Žetev je dosti, delavcev pa malo

V decembru je umrl Štefan Grabar, župnik na Cankovi. Letos sem ga osebno spoznal, škoda, da je bilo enkratno najino srečanje. Sem mu hvaležen, ker je dovolil, da lahko predstavim v cankovski cerkvi molitvenik Jezuš, tovariš moj.

Cankova okrog 1956 (Foto: Jože Kološa)

Trenotno ni drugega, ki bi lahko dopolnil spraznjeno službo plebanuša na Cankovi. Poimenovali so pečarovskega župnika Ivana Kranjca, ki je dozdaj pazil tudi Kuzmo (s starim imenom Küzdoblani). Odzdaj Aljaž Baša bo upravljal Kuzmo s Svetim Jurjem in Gradom (s starim imenom Gornja Lendava).

Naša püšpekija tudi nima vodje, ker je bil letos škof Štump premeščen na Primorsko. Vendar je že dolgo časa problem pomanjkanje katoliških duhovnikov v Slovenski krajini.

Nekoč je bil precej močna vera med Muro in Rabo. Duhovniki so bili ne samo duševni, ampak tudi kulturni in politični voditelji Slovencev. Dandanes je nekoliko oslabela vera, vendar ima še vedno velik pomen. Ker sem lahko prodal dosti-dosti molitvenikov v Prekmurju. V nekaterih krajih kot Bogojina ali Beltinci so jih toliko kupili, da je bilo nujno še dati tiskati knjige.

Odlomek iz Fickove knjige z biblijskimi zgodbami v gradiščanščini

Malo je pastirjev (čeprav imamo probleme tudi s kakovostjo) in vsepovsod imajo isti problem. Današnja mladina komaj ima voljo do duhovniškega poklica. Razlogi in vzroki so pa znani, ki jih ne bom zdaj predstavil.

Zlasti v Slovenski krajini je žmetno najti ljudi za ta poklic, ki bi potem lahko službovali v domači krajini. Kljub temu lahko bi bile nadomestne rešitve. Nekje na sosednjem Madžarskem so to delali (ker ni bilo duhovnika), da so zaposlovali enega iz Nove Zelandije! Prekmurski luterani so si nabavili mladega fararja iz Slovaške, ki zdaj že govori slovaško, slovensko, prekmursko(!) in tudi madžarsko.

Nekoč je bilo več srčnih ljudi v Slovenski krajini, ki so se obvezali za duhovniški poklic in veliko jih je službovalo v Slovenski krajini. Toda so bili nekateri, ki niso bili iz Slovenske krajine, niti niso bili Slovenci. Največ jih je bilo hrvaške narodnosti (iz kajkavske regije ali Gradiščanske), vendar so zelo dosti delali za Slovence, za njihov jezik in narodno zavest.

Nedavno sem sestavil geslo za NSBL in članek za časopis Porabje (ki sta še ni objavljena) o posebno pomembnem človeku, katoliškem duhovniku, ki je bil rojen v Slovenski krajini. Ime mu je bilo Jožef Ficko (1772–1843) in se je narodil na Boreči. Služboval je ne pri nas, ampak v Prisiki (Peresznye), med gradiščanskimi Hrvati. Še niso mu postavili spomenika v rojstni vasi, vendar bi bilo nujno, čeprav je živel in delal med Hrvati. V gradiščanski hrvaščini je pisal knjige, obnovil gradiščansko književnost, ohranil narodno zavest Hrvatov in jezikovno posameznost Gradiščanske od hrvaške matice. Hrvati so mu hvaležni do danes, ker jim je naredil neminljive usluge. Hkrati Ficko ni pozabil svojih rojakov v Slovenski krajini, ki jih je podpiral tudi iz Prisike. Slovenci med Muro in Rabo so brali Fickove hrvaške knjige, ker je bila gradiščanščina (ki izvira iz čakavščine) prepojena s kajkavskim jezikom, zaradi tega je bila vključena v panonski prostor in nastal tudi Slovencem razumljiv jezik. Poleg tega je Ficko dopolnil gradiščanski knjižni jezik s prekmurskimi slovenskimi elementi, ki so bili prevzeti tudi v pogovorno gradiščanščino.

Spominski dan Jožefa Ficka v Prisiki

Je ena beseda: neofit. Neofit je gorečnež, ki je friško prestopil v neko novo versko skupnost. Da bi ga nova skupnost res sprejela, prevneto deluje za njo.

Čeravno Ficko ni prestopil v drugo vero, ker saj se je rodil v katoliški družini in služboval v katoliški hrvaški vasi, vendar je prišel v drugo, res sorodno, vendar posebno področje. Večkrat sem rekel (kakor prej) da Prekmurcem manjka primerna motivacija, drugače bi lahko naredili dosti več. Ponosni in samozavestni Hrvati so motivirajoč vplivali na Ficka, ki je nastal eden od največjih na Gradiščanskem. Ficko lahko bi bil zgled ne samo za prekmurske Slovence, ampak tudi za vse Slovence!

Hrvati, ki so službovali v Slovenski krajini, so z gorečnostjo svojega naroda delali za nas. Seveda, to brezpogojno ne pomeni, da je nujno najti Hrvata na spraznjene duhovniške službe, saj narodnost vedno ni enaka kakovosti. To hočem povedati, da bi lahko imeli možnost najti primerno osebo na Hrvaškem (v prvi vrsti v kajkavski regiji) za katoliški duhovniški poklic v Slovenski krajini, ker je važno upoštevati jezikovne in kulturne značilnosti. Tako pa lahko zamašimo nekaj vrzeli.

Vuzmeni oltar (Vazmeni oltar) v cerkvi Sv. Egidija v Prisiki

Žal tudi tukaj lahko vpliva politika na to vprašanje. Nekateri namreč hočejo zapletati Prekmurje v protihrvaško histerijo zaradi ozemeljskega spora na morju, četudi je Prekmurje daleč od Jadrana. To je dokaj isto, ko so si madžaroni (kot Mikola) z vsakim načinom prizadevali zapletati Prekmurje v trianonsko histerijo. Kajkavski in gradiščanski Hrvati so bili dobrodejni za Slovence v Prekmurju in Slovenskih goricah. To nam dokazuje zgodovina.

To je moj zadnji blog v tem letu. Upajmo, da se lahko reši bar nekaj važnih vprašanj v naslednjem letu v življenju naše Slovenske krajine.

Vladika Slovenske krajine

Vladika je bil nekoč nadškof pravoslavnske cerkve v Črni gori, ki je bil hkrati vladar tale balkanske države. Naziv je podoben knezoškofu.

Njegova svetost, papež Frančišek (ki zelo rad ima našo potico) je premestil škofa Petra Štumpfa in ga poimenoval za koprskega škofa. Ljudje različno ocenjujejo Štumpfovo škofovanje v Prekmurju. S tem se nočem baviti, ker me zdaj zelo skrbi ali bo imela škofija (püšpekija) novega škofa ali bodo nas združili z mariborsko nadškofijo?

Jorge Bergoglio je imel dobre stike s slovenskimi emigranti v Argentini, med katerimi so bili tudi Prekmurci iz Bogojine.

Nekoč so madžaroni na Avstro-Ogrskem obtožili Franca Ivanocyja separatizma, da hoče ustanoviti posebno škofijo v Slovenski krajini med Muro in Rabo, ki bi imela sedež v Murski Sobiti in tudi k tej škofiji namerava priklopiti sosednje hrvaško Medmurje (želim pripomniti, da je bila ta ideja krasna, samo ne vem ali je bila res, ker so madžaroni radi obrekovali rodoljubne Slovane z vsemi možnimi izmišljotinami).

Gledam mnenje o Štumpfovi premestitvi in veliko jih pravi, da boljše bi bilo Prekmurje spet priključiti k mariborski nadškofiji, ker Prekmurje nima nobenega haska, da ima svojo škofijo ipd.

Ta mnenja zrcalijo tisti značilen hlapčevski občutek, ki je verjetno podvrsta zloglasne psihične težave manjvrednostnega kompleksa. Ta občutek je značilen na celem Slovenskem, toda je najbolj značilen pri nas med Muro in Rabo. Pri nas ničesar ni treba! Seveda! Ne škofije, ni šole, bunte, naj se podredimo večvrednemu centralizmu in naj počakamo, dokler ne bodo nam metali kaj drobtinja iz prestolnice, da ne bomo umrli od glada.

Potem, ko so že začutili apatični rojaki kaj je odrinjenost (ker toliko ne dobimo, kar je manj tudi od velikega nič), se lahko spet pritožujejo, da zelo slabo gre ubogemu Prekmurju.

Problem pa ni to, da imamo škofijo, ali imamo prekmurščino in posebnost znotraj slovenskega naroda. Problem je to, da smo prepuščeni usodi in nimamo dobrih pastirjev, ker so Smej, Ivanocy, Feri Küzmič in drugi že davno spomrli. Ljudje so v brezčutnosti, krivijo druge za slabo, vendar nujno bi bilo venomer delati in se boriti. To je namreč življenje.

Naša Slovenska krajina je majhna. Ne najdemo talenta v vsakem grmovju. Ampak so naši Prekmurci dobri in vrli ljudje, lahko naredijo več, samo jih je treba motivirati! Motivacije pa lahko dajo taki ljudje, ki so podobni Smeju.

Bratonski pil. »Hrvaški Kristuš« – tale znamenja so namreč značilna na Hrvaškem

Načel sem misel, da bi trebalo iskati kandidata za sobočkega škofa v Medmurju ali Varaždinu, kolikor ni drugega iz Vzhodne Slovenije, saj je po mojem najbolj smiselno, če je panonski človek na čelu prekmurske škofije. Čeprav poreklo brezpogojno ne zagotovi, da bo tak človek tudi dober pastir. A menim, da bi Panonec mogel bolj razumeti Panonca. Ne pozabimo, da smo imeli nekoč veliko duhovnikov in učiteljev hrvaškega porekla, ki so naredili veliko uslug našemu kulturnemu in narodnemu razvoju.

Meni je žalostno, da škofija ni precej za zadevo prekmurskega jezika, s tem pa samo bolj in bolj utrjuje zablodo, da je prekmurščina samo protestantski jezik. Seveda se je posrečilo (malo žmetno) dosegniti pri škofiji, da izda cerkveno dovoljenje (lat. imprimatur) za natis novega prekmurskega molitvenika. A kaj bo potem, če bodo slučajno poimenovali človeka (morda iz Osrednje ali Zahodne Slovenije), ki bo popolnoma proti prekmurščini? Seveda lahko bi bil tudi Panonec protivnik prekmurskega jezika.

Drugo pa je to, da tu je vprašanje prekmurske avtonomije. Saj je sobočka škofija že zdaj lahko vogelni kamen prekmurske avtonomije, saj ima Prekmurje svojo cerkvenoupravno enoto.

Torej je edini problem, da ni prikladnega pastirja. Če bi bil sobočki püšpek Jožef Smej, bi lahko bil tudi vladika Slovenske krajine. Vem, da je ta nazor bolj katoliški in nočem razžaliti protestantskih rojakov. Vendar so oni tudi zelo spoštovali velikega Smeja, ki je z občudovanjem spoštoval protestantizem in Štefana Küzmiča, ki ga je imel za predhodnika ekumenizma.

Pokojni evangeličanski püšpek Geza Erniša in zdaj že bivši sobočki püšpek Peter Štumpf

V današnjih časih je nujno ločiti cerkev in politično oblast, vendar sem že rekel, da je naša Slovenska krajina majhna. Če bo vsaj en talent, ki je res velik talent, mora prevzeti veliko drugih nalog.

Bog je za posebno ustvaril slovenstvo med Muro in Rabo, hkrati tudi za majhno. Toda maličkost ne pomeni, da smo manjvredni. To so govorili samo madžaroni in drugi sovražniki ter nevedneži, ki so bili včasih tudi naši rojaki.

ISO 639-3 koda za prekmurščino

Jezikovna koda ISO 639-3 je bila uvrščena 5. februarja 2007, da bi omogočila celovito pokriti vse jezika na svetu. Vsak jezik je dobil tričrkovno ISO 639-3 kodo. Danes vsi znani jeziki imajo to kodo (živi in tudi izumrli). Doslej je registrirano približno 7000 jezikov, vendar se to število vsikdar poveča, saj odkrijejo nove jezike (tudi izumrle, o katerih obstoju pričajo večkrat samo starodavni dokumenti). ISO 639-3 koda slovenščine je slv.

Še dandanes lahko naletimo na vprašanje, ki se furtoma pojavlja: ali je prekmurščina samo narečje ali pa je jezik? Seveda je jezik, ker je nastala knjižna norma v preteklosti ter je bila sposobna samostojno se razvijati in doseči vse stopnje funkcialnosti (v šolstvu, veri, leposlovju, publicistiki in znanosti).

Moj profesor v Mariboru dr. Marko Jesenšek piše v monografiji Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem (2018):

»Prekmurščina je danes narečje, do sredine 19. stoletja, ko se je oblikoval enotni slovenski knjižni jezik, pa je bila tudi ena izmed (pokrajinskih) knjižnih različic« (str. 12).

Martina Orožen namreč meni, da je bila knjižna prekmurščina samostojna samo do druge polovice 19. stoletja. Profesor Jesenšek se velikokrat sklicuje na njeno stališče tudi v svojih monografijah, razpravah in drugih člankih. V monografiji Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika (2013) piše: »Prekmurski katoliški pisci so jo (to je t. i. nova slovenščina, poenotena knjižna slovenščina) hitro sprejeli in si prizadevali, da bi jo razširili med svojimi rojaki« (str. 59). To je dokaj težko verjeti. Dovolj je pregledati prekmurske katoliške knjige (Borovnjakove in Kleklove). Seveda je očitno, da so katoličanci prevzeli besede in novotvorbe knjižne slovenščine, toda je prekmurščina tudi v katoliških knjigah ohranila tiste značilnosti, ki jo v veliki meri razlikujejo od knjižne slovenščine. To so glasovi /ü/ in /ö/, sklanjatev in veliko takih izrazov, namesto katerih niti katoličanci niso hoteli uporabiti knjižnoslovenskih izrazov. Tudi je očitno, kadar so prevzeli besede iz knjižne slovenščine, so jih večkrat prilagajali glasoslovnim značilnostim prekmurščine. Npr. skupina je bila spremenjena v knjižni prekmurščini kot sküpina, saj korenje besede je kup, ki je v prekmurščini küp. Razlog prilagajanja je morda preprosta logika.

Odlomek iz prekmurske slovnice Štefana Küharja z Bratonec (1913)

Tele sodobne znanstvene koncepcije o razvoju prekmurskega jezika so tudi lahko malo napačne (vendar je položaj itak boljši, ne kot je bil pred osamosvojitvijo Slovenije, ko so zmeraj podvomili ne le o knjižnojezikovni normativnosti prekmurščine, ampak tudi o njeni kulturni vrednosti). Zato, ker v zvezi z domnevnim (vendar zelo vprašljivim) poenotenjem prekmurščine s knjižno slovenščino furt navedejo le narodno gibanje katoliških ogrskih Slovencev in ne upoštevajo, da je tudi Jožef Klekl st. vztrajal pri nadaljnji rabi knjižne prekmurščine. Nanizal je na razloge, da ima prekmurski jezik bogato književnost in svoje bogastvo bi lahko predal knjižni slovenščini.

Ime Janoša Kardoša se je tesno spojilo s Hodošem, kjer je deloval

Drugo dejstvo, ki ga ne upoštevajo oziroma nimajo ga za pomemben dejavnik: evangeličanski ogrski Slovenci niso sprejeli »nove slovenščine«, vendar so uporabili prekmurski knjižni jezik po svojih normah. To dejstvo preprosto zavržejo s kratkim odgovorom: njihova ustvarjalnost ni knjižna norma in ni merodajna. Razlog odgovora je Janoš Kardoš, ki je bil malce zaplankan, kar se tiče jezika. Seveda priznajo vrednost njegove ustvarjalnosti, saj je veliko knjig napisal in prevedel, kljub temu res ni imel najboljšega jezikovnega čuta. To velja tudi za Frana Levstika. Prekmurščino je preveč arhaiziral ali pa preveč zapletel. Vendar malo jih je bilo, ki so sledili njegovi jezikovni koncepciji. Bili so drugi evangeličanski avtorji, ki bi bili boljši ustvarjalci (in njihov jezik bi bil tudi bolj blizu katoliške prekmurščine ali osrednje knjižne slovenščine!). Ali zakaj niso nastopali? Vzroki so drugačni in jih je treba posebno obravnavati. Kakor pravi profesor Jesenšek:

»…je v zgodovini slovenskega jezika še veliko nerešenih vprašanj, zato je, kot je rekel Škrabec, znova in znova potrebno ostriti slovensko jezikoslovno misel in odkrivati jezik, ki ga imamo, ki ga moramo razvijati, ki ga moramo poznati bolj kot vse druge jezike, ki nas povezuje in ki nam zastavlja vprašanja in prinaša rešitve.«

Prav zaradi tega še ni rešeno vprašanje prekmurščine. Saj knjižna prekmurščina ni prenehala ni v 19. stoletju, niti s priključitvijo Prekmurja k matici. V Kraljevini Jugoslaviji je bil razcvet prekmurskega časopisja in so izdali veliko več prekmurskih knjig kot v Avstro-Ogrski Monarhiji. V ZDA so prevedli in izdali Prisziljeni doktor, ki je prevod Molière-ove komedije Zdravnik po sili (Le Médecin malgré lui). Jezikoslovec Stanislav Bunc v svoji praktični slovnici (1940) posebno omeni: »Svoje posebnosti ima tudi prekmursko narečje, ki se piše že nad dve sto let in se je deloma še do danes ohranilo kot pismeni jezik« (str. 11). V šoli in uradih niso uporabili prekmurščine, vendar niso prepovedali rabe v književnosti in publicistiki.

Stanislav (Stanko) Bunc

In če pogledamo, je prekmurščina še danes knjižna norma. Prekmurska književnost je prenehala v času druge vojne (po vojni je bila prepovedana), vendar je samo začasno. Po 1991 je oživela. Časopis Porabje na Madžarskem je oživil publicistiko. Nato pa so začeli objaviti različne knjige avtorji v Prekmurju in rabskem delu Goričkega. Res, da je jezik sodobnih avtorjev drugačen od prekmurskega knjižnega jezika, ki je bil pred drugo svetovno vojno, kljub temu niso velike te razlike. In KAR JE VAŽNO: ti avtorji hočeš nočeš, ampak nadaljujejo književno-literarno tradicijo, saj vsi poznajo prednike. V splošnem se sklicujejo na staro književnost, ko govorijo o svojem delu.

Zato mora dobiti tudi prekmurščina jezikovno kodo ISO 639-3. Tem bolj, ker sta na sosednjem Hrvaškem čakavščina in kajkavščina dobili to kodo.

Zastava vőro ljudstva

V takem primeru pride strah: strah separatizma, razklanosti in raznarodovanja. Da bi lahko odpravimo ta strah, poglejmo kako je dobil vőro (võro) jezikovno kodo ISO 639-3 (vro). Vőro je pravzaprav različica estonščine na Južnem Estonskem. Glede svoje zgodovine in književnosti je podoben naši prekmurščini: ima popoln knjižni jezik, ki se je nekoč uveljavil na vsakem funkcijskem področju. Tudi je bil prepovedan, vendar se je njegovo oživljanje začelo že v osemdesetih letih 20. stoletja.

V prošnji do SIL International, ki deli jezikovno kodo ISO 639-3, so opisovali položaj jezika vőro in njegov odnos do estonščine tako:

Logo organizacije SIL International

Prošnja.

Võro is a regional language of Estonia. It is not officially recognised yet. However, the Võro Institute (founded by the Estonian government in 1995) is an Estonian state research and development institution dedicated to the preservation and promotion of the Võro language and culture. Võro is taught as an optional subject mostly at primary level in local schools (26 schools). Moreover it is also taught in University of Tartu. In schools, Võro is used also as a language of instruction in lessons of local history and cultural tradition, literature. In University of Tartu Võro is used as a language of instruction in most lectures of the Tartu University Center for South Estonian Language and Cultural Studies (including South Estonian cultural history, South Estonian literature, folklore, history of the South Estonian literary language etc.).

Prevod: Vőro je regionalni jezik na Estonskem. Uradno še ni priznana. Inštitucija Vőro (ki jo je 1995 ustanovila estonska vlada) je državna raziskovalna in razvojna ustanova na Estonskem, ki se ukvarja z ohranjanjem in populariziranjem vőro jezika ter kulture. Vőro poučujejo kot izbirni predmet večinoma v lokalnih osnovnih šolah (v 26 šolah). Poleg tega se učijo tudi na Univerzi v Tartuju. V šolah se uporablja vőro tudi kot učni jezik pri pouku lokalne zgodovine in kulturne dediščine ter književnosti. Na Univerzi v Tartuju se uporabi vőro kot učni jezik v predmetih Središča za južnoestonske jezikovne in kulturne študije na Univerzi v Tartuju (skupaj s kulturno zgodovino Južne Estonske, južnoestonsko literaturo, ljudskim izročilom, zgodovino južnoestonskega knjižnega jezika ipd.).

Tako se sliša vőro jezik

Almost all Võro speaking population (Võros) are Estonians. Võros are Estonians with Võro linguistic identity, they are linguistic minority or subethnos of Estonia. South Estonian languages Võro and Seto are linguistically very close (Seto is mostly considered as a (sub)dialect of Võro). However, identities of Võros and Setos are different. South Estonian can be used as an umbrella notion for Võro and Seto languages and nearly extinct varieties Mulgi and Tartu. Today the number of children whose first language is Võro is rather small. However, most of them are able to understand and to speak some Võro as a second language. Probably some of them will use it in everyday communication as they grow up. The percentage of the ethnic community who use the language is near 90% but rapid language shift to Estonian only takes place, especially among younger generation. Võro is spoken very often at work place. One can hear informal Võro in local municipalities and in other offices. At home the most communication in Võro is between adult members, less often between a parent and children. Võro is a language of literature, theatre, pop and folk music. There are local paper, radio and TV programs in Võro.

Samogitijščina ali žeimaitijščina

Prevod: Skoraj vsi vőro govoreči ljudje so estonske narodnosti. Vőro ljudje so Estonci s posebno vőro jezikovno identiteto, torej so jezikovna manjšina ali subetnična skupnost Estonske. Južnoestonski različici vőro in seto sta jezikovno zelo sorodna (seto velja predvsem za vőro (pod)narečje). Vendar so po identiteti govori võro in seto različni. Pojem južna estonščina se lahko uporabi za pokritje vőro in seto jezik ter za mulgi in tartujščino, ki sta skoraj izumrli. Danes je zelo majhno število otrok, katerih je materni jezik vőro. A največ jih lahko ga razume in govori vőro kot drugi jezik. Verjetno ga bodo nekateri v svoji odrasli dobi uporabljali v vsakdanji komunikaciji. Približno 90% etnične skupnosti uporabi ta jezik, a zlasti mlajša generacija hitro prestopi na estonščino. Pogosto se rabi vőro na delovnih mestih. Lahko slišimo võro v neformalni komunikaciji v lokalnih občinah in drugih uradih. Doma poteka komunikacija med odraslimi v vőro jeziku, redko med starši in otroki. Vőro je jezik literature, gledališča ter pop in ljudske glasbe. Imajo lokalne časopise, radijske in televizijske programe v vőro jeziku.

Latgalščina

Prosilci torej niso tajili, ampak so potrdili, da so vőro govorci estonske narodnosti, vendar imajo različno jezikovno identiteto. Mislim, da je treba vložiti prošnjo s podobnimi razlogi, da tudi prekmurščino lahko dobi jezikovno kodo ISO 639-3. Prav tako je dobila jezikovno kodo samogitijščina (sgs, zahodna različica litvanščine) ali latgalščina (ltg), ki je vzhodna različica letonščine.

Stara kmečka hiša v Samogitiji (Žemaitiji)

Leta 2011 sem že poslal prošnjo organizaciji SIL International, da deli jezikovno kodo prekmurščini. Takrat so zavrnili prošnjo, ker nisem dodal npr. jezikovne primerjave prekmurščine s slovenščino, da bi lahko videli kako izgleda ta jezik. 

Časnikar Porabja Dušan Mukič je vprašal uglednega amerikanskega jezikoslovca Marc L. Greenberga, ki je v angleščino prevedel Pavlovo prekmursko slovnico (s tem pa je naredil vekivečno, neminljivo uslugo nam, prebivalcem Slovenske krajine, vsemu slovanstvu in tudi splošni slavistiki), da kaj meni o občutljivi dilemi: ali je prekmurščina samostojen jezik ali narečje slovenščine? Profesor je dal odličen odgovor:

Profesor Greenberg

»Zakaj ne bi bila oboje hkrati? Ima neko tradicijo za sabo, lepo napisana besedila vse od 18. stoletja dalje, gre torej za knjižni jezik z lastnim izročilom. Je pa lahko prekmurski jezik samostojen samo v tem smislu. Po drugi strani je namreč zelo povezan s slovenščino, ni ju torej potrebno razlikovati in reči, da je to nekaj neslovenskega. Seveda je to prav tako slovenski jezik.«

Priznanje prekmurskega jezika ni enako ločitvi (odcepitvi) od Slovenije. Stara trta na Lentu v Mariboru je najstarejša vinska trta na svetu in tole dejstvo ne razglasi za nično njene pripadnosti k Sloveniji samo zato, ker v Franciji so pomembnejši vinorodni kraji in francoska vina so bolj znana na svetu. Torej ne bodo preselili Stare trte iz Slovenije v Francijo😉

Kje ima mesto naša Slovenska krajina v svetovni politiki?

V Ukrajini divja vojna. V risalščku (maju) so probali narediti morilski napad na slovaškega predsednika Roberta Fica. Včeraj so pa napadli Donalda Trumpa. In je bilo še dosti drugih nesreč v zadnjih letih. Gvišno, da bomo še preživeli več podobnih v naslednjih letih.

Japonski črni kamen ali morilski kamen, japonsko 殺生石 [Sešoseki)

Zelo zanimivo kaj se je zgodilo spomladi 2022 v toplicah blizu japonske prestolnice Tokia. Tam je legendarni črni kamen, v kateri je zaprt demon. Ta kamen pa se je razbil. Malo prej pred tem je izbruhnila vojna v Ukrajini. Ali ni bilo slučajno, da se je prav zdaj osvobodil demon iz črnega kamna?

Sem že prepričan, da bo Trump zmagal na volitvah v andrejščeku (novembru). Kaj sicer velja ta atentat? Samo to, da poveča simpatijo do Trumpa. Seveda Trump ni prikladen za predsednika Združenih držav, saj to dobro zrcali napad proti Kapitolu v Washingtonu. Hkrati tudi Joe Biden ni prikladen za predsednika te velesile, saj je že umsko nesposoben starec (smo videli, da je zamešal Zelenskija s Putinom, res oba imata isto ime Volodimir/Vladimir).

Tudi nisem se veselil, ko sem slišal o napadu proti Ficu, čeprav se mu gnusim, ker je neznačajen, podlež in nadut. Fico je sličen kači, ker se hitro preoblači iz ene kože v drugo. Nima ta človek nobenega načela. Poleg tega je močen sovražnik Madžarov, kljub temu ga Orbánova vlada in suženjski mediji obožujejo. Orbán ga maksimalno podpira, ker se oba ravnata po proruski smeri. Velik junak, branilec in vodja Madžarov Viktor Orbán, Türkmenbaşy Srednje Evrope se spajdaši z madžarofobnim državnikom? Četudi se dobro spomnim, ko je bila še socialistična vlada na Madžarskem, medtem ko je Orbán politiziral v opoziciji, so bili protimadžarski napadi na Slovaškem, ki jih je Ficova vlada tudi molče podpiral. Ficov koalicijski partner Ján Slota, ki je bil predsednik skrajne šovinistične Slovaške narodne stranke, je v javnih sovražnih govorih hujskal zoper slovaške Madžare in tudi zahteval, da naj Slovaška vojaško napade Madžarsko! Takrat je Orbán ostro grajal socialistično vlado, da ničesar ne dela za slovaške Madžare in pusti, da Slovaška zafrkava Madžarsko. Torej v tistem času je imel Orbán Fica za sovražnika.

Resnica se je vrnila v kmico?

Vlada na Madžarskem zapravlja milijarde, da plakatira vsepovsod v državi: na plakatih pridigajo o miru, medtem ko podpihujejo sovraštvo

Kakor vemo Orbán vedno bo bolj in bolj nesramen. Drugače bi bil preveč velik zajec, če ne bi bil ta moskovski veter v svojem hrbtu. Madžarski mediji, ki jih je podjarmil, tako  predstavljajo domače in tuje dogodke kakor to hoče Fidesz. In se zdi, da uspešno perejo možgane manjšine volilcev, ki zagotovi Fideszu absolutno večino v madžarskem državnem zboru, medtem ko večina volilcev ne grejo glasovati, na drugi strani pa so opozicijske stranke razdrobljene in popolnoma nezmožne.

Najnovejši nesmisel Fideszove propagande je »mirovna misija Viktorja Orbána«, da ustvari mir na svetu. To, kar je delala propaganda, je bilo doslej smešno. Toda to je že umobolno in sramotno. Sigurno, da hoče s to misijo Fidesz razdražiti druge, medtem ko ima namen bolj znoriti svoje trapaste pristaše (vernike).

Čeravno tudi Jožef Klekl st. ni bil brez napak, vendar je dobro odgovoril madžaronom, ki so odlagali preproste ljudi z obljubami slave in velesile, če se dajo pomadžarjevati. Rekel je, da več koristi narodu, če je skromen, miren in zdržen

Zakaj draži s tem druge? Ker to ni mirovna misija. Orbána ne marajo v Evropski vezi zaradi kvazi ruskega zavezništva. V zadnjih časih se je zožilo njegovo mesto v zunanji politiki, saj tudi Rusi so pokazali, da ga imajo za preprostega mužika (se spomnite bloga: Položim tvojega zaveznika za podnogalnico tvojih nog). Tuji opazovalci menijo, da se Orbán prilizuje, huli in sledi oportunistični politiki. To je delala Madžarska v drugi svetovni vojni: je bila namreč Hitlerjeva zaveznica, medtem ko se je pogajala z zahodnimi silami. Mislili so madžarski politiki, da lahko obdržajo ozemlja, ki so si nazaj pridobili med 1938 in 1941 (tudi Prekmurje), ampak so se grozno zmotili. Orbán z naklonjenostjo oponaša prednike, vendar je njegova igra zelo-zelo slaba, smešna in nevarna.

Imajo na Madžarskem zablodo, ki se temelji na zgodovinsko spačenost, da je nekoč Ogrska Kraljevina vladala nad drugimi deželami in imela tri morske obale (Jadransko, Črno in Baltsko). Leta 1878 je Avstro-Ogrska zasedla Bosno in Hercegovino, a sčasoma so se odločili politiki jo priključiti k monarhiji. Nekateri madžarski nacionalisti so zahtevali priključitev Bosne k Ogrski rekoč, da se je nekoč pripadala »Ogrskemu imperiju«. Njihova želja se ni izpolnila, ker je bila Bosna priključena k Avstriji. Ta kriva podoba o Ogrskem imperiju je gojila tudi madžarizacijo, ki jo je danes Fidesz začel tajiti.

Fidesz trdi, da so liberalci in svobodni zidarji povzoročili trianonsko razdelitev stare Ogrske in madžarizacija ni bila znatna.

Zemljevid »Ogrskega imperija« (1909). Madžarska ozemeljska zahteva za Bosno in Hercegovino

Neverjetne bedarije, ki jih predstavijo propagandi mediji, da je Madžarska regionalna velesila, jo ubogajo zahodne in vzhodne sile, razkurijo nepotrebne in neumne želje v veliko Madžarih, ki verjetno kmalu bodo zahtevali od vlade, da naj ima Madžarski imperij tri oceanske obale. Kaj bo potem naredil Orbán, da obdrži svoje vernike?

V času Avstro-Ogrske so madžaroni probali utemeljevati s podobnimi razlogi madžarizacijo, da s poenotenjem Ogrske bo nastala država svetovna velesila kot Anglija ali Francija. Ogrska je morala plačati veliko ceno za to domišljavost.

Zemlja rusinskega naroda v Ukrajini, Slovaškem in Poljskem

Ali kaj je z Ukrajino? Ker nisem na strani Ukrajine. Seveda to, kar delajo Rusi, je agresija, ampak je Ukrajina tudi kriva svoje narodne nesreče. Res, da je ukrajinska vojna pravzaprav vojna med ZDA in Rusijo, toda je Ukrajina v zdajšnjih časih namerno iskala možnosti borbe z Rusijo. Amerikanci pa so to izkoristili in so zdaj Ukrajinci njihova topovska hrana, s katerim topom streljajo na Ruse. Treba bi bilo dosti časa, da bi naštel vzroke iz zgodovine kako je prišla Ukrajina do te nesreče. A zdaj to ne bom naredil. Me bolj zanima kaj bo z Rusini v Podkarpatiji (Zakarpatiji), ki jih do danes ne priznajo Ukrajinci za samostojen narod. Nekoč je Stalin omogočil, da s krvavim nasiljem podjarmijo Rusine in jih poimenujejo za Ukrajince. Tudi je omadeževana Stalinova roka s krvjo več milijonov Ukrajincev, vendar danes Ukrajina skoraj s podobnimi načini potlači pravice Rusinov in še drugih narodnih manjšin (ne samo Rusov v Vzhodni Ukrajini).

Orbánova propaganda nenehno ponavlja, da je Trumpova zmaga ključ miru v Ukrajini in na svetu. Čeprav ne razumem kako bo Fidesz vplival na izid volitev v ZDA. Vendar vemo, da vse to gre za to, naj lahko perejo možgane vernikov.

Lahko, da bo nehala vojna, če bo zmagal Trump, ampak lahko, da ne. Res, da so verjetno Rusi prispevali h Trumpovi prvi zmagi na volitvah 2016. Ampak ni gvišno, da  bo zdaj do njih prijazen, hvaležem in ustavi vojno v Ukrajini. Politika velesil je vedno nepredvidljiva, saj sta bili leta 1914 Velika Britanija in Nemčija važni partnerki v medsebojni trgovini, kljub temu sta se začeli boriti v prvi svetovni vojni.

Naša Slovenska krajina je med premajhnimi tudi premajhna. Samo po sebi se razume, da se moramo ukloniti volji velesil. TODA, če bo se zgodilo takole: NI VSEENO na katero skrajnost pridemo. Nikakor ne bo boljše, če pridemo pod Putinovo krilo ali pa rabski del Goričkega bo prišel, Prekmurje ostane v Evrospki zvezi in bomo spet tam kot pred 1989. Lahko bo Madžarska obmejni kraj Federacije Rusije, ampak komu bo to koristilo? Bo le tamponska država Rusije, zaprta pred zahodom, zahodna obrobja (kot naš rabski falajček) pa bodo zakrnela.

Izkušnje iz zgodovine kažejo, da ta igra ni brez stave: Orbán igra nevarno dvojno igro. Zaman oznjanjuje v svojih predgah (propagandah), da hoče mir, ampak hoče varščino za svojo oblast in verjetno želi, da se zavleče vojna, ker je to prikladno sredstvo (pretveza) svoje propagande rekoč, da on je zmožen braniti madžarske družine vojne, toče, kuge. Hujska zoper opozicijo, druge države, OZN in Evropsko zvezo.

Leseni kip kralja Svetega Ladislava v Andovcih, na rabskem delu Goričkega. Dal ga je postaviti župnik Zsolt Beke. Njegova mati je Slovenka iz Andovec, stric (vüjec) pa se je imenoval Ladislav in je bil cejmešter v števanovski cerkvi

Seveda tudi pri nas ni pomanjkanja norije. Zadnjič so se razčemerili nekateri, da ima informacijska tabla pri cerkvi Sv. Ladislava v Beltincih madžarsko besedilo (čeprav ima tudi slovensko). Govorili so puhloglavci še več norij npr. če bi bil ogrski kralj Sveti Ladislav madžaronski državnik. Madžarizacija? Nacionalizem? V 11. stoletju, v srednjem veku?? Torej, ta t. i. madžaronski kralj je ustanovil škofijo v Zagrebu in je poimenoval za škofa Duha iz Češke (ker je bil slovanskega porekla). Ta škofija je vodila slovenske fare v današnjem Južnjem Prekmurju (na Dolinskem) ter prispevala ohranitvi slovanske besede in slovenskega narodnega duha med ogrskimi Slovenci. Hočeš nočeš je Sveti Ladislav naredil veliko uslugo slovanstvu.

Podobno norijo je nekoč Sándor Mikola pisal v vendski propagandi, ko je rekel, da je beltinska cerkev Svetega Ladislava edinstvena, ni drugje podobne cerkve v Karpatskem bazenu, to pa je spet dokaz po Mikoli, da so Vendi (Prekmurci) Madžari in so bili madžarske narodnosti že v Ladislavovem času.

(Morebitna) Zastava Slovenske krajine med Muro in Rabo

Verički majpan

Včeraj smo postavili v rojstni vasi mlaj (mi rečemo majpan, v Gančanih na Dolinskem se imenuje majoš). Posrečilo se je doseči, da letos naj bo izobešena tudi slovenska državna zastava (s triglavskim grbom) na majpanu, medtem ko so naseljeni prebivalci prosili, da lahko izobesijo tudi madžarsko. Ko sem izpostavil sliko o majpanu s slovensko zastavo, sem posebno poudaril (kar je že moja navada), da je Verica (pravilno Vérica in ne Vêrica!) gorička vas in ne porabska. 

Zanimive so različne prekmurske besede za mlaj. Naš majpan je verjetno nemška izposojenka, ker izhaja morda iz besede Maibaum. Majoš v markastem narečju prekmurskega jezika pa je prišel iz madžarščine: május (kar pomeni mesec maj).

Pripravi se letošnji gančki majoš, ki je že tudi vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine

Pod majpanom je bilo omenjeno ali kako lahko bi izgledala zastava Slovencev med Muro in Rabo (zastava Slovenske krajine)? Vprašanje me že dalj časa zaposluje. Velikokrat sem spraševal ljudi, zlasti v Prekmurskem slovarju na Facebooku ali imajo kakšen predlog za zastavo Slovenske krajine (torej celega Prekmurja in severnega dela Goričkega pri reki Rabi)? Vem, da je že  bila načrtovana ena zastava za Prekmurje, ampak tista bo zastava bodoče pokrajine Pomurja. Naš namen pa je napraviti zastavo zedinjene Slovenske krajine.

Ena od mojih predlogov za zastavo Slovenske krajine

Žal, ni bil sporazum v vprašanju. Jaz sem predlagal rabo navadnih slovanskih farb (bela, modra, rdeča), ki bi bile svetlejše od farb v slovenski zastavi.

Drugi predlog

Ta zastava bi bila brez grba, toda so bili nekateri, ki niso odobravali, da v zastavi ne bi bil grb. Imam pa več zamisli za variiranje zaporadja teh naštetih farb v zastavi.

Stara zastava Črne gore, pred osamosvojitvijo od Srbije

Seveda dobro vem, da je treba previdno ravnati s temi farbami, ker bodo me verjetno sumničili, da sem ustvaril rusko ali jugoslovansko zastavo za Prekmurje.

Sem videl že druge zamišljene zastave za Prekmurje. Bila je npr. taka, ki je bila podobna zastavam nekaterih afrikanskih držav (s farbami zlato, rjavo in modro v trikotni obliki ter s štrkom v lovorjevem vencu).

Afrikanski tip prekmurske zastave

Nedavno sem tudi jaz zamislil ali kakšna lahko bi bila zastava prekmurskih muslimanov? Pozor! Nikogar nisem hotel razžaliti, izzivati, hujskati ipd.! Bila je samo preprosta zamisel.

Moja zamišljena zastava za prekmurske muslimane

Tudi sem poskusil ustvariti prekmursko cirilico in prekmursko arebico; me je spodbujala radovednost in seveda kratkočasje. Temelj mojega prekmurskega arabskega črkopisa je bil bosanska arebica, seveda sem pogledal tudi turkijske različice, kjer imajo črke za glas /ü/ in /ö/.

V času Jugoslavije se je naselilo nekaj Bošnjakov ter Albancev iz Kosova in Makedonije, ki so bili muslimanske vere. Oni in njihovi potomci danes govorijo prekmursko. V Šalovcih živi sladoledar, ki je albanskega porekla iz Makedonije, govori tudi prekmursko in ima odlične sladolede.

Tudi umetna inteligenca je dohitela naše Prekmurje. Opazil sem na spletu, da je umetna inteligenca ustvarila skupno zastavo Prekmurja in Medmurja. Ali ta verzija AI je vedela, da so res hoteli združiti ti pokrajini ob Muri po prvi vojni, da bi nastala večja avtonomna zvezna dežela?

Zastava umetne inteligence: skupna zastava Prekmurja in Medmurja

Leta 1991 se je Gruzija osamosvojila od Sovjetske zveze. Nova država je naprej posvojila zastavo Prve gruzijske republike (1918–1921). Ali ta zastava ni bila priljubljena med ljudstvom, poleg tega je nastala simbol neuspešnosti in političnih padov Gruzije v 90-ih letih 20. stoletja. Leta 2004 so jo zamenjali z drugo, v kateri je križ Sv. Jurja, stari simbol iz časa Kraljevine Gruzije.

Zastava Gruzije med 1990 in 2004

Seveda vprašanje zastave Slovenske krajine je manj važno od takih pomembnejših vprašanj in problemov kot gospodarstvo, prekmurski jezik, avtonomija ipd. Nedavno se je porušil nadstrešek bivšega mejnega prehoda med Verico in Čepinci. Ker je stavba državna lastnina, zato mora država pospraviti ruševine. Obečali so, da bodo uredili do konca aprila, kar še vedno ni zgotovljeno.

Trenotna zastava Gruzije

Vendar je že navadno, da prekmurske zadeve stojijo vedno na zadnjih mestih.

Boj z naravo: divjad že se paše na pokopališčih

Ljubim naravo, ljubim živali in si prizadevam za varstvo narave. Sovražim mučenje živali in rad bi raztrgal mučitelje živali ter sem zelo jezen, ko vidim razsipana smetja ob cestah in v goščah po celi Slovenski krajini med Muro in Rabo. AMPAK! Tudi v ljubezni do narave moramo biti odgovorni in skrbni, ker tudi na tem področju so lahko nevarni kamni spotikanja.

Jeleni so pojeli lubje v sadovnjaku

Pravijo pri Krajinskem parku Goričko, da je nujno ohraniti do neke mere stari način poljedelstva v Prekmurju, moderne načini pa je treba prilagajati takim zahtevam, da se omogoča ohranitev izredne narave (npr. uporabiti kosilnico, ki poseka travo in je ne razdrobi). Imamo pa dosti težav v tem prizadevanju: po eni strani pada število ljudstva zlasti na Goričkem, po drugi strani se manj ljudi spravlja s poljedelstvom (ta problem bi lahko rešili po mojem mnenju, če bi vsaka zdajšnja [ali pa bodoča] velika kmetija bo uporabila take načine, ki jih predlaga tudi Krajinski park Goričko). Tudi moj prijatelj v Andrejcih v zadnjih časih začne nehati s poljedelstvom, ker meni, da nima smisla.

Ko je zemlja pomenila življenje

Na odtrganem delu Slovenske krajine pri Rabi imamo še dosti hujše položaje. Tukaj se komaj spravljajo ljudje z njivami, pašami in polji. Tudi če ne bodo lesa trebili v goščah s tukajšnjim posebnim, značilnim načinom, izginjajo zdrave gošče z mnogimi dragocenimi vrstami živali in rastlin. Ta način se imenuje v madžarščini szálalás, kar lahko pomeni, da se obiralno gospodarimo v gošči. Važno je pri uporabi tega načina, da drevesa v gošči ne tvorijo nepredirne goščave, drugače ne bodo dobili druga drevesa in rastline zadosti sončne svetlobe in zraka.

To je zdrava gošča, kjer so gospodarili po omenjenem obiralnem načinu

Tukaj bi bilo potrebno varovati ne le narave, ampak tudi ljudstvo. Seveda to jaz in drugi že dolgo-dolgo časa ponavljamo. Svoje besede pa samo takrat lahko zamenjam za dejanje, kolikor imam možnosti v rokah. Zato je vprašljivo, ali sem res tisti homo politicus transmuranus, ker brez možnosti ne velja moja volja.

Zato je nujno, da pravilno pokosimo travnike in ne razdrobimo trave: samo tako lahko raste navadna kukavica (na sliki) in več sto drugih zaščitenih vrst

Seveda se spravlja še nekaj ljudi v rabski krajini s poljedelstvom in živinorejo, toda imamo strašno velike nevolje: škode in čezmerno razmnoževanje divjačine. Včasih naredijo divjačine neverjetne in grozne kvare: ne samo, da pomulijo cele setve ali vse tikve in repe, ampak že vdrejo v vrte, pojejo korine v oknih in pustošijo tudi na pokopališčih!

In lovsko društvo? Čeprav ga imamo v rabski krajini, vendar ne obvladuje položaja, niti ga ne briga. Hkrati tudi imajo jagri zvezane roke zaradi pravil, zakonov in okoljevarstvenih predpisov. Nekdanje njive se pomalem pogozdujejo (podivjajo), tudi ostanejo neobdelane gošče, ki se spremenijo v goščave. Divjad najde zavetje v teh goščavah, zato je tukaj ni možno upleniti s puško. Kajti pa gošča, ki ponovno osvoji poljedelska območja, dosegne še stoječe domačije, tukaj spet ni možno loviti divjačine, saj je predpisano, da lahko uporabijo jagri strelno orožje daleč od naselij. Sem slišal (čeprav ne vem ali je res), da drugje tako lovijo divjačino v goščavi, da se jagri preoblečejo v posebno oblačilo za skrivanje in uporabijo samostrel, da iz bližine uplenijo npr. jelena. Tega načina tukaj ne uporabijo.

Verjetno tako lahko bi lovili jelene, ki se skrijejo v goščavah

Vprašanje razmnožene divjačine je tudi zelo velika težava poleg vprašanja slovenščine (prekmurščine) in slovenskega ljudstva na rabskem delu Slovenske krajine. Ta problem bi lahko oviral tisto prizadevanje, da bi naselili rabski kraj s Slovenci iz Prekmurja, saj razmnožena divjačina lahko bi onemogočila življenje v tej pokrajini. Četudi s povečanjem prebivalstva lahko bi se pomnožile še zahteve s strani ljudstva, da naj že kaj počne lovsko društvo s tem problemom. Hkrati tudi bo nujno spremeniti nekaj pravil in uvesti nove načine v jagriji. Toda, ker lahko vidimo, da to, kar delajo pristojni za ljudstvo, ni dovolj, je spet bolj upravičena zahteva do večje avtonomije, saj je jasno, da mi moramo rešiti svoje probleme.

Bobrska škoda v Števanovcih

V začetku sem pisal o odgovornosti tudi v varstvu kot v ljubezni do narave. Krajinski park Goričko in Narodni Park Őrség si enako prizadevata, da se vrnejo na ta kraj živali, ki so bile nekoč zelo pogoste. Spet lahko vidimo hupkaša, ki po mojem lahko bi bil regionalni simbol Goričkega, medtem ko je štrk narodni simbol cele Slovenske krajine. Črni štrk lahko bi bil simbol odtrganega rabskega dela Slovenske krajine (Porabja). Črni štrki gnezdijo pri Andovcih, v okolici t. i. Črne mlake.

V zadnjih časih so se ponovno pojavili bobri v rabski krajini (puconski školnik Štefan Lülik je leta 1833 pisal kot biber v stari prekmurščini). Bobri so se hitro razmnožili in začeli narediti kvare: so podrli veliko dreves. Bobri so postavili büjre na potokih, zato se je zvišala vodna površina, ki je potem poplavila več dolov in ravnih krajev. Pri Monoštru so že morali izsušiti kraj, ki so ga poplavili bobri z vodo.

Tukaj ali pa drugje na Madžarskem bobri nimajo naravnega sovražnika (npr. volk). Zaradi tega so jih začeli izstreliti v nekaterih krajih. Nekje so skuhali tudi pörkit iz enega uplenjenega bobra, kar je naredilo veliko razburjenje med oboževalci narave 😁 Vendar so nekoč pogosto jeli bobra naši predniki, saj ima žmahno in zdravo meso. Danes je redko, ampak je bilo nekoč zelo splošno, da so ljudje jeli medveda, jazbeca, tekunico ali veverico. Na Notranjskem so redno lovili polhe (polhanje).

Ne smemo šikanirati narave, vendar tudi ni dobra pretiravana ljubezen, ker lahko bi bila škodljiva ne samo ljudem, ampak tudi drugim rastlinam in živalim.