Homo politicus transmuranus

V Vestniku sem bral lep intervju s prekmurskim rojakom umetnostnim zgodovinarjem dr. Janezom Balažicem, ki je zelo lepo rekel, da ima panonski kraj svoj genius loci (to je duh kraja). Hkrati pa je ugotavljal, da v Prekmurcih falí drža homo politicus (osebnost javnega/političnega življenja). Priznal je, da tudi on sam tega prepričanja nima, da bi prevzel neko vodstveno vlogo in stvari peljal naprej.

Apostol Slovenske krajine: Jožef Smej.

Mislim, da ima gospod Balažic le deloma prav. Res, da nismo precej ambiciozni ljudje, čeprav smo zelo sposobni. Bili so in danes tudi so ljudje, ki so zelo vrli, nadarjeni. Nekoč sem napisal, da falí le ustrezna motivacija za Prekmurce. Korejci pravijo, da ni nemogočega, vse je možno uresničiti. V Južni Koreji so uresničili v pozitivni smeri, a v Severni pa v negativni.

Severna Koreja je najbolj zaprta država na svetu. Ljudstvo trpi lakoto, gospodarstvo je nerazvito, diktatura pa je grozno neusmiljena. Kljub temu imajo atomska orožja. Kako je to možno? Ker so oni tudi Korejci in strašno odločni. Obstaja v Severni Koreji poseben državni oddelek, ki z najbolj nizkotnimi načini priskrbi dolarske milijarde za severnokorejsega nuklearnega oboroževanja. Ta oddelek se ukvarja s trgovanjem mamil in ljudmi, tihotapljenjem orožja, ponarejanjem denarja, pošilja gastarbajterje v tujino (ki so v resnici zakrinkane suženje komunistične strahovlade), zlasti na Kitajsko ali Rusijo. Poleg tega ima še legalne biznise, ker upravlja luksuzne restavracije tudi na Kitajskem in Rusiji, kjer večkrat naredijo davčno prefrigo, da dobijo čim več penez.

Revščina Severne Koreje.

Ali se naj vrnimo v Slovensko krajino. Zato ima gospod Balažic samo deloma prav, ker položaj, o katerem govori, velja za zdajšnje Prekmurje. Ko se je začela zbuditi narodna zavest Slovenske krajine, so nastopile sposobne osebe. Vsi poznamo Jožefa Klekla st., ki je probal dosegati tudi v kraljevini Jugoslaviji avtonomijo za Prekmurje. Vendar je zastajal. Kar je res, je res, da je bil Klekl protisloven in nepremišljen človek, toda ni bil svojat baraba kot nekateri drugi, ki so za svoj hasek brezpogojno postregli višji oblasti (Hartner, Mikola, Kranjec in mnogo drugih).

Jožef Sakovič.

Verjetno je bil najbolj pošten in najbolj moder človek cele Slovenske krajine Vadarčar Jožef Sakovič, ki žal v politiko ni šel. Tudi je bil človek poln modrosti Franc Ivanocy ali pa križevski luteranski duhovnik Ivan Berke ter bodonski farar Karel Šiftar.

Žal nikoli ni sprejel političnih nastopov Jožef Smej, ki je nedavno umrl. Ker sem ga poznal sem prepričan, da lahko bi bil prikladen in vreden vodja naše Slovenske krajine med Muro in Rabo.

Odkod je pa ta zastajajoč položaj? Mislim, da so od druge vojne in še tudi po osamosvojitvi zelo veliko delali, da bi razdirali Prekmurje, in sicer večinoma zaradi sebičnega namena, da se všečkajo višjim: uničijo svoje rojake, da naj to priča o njihovi zvestobi, višji pa jih nagrajujejo za to.

Karel Šiftar.

Ne bom povedal kdo so bili ti ljudje, samo toliko, da jih še danes obožujejo, imajo jih za največje Prekmurce (in tudi največje Slovence!), čeravno niso naredili ničesar pomembnega niti za slovenstvo.

Bilo je pa v zadnjih časih nekaj pozitivnih sprememb. Na rabskem goričkem kraju so dokončno odstranili osebo, ki je več kot trideset let veliko delala, da zaostri prekmursko-porabska nasprotja. Njeno dejanje ni prineslo nobenega napredovanja za rabski gorički kraj, samo ga je hotela oblikovati po svoji mili volji. Ta oseba je seveda zdaj strašno besna. Tudi ima svoj blog, kjer vse žali kogar koli more (tudi mene). Včasih je res smešno brati njene izbruhe 😃 Čeravno piše včasih tudi resnice, zlasti o negativnostih v Porabju (oziroma v porabskem šolstvu), samo pozabi omeniti svoj prispevek za to slabo (in sicer katastrofalno) stanje. V svojih časih ni bila sposobna izobraževati porabske pedagoge za poučevanje slovenščine (o tem lahko priča mnogo drugih ljudi 😉), dasi zdaj ona je mantrnica, junakinja in borka slovenstva v Porabju. Prepričana je, da Porabci nimajo nič skupnega s Prekmurci, ampak so Prekmurci njihovi sovražniki in tudi obratno. Nadaljevala je isto kot v komunistični diktaturi: takrat so preganjali naše Slovence na Madžarskem ali pa so strašili njihovo božno dušo, da onstran granice ne govorijo »vendsko,« ampak so vsi hudi titoisti, ki v noči pridejo preko granice zažgati hiše in ukrasti živino iz hlevov.

Kako je mogla ta oseba delati v Porabju, in sicer v visokem položaju? Enostavno: je še vedno imela neupravičeno prednost tudi po osamosvojitvi. Vlade friško osamosvojene Republike Slovenije niso se precej brigale za Prekmurje, niti za Slovence na Madžarskem. Torej ni bilo važno, da najdejo prave rešitve za probleme.

Bela Obal, po rodu je bil iz Cankove. Bil je komisar ogrske vlade po prvi vojni. Delal je za to, da bi ostala Slovenska krajina del Ogrske, ampak ni delal zoper svoje slovenske rojake! Torej ni bil madžaron. Sprejel je načrt slovenske avtonomije in verjetno on bi bil vodja Slovenske krajine na Ogrskem (torej ne Klekl).

Tako so pa naredili prevelike škode Slovenski krajini tudi po osamosvojitvi. In smo se še komaj izkopali iz te temne dobe. Res spet se zanimajo za prekmurski jezik in se počasi oživlja prekmurska zavest, a potrebno je še dosti časa.

Gvišno bi me vprašali, ali bi imel take ambicije (ali sem homo politicus)? Mogoče. Toda nimam sanjarjenja o oblasti. Vendar, če je nujno lahko bi sprejel tako nalogo. Veliko jih pozna mojo skupino na Facebooku, ki je za prekmursko avtonomijo. Toda, ker sem bil pobudnik skupine, ne pomeni, da jaz bi bil »predsednik« morebitnega avtonomnega Prekmurja 🙂 Lahko bi bila druga, sposobnejša oseba za vodstvo.

Trenotno pa ni druge možnosti, da sam probam vzdrževati zadevo prekmurščine in združitve rabskega goričkega kraja (Porabja) s Prekmurjem.

Nedavno sem našel luštno poučno zgodbo v starem prekmurskem učbeniku puconskega školnika Štefana Lülika iz leta 1833, ki je ostal v rokopisu. Objavim jo tudi tukaj, ker ima veliko današnjih ljudi značajsko napako, da hočejo takoj kakšen izid, hasek ali prednosti ter ne delajo za prihodnost.

Joško je trdno rad meo sad: zato je on vu očinom ogračeci sadoveno pečje sadio. Eto zaglednovši oča, ga je pitao: Ka tou delaš? Sadim sadoveno pečje, da tim več sada dobimo, je odgovouro Joško. Čedno činiš moj sin, je pravo nadale oča: Ali dugo de tebi na té sad čakati; ar mogouče tou, kaj ešče za dvajseti lejt nede rodílo ono. Na eto je Joško malo žalosten gratao, ali dönok svojemi oči etak čedno odgouvoro: Nemaram, či bom gli dugo mogao čakati, naj li dönok v starosti mojga vezdašnjega trüda sad vzeti morem.

Prispodobno na vekše v toj kesnoj starosti deci k haski slüžijo i ona včenja, štera se je ona v malosti svojoj vu šolaj navčila.

Izvirna zgoda v Lülikovem učbeniku.

Tudi jaz ne bom uživala morebitnega sadu svojega dela. Ampak to ni moj cilj. Vsekakor je tudi možno, da sem naiven...

Položim tvojega zaveznika za podnogalnico tvojih nog

Levo: Zmešanost, naglica, nepozornost. Desno: hladnokrvnost, samozavestnost.

V zborniku Mi vsi živeti ščemo, ki so ga objavili po 100. obletnici priključitve Prekmurja k matici, so me tudi omenili, ker sem objavil članek v Vestniku potem, ko sem slišal, da so Madžari »dokazali« o rabskih Slovencih, da menda gospodarsko gravitirajo v madžarske dele (to sem slišal iz ust nekaterih, vendar vem, da je drugače rekel Douglas Johnson). Tudi tukaj sem omenil krivico Matije Slaviča. V zborniku, v razpravi Bratje po jeziku: jezikoslovno-zgodovinski pogled na priključitev oziroma združitev prekmurskih Slovencev menijo o mojih pripombah, da je razpravljanje o tem že brezpredmetno in povsem nepotrebno (str. 574). Žal, tega ne verjamem.

V Evropski zvezi nočejo več nobenega preoblikovanja državnih granic. Tudi v omenjeni razpravi pišejo, da je bila samo leta 1919 realnost za to (oziroma za vzpostavitev novih držav). Pravzaprav tudi jaz ne bi hotel nobene spremembe glede državne granice, saj bi lahko imeli druge in boljše možnosti. A zdaj je velika stiska nad Evropo.

Čeprav ni velika naša Slovenska krajina, gorička rabska pokrajina (Porabje) pa je tudi zelo-zelo mala drobtina. Nimamo rudnih bogastev, nimamo strateške pomembnosti, kljub temu je naša usoda spet na kocki. Ali bo izgubljeno rabsko območje spet zaprto? Kar lahko pomeni, da se deloma tudi Prekmurje izolira.

Pred kratim je bil smešen dogodek: 17. oktobra sta se srečala Vladimir Putin in Viktor Orbán v Pekingu. Vemo, da je izdan proti ruskemu predsedniku mednarodni nalog za prijetje, zaradi tega noben predsednik iz Evropske zveze ne bi srečal Putina, samo Viktor Orbán, saj on je Putinov kvazi zaveznik.

Tudi v Sloveniji obožujejo Orbána, čeprav ničesar ne vejo o njem in njegovi vladi. Kako zapušča vrastvo in šolstvo. Da je megaloman, ki da zidati za milijarde stadione vsepovsod na Madžarskem kakor tudi je Enver Hodža dal zidat več tisoč bunkerjev v majhni Albaniji. Ne vejo kakšni diletanti so postavljeni na najvažnejše položaje, da naj se ne zdi nihče pametnejši od predsednika. Ni treba znanja ali izkušnje, ampak brezpogojna podvrženost. Na Madžarskem cveti korupcija in tudi nepotizem. In kar je strašno gnusno: lahko se rešiš kazni, če si Fideszev pristaš (ali pa boš vsaj manj kaznovan). Drugi pa za nekaj grošev dobijo dolga leta v ječah.

Na Madžarskem je zakrinkan kult osebnosti. Fideszeva vlada se rada baha pred ljudstvom, da je Madžarska pod Orbánovim vodstvom regionalna velesila, ki zapoveduje sosednjim državam (tudi Sloveniji). Fidesz ima drzno zunanjo politiko in licemersko poučuje Evropsko zvezo (seveda z moskovskim vetrom za svojim hrbtom). Hkrati tudi zahteva čim več denarja od Bruslja (v prekmurščini Brüsel), vendar noče upoštevati mnogo pravil Evropske zveze.

Milijardi za stadione: ker Orbán obožuje nogomet.

V zadnjih časih je nastala gospodarska kriza na Madžarskem: upada kupna moč madžarskega forinta, podražitev, brezposelnost itn. Vendar lahko prepriča Fideszeva vlada lahkoverne volivce, da so krivi ukrajinska vojna, Evropska zveza, migranti, George Soros ali zunajzemeljska bitja. Četudi nimajo takih problemov v Sloveniji, Hrvaškem, Slovaškem, Romuniji ali Srbiji, torej je madžarska vlada nesposobna, ampak to ne bo nikdar priznala.

Nič za špitale...

V zadnjih časih se Orbán pretvarja, da je Madžarska »mirovna, arbitražna« velesila. Kljub temu še vedno ni miru. Hkrati je nedavno ustanovil fabriko orožja v Zalaegerszegu in si prizadeva povečati število vojakov v vojski (brez uspeha).

Kamor koli greš v Albaniji: povsod so bunkerji...

Doslej so madžarska diplomacija (ki je bila prej vedno agresivna zlasti proti Bruslju) in Fideszevi propagandni mediji molčali o pekinškem srečanju. Ampak je ruska državna agencija Ria Novosti objavila posnetek o tem srečanju. Viktor Orbán, ki je popolnoma pooblaščen vladar Madžarske, neomajen junak, pogumen kristjan, najbolj pameten človek na svetu ipd., zdaj sedi pred Putinom kot okorna in nemočna gousenca. Lahko vidimo, da je Orbán stresen, čeprav bi lahko klical ruskega predsednika na odgovornost. Izdali so namreč nove učbenike zgodovine v Rusiji, v katerih predstavijo madžarsko revolucijo 1956 kot fašistični upor. Prej je namreč Fidesz vedno bojevito »branil« spomin te revolucije in si jo poskusi tudi prilaščati!

Politični strokovnjak András Rácz je ugotovil, da je Putin namerno ponižal Orbána. Ria Novosti pa je zaradi tega spravil na dan ta posnetek, da predstavi Madžarom in celemu svetu, da je Orbán malovreden sluga Rusije: zadnji za zadnjim. Ruski predsednik ga seveda izkorišča zoper Evropsko zvezo, ampak bolj računa na Belorusijo ali Srbe.

Madžarska venomer vloži veto zoper odločbe Evropskega parlamenta, s katerimi probajo evropski politiki sankciorati ruske velikaše. Tako so Madžari preprečili, da zaplenijo v Zahodni Evropi premoženja (palače, vile, luksuzne ladje) moskovskega patriarha Kirila I., ki je gorečen podpornik Vladimirja Putina in hujskač ukrajinske vojne.

Na pamet mi pridejo vrstice iz Psalma 110, ki jih zdaj navedem iz stare prekmurske cerkvene pesmarice (1893):

»Pravo je Goszpód Goszpódi mojemi: vszedi na desznico mojo. Dokecs ne denem protivníkov tvoji: za podnogálnico nogám tvojim.«

A zdajle niso položili neprijatelja za podnogalnico, vendar svojega lastnega zaveznika.

Ali ima to kakšno posledico na Madžarskem? Ne. Ne zahtevajo npr. odpovedi od vlade. Verjetno tudi Fideszevi pristaši želijo to poniževalno podrejenost pod Putinovo Rusijo, drugi ljudje pa, ki niso Orbánovi pristaši, so v ciničnem mrtvilu. Ker ni druge možnosti na Madžarskem, ni namreč močne opozicije in še vedno nastopajo člani bivše vlade, ki je bila tudi koruptna in nizkotna.

Torej smo v veliki stiski. Orbán ne bo uresničil HUXIT-a, saj on in njegov krog strašno rad ima denarje. Vendar je okrepil madžarski evroskeptizicem s svojo koristoljubno politiko. Tisti majhen krog volivcev, ki mu zagotavlja večino v oblasti, ker drugi ne grejo h glasovalnim skrinjicam, verjetno že hlepeče čaka čas, ko bo Madžarska avtonomni obmejni kraj Federacije Rusije, ne da bi bila suverena država članica Evropske zveze.

Orbánov bodoči naslednik: Péter Szijjártó (ni Slovenec! Tisti je Antal Rogán!)

Orbánov naslednik na predsedniškem stolu bo verjetno zdajšnji minister zunanjih zadev Péter Szijjártó, ki je prismojna oseba pasje zvestobe. Ker ni pameten, zato bo lahko Orbánov naslednik. Poleg tega se hitreje vdaja vplivom.

Morda se je Orbán zato bojeval pred Putinom, ker je videl, kaj se je zgodilo s Prigožinom, ki se je uprl Kremlu. Prej se je uklonil tudi ruskemu ministru zunanjih zadev Sergeju Lavrovu! (Predsednik ministru zunanjih zadev!) Kaj pa bo delal ta revež Szijjártó?

Opomba: nihče ne misli, da je Szijjártó prekmurskega porekla, ker živijo tudi v Prekmurju nosilci priimka Sijarto (bil je pomemben prekmurski pisatelj Štefan Sijarto na koncu 18. in začetku 19. stoletja). Sicer prekmurski priimek Sijarto je madžarskega porekla.

Najslabša možnost, da bo neka skrajna stranka prevzela oblast na Madžarskem, ki bi absolutno postregla Rusijo. Orbán je namreč pomagal skrajni stranki Mi Hazánk Mozgalom, da dobi mandate v državnem zboru. Cilj je bil razdeliti opozicijske stranke.

Naslovnica molitvenika Štefana Sijarta, ki je res veliko delal na hasek (v korist) Slovencev med Muro in Rabo.

Orbánove vlade ne brigajo možne posledice. Le trenutna korist. Orbán je breznačelen in licemerski. Odhajajoči poljski predsednik Jarosław Kaczyński, ki je čeprav sledil podobni smeri kot Orbán, se je strinjal tudi z opozicijo, da se ne smejo ravnati po Kremlu. Orbán, ki po celem svetu poudarja svojo zavzetost za krščanstvo in odpor do komunizma, se pajdašiva s Kitajsko in je madžarska diplomacija aktivno podpirala Azerbajdžan zoper Armenijo.

V 4. stoletju je nastala v Armeniji uradna vera krščanstvo. Seveda je novi Fideszev (psevdo)znanstveni inštitut izmislil, da so bili že nomadski Ogri kristjani, čeravno so bili trmasti pogani tudi po ustanovitvi Kraljevine Ogrske.

Ko so poimenovali na Slovaškem Madžara Lajosa Ódorja za začesnega predsednika Orbánova vlada ga je sovražno gledala. Toda na novih volitvah je spet zmagal Robert Fico, ki hudo sovraži Madžare. V prejšnjih letih je namerno zatiral madžarsko manjšino na Slovaškem.

Kaj je naredila Orbánova vlada, ki licemersko poudarja svojo madžarsko rodoljublje in zavzetost za zamejske Madžare? Navdušeno je čestitala Ficu za zmago nad Ódorjem.

Orbánova mirovna velesila oziroma Péter Szijjártó ni izglasoval odločbe Generalne skupščine Združenih narodov, ki bi priganjala k mirovnemu pogajanju v pojasu Gaze.

Kakor sem rekel: smo v veliki stiski. Prav zaradi tega razpravljanje o preteklosti v zvezi z granico ni brezpredmetno in nepotrebno. Lahko, da smo majhen narod, vendar nam (zlasti v rabski pokrajini Goričkega) ne falí, da se vrne stari položaj ter izgubimo članstvo v Evropski zvezi in pripadnost schengenskemu pasu.

Gorski Karabah v Slovenski krajini

Konec armenske republike v Karabahu...

Včeraj se je spet izbruhnila vojna v Kavkazu med Armenci in Azeri zaradi Gorskega Karabaha, ki je majhna gorska pokrajina na območju Azerbajdžana, ampak so prebivalci armenske narodnosti. Prepir se je začel še leta 1988. Krvava vojna pa je potekala do 1994. Leta 1991 so razglasili samostojnost armenske republike v Gorskem Karabahu, ki jo je priznala samo Armenija.

Čeprav simpatiziram z Armenci in jih podpiram, vendar je nujno upoštevati, da so tudi armenski borci naredili strašne pokole in ubijali veliko nedolžnih Azerov. Toda se bojim, da se bo spet ponovil armenski genocid. Armenska vojska Gorskega Karabaha se je nedavno vdala, vendar nisem prepričan, da se ne bodo besneči blazni azerski nacionalisti divje maščevali nad Armenci.

Z Republiko Arcah je konec!

Že nekaj časa ne vidijo (oziroma redko vidijo) tistega človeka blazneža v Ritkarovcih. Seveda to ne pomeni, da se je pobral, ker še vedno uzurpira tisti velik grünt in druge parcele.

En del tistega grünta, ki ga uzurpira nezaželen prišlek

A zdaj tako jezi naše slovenske domorodce in Madžare: vse grünte in parcele je okoli ogradil z ograjo! Napravi si svoj Gorski Karabah, čeprav ta dündek ne more biti tako izoliran kot Severna Koreja. Ali pa so njegovi denarni viri izčrpani in ne more podjarmiti več slovenskih zemljic na rabskem delu naše Slovenske krajine? Zato se izolira, ker mu je že vsak drugi človek (Slovenec in Madžar) nastal sovražnik?

Gorski Karabah se je tudi izoliral v dolgoletnem prepiranju z Azerbajdžanom. Njegovo gospodarstvo je bilo izpostavljeno Armeniji in Rusiji, ki je bila skoraj edina zaveznica Armencov. Tak položaj pa nikdar ne more biti nenehen...

Na Verici je spet na prodaj stara slovenska hiša (glej na sliki). Madžar, ki jo je nekoč kupil, je imel za njo velike načrte. Tako izgleda, da se je naveličal, saj te hiše ni možno obnoviti. Tu je ta grünt in dobro bi bilo, če bi ga imeli Slovenci.

Nedavno so dali oglas za to slovensko domačijo na Verici

Objavil sem informacijo o tej hiši v svoji skupini na Facebooku. Tudi objavim oglase o drugih hišah v Porabju, ki so na prodaj, da naj vejo Slovenci v Sloveniji (sicer v Prekmurju), kje je možno kupiti grünt na rabskem delu Slovenske krajine, ki pripada Madžarski.

Spodnji del, ki pripada grüntu iste domačije na Verici: sadna drevesa in travnik.

Dobro vem, da Prekmurci niso precej bogati in malo jih je, ki bi kupil grünt na Madžarskem. Videl sem pa intervju z madžarskim zdravnikom, ki ima stran na Facebooku. V družbenih medijih je namreč več skupin, ki poskušajo dan za dnem gostobesedno (in lažno) prepričavati preproste ljudi, da ne bi dali cepiti svoje otroke. Poleg tega krivo sramotijo in grdijo zdravniško družbo. Zaradi tega je ustanovil madžarski zdravnik svojo stran, kjer ustrezno razjasni ljudem resna dejstva in jih točno informira.

Mogoče, da je dejanje tega zdravnika samo boj z mlini na veter. Toda, če on kot zdravnik (izobražen strokovnjak) ne bi to delal, potem se bo izginila ostala trezna pamet v müzgi norij.

Tudi pri nas: Slovenska krajina je majhna dežela. Vendar je pomembna. Ima čudovito kulturo in preteklost. Nimamo vojske junakov, le nekaj poštenih ljudi. Če ne objavim te informacije npr. o hišah in grüntih, ki so na prodaj v Porabju, potem kdo bo to naredil? Čeprav drugi venomer predgajo o domovini, slovenstvu ipd.

Dokler ni druge možnosti samo to lahko delamo.

Še ena slika o hiši na Verici

Boj proti okupatorjem čudaškim blaznežem v Slovenski krajini

POZOR! Novi naseljenci, ki živijo v rabski krajini Goričkega, so večinoma normalni in pošteni ljudje. Torej NE PIŠEM O NJIH!

Kmalu bo Dan upora proti okupatorjem, ki so nekoč zasedli celo Slovenijo. Dandanes, če čujemo besedo okupacija, Ukrajina in ruska vojaška agresija prideta nam na pamet. Vendar tudi v bližini Prekmurja je še ena druga, in sicer nadvse agresivna zasedba. In kje? Seveda na severnem rabskem delu Goričkega, torej v Porabju. Nikar me ne razumite narobe! Ne govorim o državi Madžarski, h kateri pripada še danes severni falaček naše Slovenske krajine.

Kakor sem rekel, so novi madžarski naseljenci, ki so v zadnjih časih odkupovali zemljišča in hiše naših umrlih rojakov, večinoma pošteni in olikani ljudje. Nekateri so pa zelo prijazni in se zelo zanimajo za Slovence. Lahko bi nastali oni tudi Slovenci (le toliko falí, da se naučijo prekmursko/slovensko).

Vendar je nekaj strašnih izjem. Ta blog govori o njih.

Ni jih dosti, ki so problematični, ampak lahko delajo veliko muk in bridkosti našim rojakom pri Rabi. Mislijo, da so oni velikaši in lahko gospodujejo celi rabski Slovenski krajini, medtem ko smo mi njihovi tlačani.

To je bilo med letoma 2012 in 2013, ko so gradili novo asfaltno cesto med Verico-Ritkarovci in Gornjim Senikom. Bilo je s tem rešeno eno zelo staro in pereče vprašanje, ker je gradnjo ceste venomer preprečili viharji zgodovine ali drugi problemi. V tem času, ko smo skoraj dosegli ta velik cilj, je naseljenska družina hotela onemogočiti projekt, ki se jim ni videl, ker so imeli počitniško hišo pri cesti, toda niso bili stalni stanovalci. Živijo večinoma v madžarski prestolnici.

»…da se človek v skrajni sili ne bi bil prisiljen zateči k uporu zoper tiranijo in zatiranje« (Splošna deklaracija človekovih pravic)

Tudi v prejšnjih letih je dala ta zloglasna družina rabskim ljudem mnogo popra, vendar je zdaj izkoristila svoje stike s politiko. Neka politična skupnost je namreč rekla, da hočejo Slovenci »vdreti« v madžarska naselja, torej so zanikovali, da so rabske vasi naše! Bile so še druge laži, s katerimi so probali prevarati sodišča in tudi družbo. Bili smo tudi na pragu neke take slovensko-madžarske vojne (čeprav so tudi madžarski naseljenci podpirali gradnjo ceste).

Zdaj je pa izbruhnila druga vojna, ki jo je povzročal drugi naseljenec spet v Ritkarovcih. Človek je skrajni posebnež, ki je nezadovoljen z vsem in vsakim. Bi bil seznam zelo-zelo dolg o njegovih norijah, a zdaj naštejem nekaj značilnosti:

• naš čudak je odkupil sorazmerno velik grünt tik ob slovensko-madžarski meji, kjer bi lahko živel v popolni samoti med goščami. Toda mu ni zadosti ta velika zemlja, ker hoče še več. Poleg tega rad ima konflikte, če bi ga vojna poživljala. Verjetno ima namen, da bo načelnik rabske krajine ali edini gospodar vseh grüntov v tej okolici.
• ima pritožbe zoper vse ljudi, ker je našel problem tudi na rafunku neke ritkarovske domačije. Drugič pa je ostro grajal župana in domišljavo izrekel, da bo naredil »red« v tej krajini.
• naš čudak okupator(!) je vložil neštete prijave, ovadbe ter ima mnoge spore in pravde: ali jih ima on proti drugim, ali pa jih drugi imajo proti njemu. Zanimivo, da je odkupil zelo velik grünt v Ritkarovcih in še hoče odkupiti druge parcele ter ima postopke na sodiščih. Od kod pa ima toliko penez??
• naš blaznež je zelo agresiven in grozeče govori z drugimi ljudmi, ki tudi želijo kupiti zemljišča ne samo na Verici ali Ritkarovcih, ampak v celi krajini. Vidimo, da ta človek hoče imeti vse zemlje, in sicer da bi jih odkupil pod resno ceno!
• v splošnem ima nejevoljo z vsakim: s Slovenci in tudi Madžari. Ko so bile volitve, je prepovedal nekaterim Slovencem govoriti v svoji materinščini pri volilnih skrinjicah! Zato ga je Zveza Slovencev na Madžarskem nameravala prijaviti. Menda se je hotel tožariti tudi z Republiko Slovenijo zaradi tistih delov svojega ritkarovskega grünta, ki se razprostirajo ob slovensko-madžarski državni meji.
• naredi veliko nedopustnih stvari s svojo agresivnostjo, s katerimi že je prestopil skoraj vse možne meje. Ne smem povedati kaj so bila ta dejanja.

Ta križ je zdaj spomenik slovenske domačije, ki je bila nekoč tukaj

Seveda ne smem napisati vseh njegovih norij, saj je tvegano. Čeprav bi me lahko prijavil že zaradi tega bloga, saj se hitro užali tudi zaradi sape, ki jo vdihne drugi človek.

Glede pa na njegove spletke lahko izrečemo, da je naše ogorčenje, naš čemer je upravičen. Kajne bi rekli, da je treba pustiti norca in se ne brigajmo z njim? Vendar se ta človek hoče vojskovati na vsak način! Bolj je nesmiselno, če se neprenehoma izognemo njegovim napadom in se ne borimo.

Saj ta človek, ki je uzurpator slovenskega grünta in okupator slovenske krajine hoče odganjati vse Slovence (Prekmurce pri Rabi)! Poleg tega se studi tudi Madžarom.

Ni on edini okupator/uzurpator na naši zemlji. A je edini človek v tem trenutku, ki je sprožil vojno zoper vse ljudi, ki živijo na rabskem delu Goričkega (v Porabju).

Slovenski Šemot – prekmurske družine v rabski kraj, ampak kako?

Šemot je hebrejsko poimenovanje Druge Mojzešove knjige (Eksod, Odhod). Pomeni Imena. Ta knjiga Svetega pisma pripoveduje odhod izvoljenega ljudstva iz Egipta in njegovo vrnitev na zemljo praočakov.

Obnovljena slovenska domačija

Velikokrat me ne razumejo ljudje zakaj želim, da bi se naselile slovenske družine iz Prekmurja na severni gorički kraj (to je Porabje), ki pripada še danes Madžarski? Pravzaprav mislijo, da ni možno uresničiti zaradi gospodarskih in državnoupravnih vzrokov. V naslednjem blogu probam razložiti kako bi to lahko potekalo.

Večkrat sem razlagal, da severni del Goričkega, ki se uradno imenuje Slovensko Porabje, nikdar ni bila posebna skupnost in še vedno ni. Prekmurje mu je čuvalo življenjsko sapo. Tudi madžarski veleposestniki, ko so Osmani odpeljali ljudi iz Gornjega Senika, so prinesli nove slovenske družine iz Sobote in Vadarec.

V tej severni krajini pri Rabi je veliko praznih hiš in drugih nepremičnin. Torej imamo dosti praznih mest. Čeprav, ko umrejo stari ljudje potomci takoj prodajo nepremičnino (slovensko erbijo) Madžarom in velikokrat za smešno nizko ceno. Madžari pa ali bodo koristili nepremičnino ali pa špekulirajo z njimi; kasneje bodo jih prodali za maščobne peneze.

Popolnoma nova hiša

Nekateri kolonisti probajo zgraditi hiše ali pa obnoviti stare domačije. To sem že tudi napisal, da so nekateri srečni, nekateri pa se sčasoma zbudijo iz sladkih sanj in prepoznajo, da severni del Slovenske krajine, ki je del nerodovitnega Goričkega, ni samo lepota ali petje ptic, ampak tudi trdo in težko delo.

Vsi od teh ljudi ne bodo stalni prebivalci rabske krajine. Veliko jih uporabi kupljene slovenske domačije in nove hiše za vikend. Torej Slovensko Porabje=Madžarski počitniški park.☺Čeprav to lahko bo enkrat zelo koristno, saj ti ljudje tudi ne živijo na veke-vekov, ker so že stari. Nekateri pa se sčasoma navolijo počitniškega parka in se znebijo teh nepremičnin. Nekateri drugi pa ne morejo priti do konca z gradnjo. Imeli so prelepe načrte kot v pravljicah, a dandanes so strašne visoke cene nastale v gradbeništvu kot tudi na nepremičninskem trgu.

Če bi se posrečilo, da se naselijo prekmurske slovenske družine na zapuščeno rabsko slovensko krajino, potem jim bodo dobre te obnovljene, novozgrajene ali napol končane hiše. Napol končana stanovanja namreč ni žmetno zgotoviti.

Seveda me je veliko Madžarov (in tudi rabskih Slovencev) obtožilo, da je moj namen pravzaprav nasilna kolonizacija; mislijo, da hočem naseliti več tisoč Slovencev. To je pa smešno in absolutna somarija. Tukaj ni možno in nima smisla naseliti množice ljudstva. Ko je prinesel omenjen veleposestnik nove družine na Gornji Senik v 17. stoletju namesto tistih, ki so jih odpeljali Turki, ni prišlo več sto Slovencev. Naša krajina je majhna in siromašna, zaradi tega niti nekoč ni zmogla velikega ljudstva.

Tu, žal, ni več upanja za rešitev; nujno je zidati novo...

Po priključitvi Prekmurja so naselili preveč dosti slovenskih družin na lendavsko okolico, ki so prišle iz današnje Primorske. Šovinist Sándor Mikola je trdil v svoji propagandi, da so ti naseljenci vsi lovci na bogastvo, ki menda podjarmijo in preganjajo »Vende«. V resnici so se ti Slovenci naselili le v prekmurskih madžarskih naseljih. Vlada jih je namerno naselila v Prekmurje, da bi lahko znižala število madžarskega prebivalstva. V uradnih obvestilih so zato prišli primorski kolonisti , da bi »naučili« prekmurske Slovence na knjižno slovenščino (to bedarijo pa še danes širijo nekateri).

Malo je stara ta hiša, kljub temu je v dobrem stanju in prijazna

Tudi Jožef Klekl st. je bil proti tej kolonizaciji, ker je dobro znal kaj bodo izidi. Klekl pa je imel prav: zaradi kolonizacije je nastala prenaseljenost na majhnem kraju, ki je povzročila še druge negativne izide in tudi težave. Zato je veliko kolonistov zapustilo Prekmurje oz. lendavsko okolico.

Danes v Evropski zvezi so granice odprte, zaradi tega ni politične ovire, ki bi bila napoto prekmurskim družinam, da bi se lahko naselile na rabski gorički kraj. Vsa nadaljnja obtoževanja o namenu domnevne nasilne kolonizacije so odveč. Vendar, ker sem omenil nesrečen primer primorskih kolonistov, je treba omeniti še druge negativne primere (nepotrebnih) kolonizacij.

V Zahodni Afriki je ena zelo revna puščavska dežela, o kateri zelo malo slišamo. To je Zahodna Sahara, ki je bila v preteklosti kolonija Španije. Leta 1976 so Španci zapustili Zahodno Saharo, toda dežela ni nastala samostojna država. 1979 je namreč sosednji Maroko okupiral Zahodno Saharo. Čeprav je zahodnosaharska osvobodilna fronta Polisaro deloma spravila Marokance iz Zahodne Sahare, kljub temu je večina dežele še vedno pod marokansko oblastjo.

Alžirsko taborišče beguncev iz Zahodne Sahare, ki je tudi njihovo stalno prebivališče že od 1976

Največ avtohtonskih prebivalcev Zahodne Sahare je pobegnilo v Alžirijo. Dandanes odrašča že druga generacija njihovih potomcev v begunskih taboriščih. V Zahodno Saharo pa je marokanska vlada tačas naselila množice marokanskih kolonistov, ki so ustanovili nova naselja v puščavski deželi. Danes sta dve tretjini prebivalstva marokanskega porekla v Zahodni Sahari.

Marokanska vlada še danes z dosti penezi podpira tiste, ki se želijo naseliti v Zahodno Saharo. Marokanski kolonisti dobijo višje plače v Zahodni Sahari kot rojaki, ki živijo in delajo v matični domovini. Ženevske konvencije prepovedajo državam, da silno naselijo svoje ljudstvo v tisto deželo, ki so jo okupirale z vojsko. Kljub temu velesile še danes ničesar ne delajo proti marokanski okupaciji v Zahodni Sahari. Tudi potomcev teh kolonistvo ne sme nihče odganjati iz Zahodne Sahare, saj so prebivalci, ki so se narodili in odraščali na tem področju, torej imajo pravico do bivanja v Zahodni Sahari.

Drugi slab primer je Ciper oz. Severni Ciper, ki je marionetna država Turčije, zato je ne priznavajo druge države. Prebivalstvo Cipra je bilo nekoč večinoma grške narodnosti, medtem ko je živela turška manjšina v razpršenih skupnostih na otoku. Ciprsko turško narečje se malo razlikuje od turščine pa ima veliko grških izposojenk. Največ Turkov je živelo na severnem delu otoka.

1974 je Grčija podpirala ciprski državni udar. Nova ciprska vojaška vlada je obetala, da se bo Ciper združil z Grčijo. Turčija je poslala svojo vojsko na otok in okupirala severni del Cipra. Turške vojske so ubile veliko Grkov, medtem ko so druge grške prebivalce odgnale. Ciprski Turki iz drugih krajev otoka so pobegnili na severni del, kjer je bila cona turške okupacije. 1983 so razglasili turško republiko v Severnem Cipru.

Grški begunci iz Severnega Cipra v času turške invazije (1974)

Od 1975 so Turčija in ciprski turški politiki začeli naseliti turške koloniste iz Anatolije (Male Azije) na otok Ciper. Najprej so poiskali ljudi, ki niso imeli grunta v Turčiji ali pa izgubili svoje domačije. Veliko jih ni znalo kje je Ciper, ampak so zaradi svoje sile sprejeli ponudbo. Prvi turški kolonisti so dobili nepremičnine tistih Grkov, ki jih je turška vojska ubila ali odgnala iz Severnega Cipra. Torej so novi naseljenci takoj dobili pripravljene hiše.

Kasneje so prišli še drugi, prostovoljni turški kolonisti (med njimi veliko lovcev na bogastvo). 66% današnjega prebivalstva Severnega Cipra je turškega porekla iz Anatolije in 33% avtohtonskih ciprskih Turkov. Čudno je, da ti kolonisti in njihovi potomci večinoma podpirajo ponovno združitev otoka, medtem ko le ciprski Turki podpirajo odcepitev od grškega Cipra. Seveda turški naseljenci zahtevajo, da naj imajo enake pravice (avtonomijo), da bo Ciper skupna grško-turška država.

Omenil sem te primere ne zaradi prestrašanja, ampak zaradi poduka!

Seveda ni dovolj, da imamo odprte granice, ker smo člani Evropske zveze. Tudi meni je jasno, da je največja ovira tega namena gospodarska zaostalost (zlasti na Goričkem). Tisti, ki mi rečejo, da morajo prekmurske družine delati na Madžarskem za smešno nizko ceno, če se preselijo v Porabje, se preveč motijo. Nikjer ni predpisano, da če se naseliš na Madžarskem ti je obvezno delati tukaj.

Benica v preteklosti - kolonialna vasica primorskih naseljencev v Prekmurju

Gorički kraj pri Rabi je gospodarsko odvisen od Madžarske, torej je prva naloga, da ga gospodarsko priključimo k Sloveniji (zlasti k Prekmurju). Granice so odprte.

Toda se pojavi spet ena posebna težava, in sicer da je Goričko najbolj nerazvit del Prekmurja. Ljudje v Prekmurju so mi pripovedovali, da so v socializmu razvijali le Mursko Soboto misleč, da se bodo Goričanci vsi preselili v mesto. Se mi zdi, da se je v Prekmurju ustavila zgodovina in imajo še vedno to »plansko gospodarstvo«. Nenehno in nenehno razvijajo (industrializirajo) le Mursko Soboto, ki je že preveč industrializirana. To pa je že odveč.

Murska Sobota iz lufta

Ni normalno, da je Murska Sobota edino gospodarsko središče v Prekmurju. Na Dolinskem in Goričkem je tudi potrebno eno-eno posebno središče (na Gradu in Beltincih ali pa v Turnišču). Če bi se začelo pravo gospodarsko razvijanje na Goričkem, potem bo možno spremeniti gospodarsko vezavo rabskih vasi. Poleg tega ne pozabimo, da je veliko Prekmurcev zaposlenih v Avstriji.

Andovci. Na prvi videz se zdi, da je vse polno gozdov in njiv. V resnici bi imeli tukaj veliko prostih gruntov za hiše

Zelo je važno, da bomo previdni in skrbni ter ne pričakujemo, da lahko vkuhavamo kompot, če že vidimo cveteti sadno drevo. Naselitev mladih družin iz Prekmurja v rabsko slovensko krajino mora biti dolgotrajen postopek. Jasno, da jih je treba spodbujati in tudi podpirati, da se lahko naselijo na severno krajino.

Če zdaj pogledamo mojo rojstno vas Verico ali Ritkarovce ali pa Andovce, ki so že večinoma opustele vasice:

• najprej naselimo v vsako vasico le 3-3 družine. Tako naj delajmo kot s flancami: podpirajmo jih, da najdejo bivališče (ter zaposlenost, zlasti v Prekmurju) in se lahko zakoreninijo v okolici
• čez nekaj let spet lahko naselimo 3-3 družine z istim načinom
• nato spet čakamo nekaj let in spet naselimo 3-3 družine (ali pa malo več, odvisno od možnosti)

Mogoče, da bodo vmes še druge družine, ki se že prostovoljno in iz svoje moči naselijo v rabski kraj, medtem ko se rodijo otroci, ki tukaj odraščajo in ustanavljajo družino.

POZOR! Ne mislite, da sem stoodstotno prepričan. Ne morem trditi, da je res sposoben ta način. Trenutno ne poznam druge možnosti. Bi bila huda napaka, če osredotočimo vso energijo na rabski kraj, Ker če smo ga že srečno združili z obtokom Prekmurja, potem smo nazaj postavili staro povezavo, ki je bila v stari Slovenski krajini in več ni treba posebnih podpor. A najprej so nujni nekateri potrebni trudi.

Trenutno to morem predlagati kot ustrezno možnost.