Poimenovanje Slovenska krajina se ponavadi ustreza prebivalcem med Muro in Rabo za imenovanje svojega domačega kraja, medtem ko za jezik (prekmurščino) nimajo posebnega poimenovanja, ki lahko bi bilo »nevtralno«. Če človek namreč sliša izraz »prekmurščina«, takoj misli, da to ne pokrije severnega falačka Goričkega pri Rabi (t. i. Porabje).
Seveda je prekmurščina tudi slovenski jezik in je ni potrebno razlikovati ali reči, da je to nekaj neslovenskega (pravi profesor Greenberg), vendar preprost izraz slovenščina tudi ni dovolj. Večinoma imajo za slovenščino tisti jezik, ki je uradni jezik Republike Slovenije. Velikokrat rečejo, da je to t. i. prava slovenščina, a ne razumem zakaj bi bila to prava? Ali naša prekmurščina ni prava?
V starih časih je vsak slovenski avtor tako določil, da piše v slovenskem jeziku. Lahko zasledimo že na naslovnici prve prekmurske tiskane knjige Malega katechismusa (1715), da je na szlovenszki jezik preloſeni. Štefan Küzmič je napisal svoje knjige (med njimi izjemen Nouvi Zákon) naſſemi Szlovenszkomi národi na sztári szlovenszki jezik. Zato imenuje Küzmič prekmurščino za sztári szlovenszki jezik, da jo razlikuje od sosednje hrvaške kajkavščine, ki se je imenovala v tem času szlovenzki jezik Mislili so namreč zaradi velikih podobnosti, da je kajkavski jezik tudi različica slovenskega jezika.
Nekoč, ko še ni bila enotna knjižna slovenščina je vsaka večja slovenska dežela uporabljala svoje narečje za knjižni jezik. Takrat so rekli, da Slovenci govorijo tri jezike: kranjščino, koroščino in štajerščino. Slovenci v avstrijskih deželah so menili, da štajersko govorijo tudi Slovenci na Ogrskem (torej med Muro in Rabo). Po drugi strani pa so nekateri slovenski izobraženci na Ogrskem menili, da murski in rabski Slovenci govorijo vogrszki szlovenszki jezik, vendar isti jezik govorijo tudi štajerski Slovenci.
Po prvi vojni (1914–1918) so začeli imenovati naš jezik z imenom prekmurščina, po drugi vojni (1939–1945) so pa iztisnili gorički govor rabskih Slovencev iz tega poimenovanja.
Nekoč sem proučeval rokopisni prevod Geneze od štajerskega pisatelja Petra Dajnka, ki je kodificiral t. i. vzhodnoštajerščino. V rokopisu piše Dajnko, da je prevedel prvo knjigo Stare zaveze v slovenski jezik štajarskega govora. Malo sem razmišljal o tem izrazu: ali ne bi bilo smiselno tudi pri nas uporabiti podoben termin, ki pokrije celo Prekmurje in tisti večkrat omenjen gorički falaček na Madžarskem?
2018 smo objavili prekmurski prevod Malega princa. Takrat sem prosil tiskarja, da naj bodo naslednji podatki v kolonofu knjige: »V prekmurščino (v slovenski jezik panonskega govora) je prevedel Akoš Anton Dončec.« Hotel sem namreč izraziti s svojo novotvorjenko slovenski jezik panonskega govora, da je prevod enako namenjen prekmurskim in madžarskim Slovencem, ki tudi govorijo prekmurščino.
Novi izraz je bil všeč nekaterim ljudem, ker ga je vikar soboškega škofa Lojze Kozar ml. tudi omenil v Stopinjah (2019): »Knjigo znanega francoskega pisatelja Mali princ je v prekmurščino (v slovenski jezik panonskega govora) prevedel porabski Slovenec...«
Dobro vem, da lahko bi bil sporen izraz slovenski jezik panonskega govora in lahko bi bil vir prepirov. Izraz panonski namreč pokrije ne le našo Slovensko krajino med Muro in Rabo. Pod vzhodnim panonskim območjem spadajo še naslednje pokrajine: Slovenske gorice, Prlekija, Haloze in Ptujsko polje. Tukajšnja narečja pa so zelo podobna naši prekmurščini in ne pozabimo, kar sem že omenil: nekoč so menili, da govorijo štajerski in ogrski Slovenci isti jezik.
Zaradi tega poglejmo podoben (in seveda poučen) zgodovinski primer: Moldavija je velika zgodovinska dežela Romunije. V 19. stoletju je Ruski imperij zavzel vzhodni del Moldavije, ki se je imenovala Besarabija. Po prvi vojni so Romuni ponovno osvojili večino Besarabije. Na ostalem delu so Sovjeti naredili sovjetsko zvezno republiko z imenom Moldova. Kasneje so Rusi spet pridobili Besarabijo in jo pridružili z Moldovo. V uradni sovjetski propagandi so bili prebivalci te republike Moldovanci (Moldavci), njihov jezik pa je bila moldovanščina (moldavščina), ki pravzaprav ni bila različna od romunščine (med moldavščino in romunščino zasledimo toliko razlik kot med puconskim in markišavskim govorom).
Moldova se je 1991 osamosvojila od Sovjetske zveze. Kljub temu je bila ohranjena moldovanska narodna zavest (čeprav nikoli ni imela resne zgodovinske preteklosti) pod vplivom ruskih in proruskih politikov, medtem ko je Romunija zahtevala združitev obeh držav. Zato je vlada Moldove probala razširiti moldavski nacionalizem v romunski Moldaviji, da naj prebudijo neke take politične težnje po odcepitvi od Romunije, vendar niso imeli uspeha.
