika še veliko nerešenih vprašanj, zato je, kot je rekel Škrabec, znova in znova potrebno ostriti slovensko jezikoslovno misel in odkrivati jezik, ki ga imamo, ki ga moramo razvijati, ki ga moramo poznati bolj kot vse druge jezike, ki nas povezuje in ki nam zastavlja vprašanja in prinaša rešitve.«
Prav zaradi tega še ni rešeno vprašanje prekmurščine. Saj knjižna prekmurščina ni prenehala ni v 19. stoletju, niti s priključitvijo Prekmurja k matici. V Kraljevini Jugoslaviji je bil razcvet prekmurskega časopisja in so izdali veliko več prekmurskih knjig kot v Avstro-Ogrski Monarhiji. V ZDA so prevedli in izdali Prisziljeni doktor, ki je prevod Molière-ove komedije Zdravnik po sili (Le Médecin malgré lui). Jezikoslovec Stanislav Bunc v svoji praktični slovnici (1940) posebno omeni: »Svoje posebnosti ima tudi prekmursko narečje, ki se piše že nad dve sto let in se je deloma še do danes ohranilo kot pismeni jezik« (str. 11). V šoli in uradih niso uporabili prekmurščine, vendar niso prepovedali rabe v književnosti in publicistiki.
In če pogledamo, je prekmurščina še danes knjižna norma. Prekmurska književnost je prenehala v času druge vojne (po vojni je bila prepovedana), vendar je samo začasno. Po 1991 je oživela. Časopis Porabje na Madžarskem je oživil publicistiko. Nato pa so začeli objaviti različne knjige avtorji v Prekmurju in rabskem delu Goričkega. Res, da je jezik sodobnih avtorjev drugačen od prekmurskega knjižnega jezika, ki je bil pred drugo svetovno vojno, kljub temu niso velike te razlike. In KAR JE VAŽNO: ti avtorji hočeš nočeš, ampak nadaljujejo književno-literarno tradicijo, saj vsi poznajo prednike. V splošnem se sklicujejo na staro književnost, ko govorijo o svojem delu.
Zato mora dobiti tudi prekmurščina jezikovno kodo ISO 639-3. Tem bolj, ker sta na sosednjem Hrvaškem čakavščina in kajkavščina dobili to kodo.
V takem primeru pride strah: strah separatizma, razklanosti in raznarodovanja. Da bi lahko odpravimo ta strah, poglejmo kako je dobil vőro (võro) jezikovno kodo ISO 639-3 (vro). Vőro je pravzaprav različica estonščine na Južnem Estonskem. Glede svoje zgodovine in književnosti je podoben naši prekmurščini: ima popoln knjižni jezik, ki se je nekoč uveljavil na vsakem funkcijskem področju. Tudi je bil prepovedan, vendar se je njegovo oživljanje začelo že v osemdesetih letih 20. stoletja.
V prošnji do SIL International, ki deli jezikovno kodo ISO 639-3, so opisovali položaj jezika vőro in njegov odnos do estonščine tako:
Võro is a regional language of Estonia. It is not officially recognised yet. However, the Võro Institute (founded by the Estonian government in 1995) is an Estonian state research and development institution dedicated to the preservation and promotion of the Võro language and culture. Võro is taught as an optional subject mostly at primary level in local schools (26 schools). Moreover it is also taught in University of Tartu. In schools, Võro is used also as a language of instruction in lessons of local history and cultural tradition, literature. In University of Tartu Võro is used as a language of instruction in most lectures of the Tartu University Center for South Estonian Language and Cultural Studies (including South Estonian cultural history, South Estonian literature, folklore, history of the South Estonian literary language etc.).
Prevod: Vőro je regionalni jezik na Estonskem. Uradno še ni priznana. Inštitucija Vőro (ki jo je 1995 ustanovila estonska vlada) je državna raziskovalna in razvojna ustanova na Estonskem, ki se ukvarja z ohranjanjem in populariziranjem vőro jezika ter kulture. Vőro poučujejo kot izbirni predmet večinoma v lokalnih osnovnih šolah (v 26 šolah). Poleg tega se učijo tudi na Univerzi v Tartuju. V šolah se uporablja vőro tudi kot učni jezik pri pouku lokalne zgodovine in kulturne dediščine ter književnosti. Na Univerzi v Tartuju se uporabi vőro kot učni jezik v predmetih Središča za južnoestonske jezikovne in kulturne študije na Univerzi v Tartuju (skupaj s kulturno zgodovino Južne Estonske, južnoestonsko literaturo, ljudskim izročilom, zgodovino južnoestonskega knjižnega jezika ipd.).
Almost all Võro speaking population (Võros) are Estonians. Võros are Estonians with Võro linguistic identity, they are linguistic minority or subethnos of Estonia. South Estonian languages Võro and Seto are linguistically very close (Seto is mostly considered as a (sub)dialect of Võro). However, identities of Võros and Setos are different. South Estonian can be used as an umbrella notion for Võro and Seto languages and nearly extinct varieties Mulgi and Tartu. Today the number of children whose first language is Võro is rather small. However, most of them are able to understand and to speak some Võro as a second language. Probably some of them will use it in everyday communication as they grow up. The percentage of the ethnic community who use the language is near 90% but rapid language shift to Estonian only takes place, especially among younger generation. Võro is spoken very often at work place. One can hear informal Võro in local municipalities and in other offices. At home the most communication in Võro is between adult members, less often between a parent and children. Võro is a language of literature, theatre, pop and folk music. There are local paper, radio and TV programs in Võro.
Prevod: Skoraj vsi vőro govoreči ljudje so estonske narodnosti. Vőro ljudje so Estonci s posebno vőro jezikovno identiteto, torej so jezikovna manjšina ali subetnična skupnost Estonske. Južnoestonski različici vőro in seto sta jezikovno zelo sorodna (seto velja predvsem za vőro (pod)narečje). Vendar so po identiteti govori võro in seto različni. Pojem južna estonščina se lahko uporabi za pokritje vőro in seto jezik ter za mulgi in tartujščino, ki sta skoraj izumrli. Danes je zelo majhno število otrok, katerih je materni jezik vőro. A največ jih lahko ga razume in govori vőro kot drugi jezik. Verjetno ga bodo nekateri v svoji odrasli dobi uporabljali v vsakdanji komunikaciji. Približno 90% etnične skupnosti uporabi ta jezik, a zlasti mlajša generacija hitro prestopi na estonščino. Pogosto se rabi vőro na delovnih mestih. Lahko slišimo võro v neformalni komunikaciji v lokalnih občinah in drugih uradih. Doma poteka komunikacija med odraslimi v vőro jeziku, redko med starši in otroki. Vőro je jezik literature, gledališča ter pop in ljudske glasbe. Imajo lokalne časopise, radijske in televizijske programe v vőro jeziku.
Prosilci torej niso tajili, ampak so potrdili, da so vőro govorci estonske narodnosti, vendar imajo različno jezikovno identiteto. Mislim, da je treba vložiti prošnjo s podobnimi razlogi, da tudi prekmurščino lahko dobi jezikovno kodo ISO 639-3. Prav tako je dobila jezikovno kodo samogitijščina (sgs, zahodna različica litvanščine) ali latgalščina (ltg), ki je vzhodna različica letonščine.
Leta 2011 sem že poslal prošnjo organizaciji SIL International, da deli jezikovno kodo prekmurščini. Takrat so zavrnili prošnjo, ker nisem dodal npr. jezikovne primerjave prekmurščine s slovenščino, da bi lahko videli kako izgleda ta jezik.
Časnikar Porabja Dušan Mukič je vprašal uglednega amerikanskega jezikoslovca Marc L. Greenberga, ki je v angleščino prevedel Pavlovo prekmursko slovnico (s tem pa je naredil vekivečno, neminljivo uslugo nam, prebivalcem Slovenske krajine, vsemu slovanstvu in tudi splošni slavistiki), da kaj meni o občutljivi dilemi: ali je prekmurščina samostojen jezik ali narečje slovenščine? Profesor je dal odličen odgovor:
»Zakaj ne bi bila oboje hkrati? Ima neko tradicijo za sabo, lepo napisana besedila vse od 18. stoletja dalje, gre torej za knjižni jezik z lastnim izročilom. Je pa lahko prekmurski jezik samostojen samo v tem smislu. Po drugi strani je namreč zelo povezan s slovenščino, ni ju torej potrebno razlikovati in reči, da je to nekaj neslovenskega. Seveda je to prav tako slovenski jezik.«
Priznanje prekmurskega jezika ni enako ločitvi (odcepitvi) od Slovenije. Stara trta na Lentu v Mariboru je najstarejša vinska trta na svetu in tole dejstvo ne razglasi za nično njene pripadnosti k Sloveniji samo zato, ker v Franciji so pomembnejši vinorodni kraji in francoska vina so bolj znana na svetu. Torej ne bodo preselili Stare trte iz Slovenije v Francijo😉
Ni komentarjev:
Objavite komentar