Pomirjenje! (Verjetno) ni treba secesije!

Nisem bil stoodstotno gvišen, da se posreči in bo Fidesz poražen na volitvah na Madžarskem. Zdaj sem se pomiril. Nedavno sem kot kakšen črnogled pisal o morebitnih izidih, ker je bil Vanceov obisk kvazi poseg v madžarske volitve s strani Trumpove vlade. Tudi sem se vtikal v možnost porabske secesije.

Slika iz stare razvedrilne oddaje Madžarske televizije, ko smo se lahko hrzali politiki pa političarjem in ko še Orbán ni bil trdovraten zlomek

Zdaj sem vesel, da lahko ostanemo na zakoniti poti.

Glasoval sem na stranko Tisza (to ni reka, to je kratica poimenovanja Tisztelt és Szabadság Párt – Stranka Spoštovanja in Svobode) in Pétra Magyarja, čeprav ne zato, ker res zaupam Magyarju in imam sanjsko podobo, da bo delal čudeže (nekateri to mislijo). Péter Magyar je tudi velik kljukec, ki ima nekaj vragolij in je njegov program 90%-no enak Fideszevemu programu (glede na to, da je bil Magyar nekoč član Orbánove partije).

Ne pričakujem čudežev, ampak upam, da pomeni 10%-na razlika Tisze od Fidesza, da se začne ponovna združitev Madžarske z Evropsko unijo, preneha ali se bar v veliki meri zmanjša mera proruske in vzhodne orientacije ter se konča politična izoliranost Madžarske. Tudi upam, da nova vlada ne bo delala takšnih gnusnih podlosti kot Fidesz, ki je prikrival pedofilske zadeve svojih članov in pristašev.

Mene najbolj briga kaj bo usoda rabskega dela Goričkega (Porabja)? To želim namreč, da se naša mala rabska krajina gospodarsko in družabno združi s Prekmurjem. Zaradi tega pa ni treba secesije ali priključitve Porabja k Sloveniji, če imamo odprte granice, torej, če ostanemo del Evropske unije. Kaj pa bo delal Péter Magyar na Madžarskem, to naj bo njegova stvar. Res, da je rabska krajina gospodarsko odvisna od Madžarske, vendar je bila usmerjenost do matičnega Prekmurja v nevarnosti zaradi Orbánove proruske in avanturistične politike.

Madžarski političari naj trpinčijo drug drugega v parlamentu v Budapeštu. Dobro je do takrat, dokler ne ogrožajo Porabje.

Vkraj od tu, (Orbánova) Madžarska!

V Sloveniji ni bilo spremembe po 22. marcu. Seveda nisem vesel, da je ostala zdajšnja vlada, nimam je rad, ker menim, da s svojo politiko nazaj sune Prekmurje v 90. 20. stoletja in nadaljuje tisto usmeritev, da mora biti Prekmurje na zadnjem mestu. Zaradi tega spodbujam k ustanovitvi avtonomne enote v Prekmurju, ker v prvi vrsti sami moramo rešiti probleme.

En del Zedinjene Slovenije, kjer je današnje Porabje tudi označeno

In spet je tu vprašanje rabskega dela Goričkega. Ker se bojim, da po 12. aprilu, ko so volitve na Madžarskem, tudi ne bo nobene spremembe. Ki mislijo, da je bila volilna kampanja 2026 v Sloveniji umazana, tisti naj grejo (imajo še čas) na Madžarsko ali pa pregledajo politiko na Madžarskem od 2010 do zdaj. Kar je trenotno na Madžarskem, je strahovlada. Tako je izgledalo, da je možnost premagati Orbánovo diktaturo, ampak je prišel v Budapešt amerikanski podpredsednik James David Vance.

Ko sem omenil poskus atentata Thomasa M. Crooksa na Donalda Trumpa, sem bil prepričan, da bo Trump zmagal na volitvah v Ameriki. Imel sem prav. Krvno nasilje je samo sočutje vzbudilo do človeka, ki pravzaprav tudi širi nasilje na svetu, sproži nove bojne, grozi državam, izsiljuje ter si prizadeva razbijati Evropsko unijo in NATO. Če bi tako lahko prispeval k amerikanski nadvladi. Verjetno se Rusi in Kitajci hržejo, ker je jasno, da Trumpova umska zabitost na njihov mlin obrne vodo. Hvala umsko nesposobnemu prismodežu, ki vodi največjo velesilo sveta!

Vance in Orbán

Ni treba povedati, da Orbán močno poliže Trumpu, čeprav ga morda Trump ne mara, zato ni prišel osebno v madžarsko prestolnico (čeravno so mediji Fideszeve partijske države več mesecev to vizionirali). Pravzaprav, ko je Orbán s svojo bando obiskal Trumpa v Beli hiši, ga je Trump nejevoljno sprejel, saj se je Orbán zelo neprimerno vrival v Belo hišo. Orbán je hotel doma z obiskom dosegniti politične cilje, da bi lahko sleparil ljudi. Trump mu je dal dovoljenje, da še(!) eno leto lahko uporabi ruske energente, ampak se potem tudi Madžarska mora odcepiti od teh surovin.

Doma prideči Orbán se je licemerno hvalil pred ljudstvom, da ga ima Trump enakopravnega političnega voditelja, Madžarska je prava velesila in je dobila neomejeno gospodarsko imuniteto do ruskih surovin. Nepremišljena izjava, ki je bila laž z notranjepolitičnim namenom, je razburjala druge države, medtem ko so se druge večje države (kot npr. Indija) hrzale Ameriki, da kako je mogla dati toliko prednosti nepomembni državi? Takrat se je Vance lahko opravičeval, da je to zmota, niso dali Orbánu neomejene imunitete. Čudno je torej, da Vance, ki je bil v neprijetnem položaju pred svetom, je imel voljo priti v Budapešt.

Trump se je že razčemeril na Orbána, zato ni prišel na Madžarsko, morda pa še vedno ima kakšen interes do Orbánove Madžarske (saj je skoraj edina država v Evropski uniji, ki mu brezpogojno poliže prduljo). Ni slučajno, da je prišel Vance (a ne Trump) na Madžarsko tik pred volitvami.

TO JE NEUPRAVIČEN ZUNANJI POSEG!

Seveda Orbánova strahovlada glih opozicijske stranke šimfa in blati, da so se zarotile s tujimi silami (z Ukrajino in svobodnimi zidarji) zoper Madžarsko. Orbán nima dokazov, ampak jih ustvarja s pomočjo umetne inteligence. Dotehmal je Fidesz naredil veliko prevar z moderno tehniko. A Vanceov obisk v Budapešt kaže, da je to zdaj poseg s strani tistih, ki podpirajo Orbána.

S takšnimi ponarejenimi slikami trdi Fidesz, da ga podpirajo množice. Ustvarjalci prevare so pozabili, da je na robu obrežje: kar vidimo na sliki, je fizična nezmožnost.

Kajti Orbán v dve smeri prižiga svečo (tudi do Rusije), je bil nedavno drugi zunanji poseg oziroma poskus se vmešati v madžarske volitve s strani Srbije. Srbi so najavili, da so preprečili atentatu proti plinovodu blizu madžarske granice, preko katerega pride plin tudi na Madžarsko. Orbán je takoj izkoriščal novico in si je bil všeč v vlogi velikega branilca Madžarske, čeprav Madžari niso bili na kraju in niso pomagali Srbom poiskati eksplozijsko napravo. Drugače pa je zelo zanimivo, da so Srbi preiskovali zelo malo območje in so hitro našli eksplozijsko napravo. Če bi točno znali, da je treba kaj, kje in kako poiskati. Sumljivo je še, da je to bilo blizu Madžarske. Nehotno se zdi, da Srbi podpirajo Orbánovo kampanjo tik pred volitvami, čeprav je izvajanje krivega poskusa atentata proti plinovodu zelo amaterski.

Orbánov srpski drugar

Čudno je bilo, da Fidesz in njegovi partijski mediji niso dregali izidov volitev v Sloveniji, čeprav je Janša Orbánov miljenec. Nisem vesel Golobove zmage, ampak Bogu hvala, da ni zmagal Janša, ker nisem pozabil SDS-u tele sramote, ki govori zoper nas, Prekmurce. Orbánova banda ni začela pljuniti na Goloba in na Svobodo, čeprav imajo šego govoriti o židskih liberalcih, ki prihajajo iz Bruslja (medtem ko si se prizadevajo pajdašiti z Izraelom). Pred 22. marcem so Fideszčarji prerokovali o ponižujoči zmagi SDS-a, a tudi so prerokovali, da bo zabitež Trump v enem dnevu zajeziti ukrajinsko bojno. Zdaj pa to delajo, da sistematično perejo možgane Madžarov, da ni Trumpova zabitost kriva nejevolj, ampak spet židski liberalci iz Bruslja.

Še 19. marca se je dogovarjal zunanji minister Szijjártó s Kumerjem v Budapeštu o plinovodu iz Slovenije na Madžarsko. Ker je vprašanje energije osnovni element v Orbánovi propagandi, zato mora paziti na oskrbo Madžarske z energijo, zato ne sme zdaj šimfati Goloba in Svobode.

Vanceov obisk bo stoodstotno izkoriščala Orbánova propaganda, torej lahko računamo s Fideszevo zmago 12. aprila. Madžarska že več kot sto let ni delala nič ustvarjalnega na svetu in ni priznala svojih krivic, ki so se na primer pripeljale do Trianona. Furt samo sebe imajo za žrtev, da jih menda sovraži ves svet. Tudi Göring je rekel, ko so ga ujeli, da kje koli lahko bi se zgodilo to, kar je bilo v Nemčiji po prvi bojni, med bojnama in drugo bojno, samo je treba prikladno izkoriščati možnosti. Orbán pa je krasno izkoriščal vse te negativnosti Madžarov, da jim vbije svoje laži, da on je Rešenik naroda. Negativnosti so pa okrepile neuspešnosti Madžarske.

Orbánov namestnik Zsolt Semjén, ki je licemeren krščanski demokrat in se je zapletel v pedofilsko zadevo (vendar so ga sramotno rešili), taji nasilno madžarizacijo, bagatelizira vprašanje narodnosti na Ogrskem pred prvo bojno in glasno razglaša madžarsko slavo.

Semjén (na levo) in Orbán

Strašno veliko Madžarov, ki so obremenjeni z madžarskim betegom, da jih celi svet sovraži samo zato, ker so Madžari, si želi slave, madžarsko nadvlado, ne da bi pošteno delali in gradili državo za prihodnost. Orbán postane sčasoma tudi kreten neumnež kot Trump, ker vsak dan govori velike norije, medtem ko v medijih perejo možgane preprostih Madžarov, da je že zdaj nadvlada ta Madžarska. Šolstvo je katastrofalno na Madžarskem, ker se mladina ne uči, ampak je dojemljiva za Fideszevo pranje možganov. V odgovorih v šolskih testih učenci in dijaki pišejo Bruselj namesto Evropske unije, do katere so verjetno že sovražni pod Fideszevim vplivom, manjšine na Madžarskem in narodnosti na Ogrskem (torej tudi rabske Slovence) imajo za migrante (nezakonite prebežnike).

Madžarom je bolj važno verjeti, da je Madžarska velesila, jih ne briga, da Fidesz spolno zlorablja otroke, nato pa pomilosti svoje pedofilce. Tudi jih ne briga, da se je Fidesz doslej sklicujoč na narodno sodelovanje izropal veliko poštenih ljudi. Tudi v znamenju narodnega sodelovanja je ukradel Fidesz denar iz podpor Evropske unije, zato so mu zaprli vire. Seveda je Fidesz natvezel Madžarom, da je to spet zaradi tega, ker svet sovraži Madžare in je Fidesz »zagovornik miru«, nasprotuje bojni v Ukrajini, ki jo dela Bruselj. Velik zagovornik miru vsakodnevno kuri sovraštvo ali zoper Bruselj ali zoper nevidne sovražnike ali pa opozicijo. Vsikdar najdejo sovražnika. Madžari pa še niso se utrudili, jim je treba, da naj bodo revne žrtve.

Velik krščanski Fidesz, ki nenravno živi, prispeva k iztrebljenju kristjanov v Kavkazu in ima nejasno ideologijo o krščanstvu, ker se pajdaši s turkijskimi državami, ki nimajo nič s krščanstvom, ampak njihovo staropogansko vero enači s krščansko vero. Zaradi tega, ker ne dobijo več denarjev od Evropske unije, zdaj krepijo sovraštvo med ljudmi proti uniji. Posledica tega pa bo prej ko slej HUXIT.

NUJNO JE, DA SE NAJ PORABJE ODCEPI OD MADŽARSKE, ČE BO SPET ZMAGAL FIDESZ

Mi nismo Turki, nočemo se vrniti v Azijo zaradi Fideszevega interesa in neumnosti Madžarov, ki si pohlepno hočejo slavo. Zelo je zanimivo, da smo tudi zaradi Amerikancev izgubili rabski del Goričkega (Porabje) in je zdaj spet zaradi Amerike bo zmagal ta nepotreben škodljivec Orbán. V zbirki Mi vsi živeti ščemo so me tudi omenili (kritizirali), da nima več smisla tarnati zaradi te izgube. Tudi je direktor pomurskega muzeja Branko Kerman tako menil na razstavi na Gradu o mejah, da ne bodo se spremenile te meje. A moramo se spoprijeti z dejstvi: Evropska unija je veliko več valala Porabju in se ne smemo vrniti v izoliran položaj.

Torej je nujno odcepiti Porabje od Orbánove Madžarske. Vendar je treba prepričati tukajšnje Madžare, da je to tudi v njihovem interesu, zato je treba malo prezreti narodnostno smer, ker je zelo malo Slovencev v Porabju. Po bojnah se je mesto Coburg odcepilo od Türingije in se je pridružilo Bavarski. Türingija je prišla pod sovjetsko zasedbo in se je zakrnela v komunističnem bloku, torej je bila smiselna odločitev Coburga.

Seveda se s tem ne bo brigala slovenska vlada, to bi morali rešiti Prekmurci, ki nimajo možnosti. Edina možnost, če bi se zaostrilo nasprotje med Slovenijo in Madžarsko. Možnost za konflikt pa je možna, ker je Orbánova politika še bolj in bolj neodgovorna. Po zmagi na volitvah bo Orbán gvišno bolj nesramen, čeprav je imel tudi dotehmal nenaravnosti do nadvlade. Nima Fidesz nobene možnosti do nadvlade, vendar ima predrzno velik gobec in si zbira sovražnike povsod. Ima pa velik gobec, dokler čuti veter v svoj hrbet iz Moskve ali od Trumpa.

Orbán pravi o sebi, da je borec za svobodo, vmes ko je država razlastila medije, zato več ni objektivnostin in nepristranskosti v časopisih in televizijah, izključno samo Fideszeva demagogija. Poleg tega so Fideszevi političari nedotakljivi in so se izognili kazni tudi zaradi nasilnih zločinov. Madžarska torej ni svobodna država. V Porabju je treba začeti osvobodilni boj proti Orbánu in si pridobiti tiste Madžare, ki so se naselili v Porabje. A k temu je potrebno, da bodo kakšne spremembe v ožjem političnem prostoru.

Zakaj naj bo PAZU regulator prekmurščine?

Prijatelj iz mariborskega arhiva mi je letos opažal, da sem asturijski »manijak«, ker sem mu veliko govoril pri mizi, ko smo večerjali v oštariji na Jasi o asturijščini, Asturijski jezikovni akademiji in drugih. Ni dvoma, da me res zanima ta španska dežela. Dolgo časa sem vedel o asturijščini in njenem regulatorju, vendar samo pred nekaj leti sem zvedel, da je ta dudaš, ki smo ga velikokrat slišali v radiu v začetku zdajšnjega stoletja, tudi Asturijec, ime mu je Xosé Angel Hevia Velasco. Kratka pesem Tú non vuelvas, ki zazveni v tej svetovno znani glasbeni točki, je tudi v asturijščini. Hevia je zavzet za asturijski jezik, ki še nima uradnega statusa v avtonomni Asturiji kot baskovščina v Baskoviji, katalonščina v Kataloniji in Balearih, ali galicijščina v Galiciji (to je pravzaprav souraden status, ker je kastilijska špančina še vedno uradni jezik v teh deželah).

Čeprav se je število govorcev asturijščine zelo zmanjšalo, kljub temu je izjemna organiziranost tistega gibanja, ki je za ohranitev in razvijanje asturijskega jezika. Ne samo, da imajo svojo akademijo, ampak je še organizacija Centru de Terminoloxía Asturiana (Središče za asturijsko terminologijo), ki posodablja asturijsko besedišče, da bo jezik sposoben za rabo na drugih področjih kot apotekarstvo, pouk, računalništvo, rastlinoslovje ipd.

Asturija je zgled tudi za nas, ker mi nismo nerodno ljudstvo. Samo je treba najti prikladen način.

Asturijski soldati španske vojske na obisku pri Slovakih

V prejšnjem blogu sem omenil, da bi lahko imel PAZU (Pomurska akademsko znanstvena unija) isto funkcijo za prekmurščino kot ALLA (Academia de la Llingua Asturiana, Asturijska jezikovna akademija) za asturijščino. Ta misel se je postavila, ko smo se enkrat pogovarjali s kolegi o prevodu splošne deklaracije človekovih pravic v prekmurščino.

Najprej so hoteli ustanoviti PAZU pod imenom Pomurska Akademija Znanosti in Umetnosti. Tega pa niso dovolili (gvišno se ni videlo Ljubljančarjem, da bi bila podobna akademija v zaničevanem Prekmurju kot SAZU v prestolnici). Anton Vratuša, da bi rešil kratico PAZU in načrt inštituta, je izmislil ime Pomurska akademsko znanstvena unija. Toda PAZU je naša akademija, ali se vidi drugim ali ne.

Izjave Mitje Slavinca od PAZU

Zdaj, ko sem pisal te vrstice, sem postavil anketo v skupini Prekmurski slovar, ker me je zanimalo ali bi želeli ljudje, da se naj PAZU ukvarja s prekmurščino na višjem nivoju (lahko bi bil regulator)? Večina se je strinjala z zamislijo. Nekaj jih je menilo, da je treba ustanoviti drugi inštitut za razvijanje prekmurskega jezika.

Bil je, ki se je strinjal z namenom (da je treba ohraniti prekmurski jezik), vendar je imel dvom, da bi se lahko poenotila prekmurščini zaradi narečij, ki jih ima za precej različna. To samo preprosti posvetnjaki čutijo, medtem ko ni pravih razlik med prekmurskimi narečji. Razlike ni žmetno premostiti, kar sem že večkrat predlagal. Kolikor bi bile prave razlike, tao ne bi bila medsebojna razumljivost med Goričanci in Marki. Razlike, ki jih imamo, lahko koristimo za obogatitev besednega zaklada, zednim se tako lahko ohrani svoboda do svojega sloga. Ni treba predpisati, da je obvezno uporabiti cintor ali brütif, oba lahko sprejemo za pravilno, ki ju potem bodo uporabili v svojih krajih (tam, kjer se uporabi brütif, tega naj pišejo na table, kjer pa cintor, tam tistega). Učencem pa oba naučimo. Prav tako enako lahko sprejmemo v skupno prekmurščino takšne oblike kot dale, dele; fkraj, krej. Tudi madžarski knjižni jezik enako sprejma za pravilna izraza felett pa fölött (nad). Razlika je samo en glas.

Kongres na Asturijski akademiji v Oviedu (Uviéu) marca 2025

Ker sem velikokrat slišal ta pomislek, zato sem prepričan, da je to »okužitev« iz stare Jugoslavije. Na Zahodu se posmehujejo južnim Slovanom, ker vsepovsod razlikujejo jezike, ki se pravzaprav ne razlikujejo med seboj (poglejmo črnogorščino). Zato mislijo, po mojem, naši laiki, da ima vsaka prekmurska vas svoj »jezik«, kar je neumno. Naša prekmurščina je ohranila svoje razlike od slovenščine, itak pa jo zaničujejo kot če bi bila negoden dialekt in oporekajo njenim literarnim vrednotam. To pa je sama podlost, ko zaradi številčnosti slovenskih narečij nočejo priznati prekmurščine kot jezik, čeprav ni možno primerjati do zdaj živeča skladenjska razvitost prekmurščine, ki je nimajo druga narečja na Slovenskem.

V španskih deželah Leonu in Zamori še govorijo leonščino. Število govorcev tega jezika grozno pada. Leonščina se pravzaprav ne razlikuje od asturijščine, zato se imenujeta v jezikoslovju s skupnim poimenovanjem asturleonščina. V Leonu in Zamori zato imajo to za leonski jezik, ker imajo govorci posebno kulturno ozadje in zavest, tudi jih razlikujejo zgodovinska korenja in zemljepisni položaj od Asturijcev, vendar je jezik ostal enak. Tisti, ki si prizadevajo ohraniti in uporabiti leonski jezik, nočejo slediti posebni smeri, nimajo svoje »akademije«, ampak sprejejo v zapisovanju pravopis Asturijske akademije, Asturijska akademija pa si prizadeva zapisati norme leonščine.

Pri nas razlikujejo porabski »jezik« zaradi državne granice, čeprav zemljepisni položaj ne razlikuje rabskega falajčka od Goričkega, tudi nima Porabje posebnih izoglos, niti identiteta in kultura nista različni. Torej je tukajšnje razlikovanje samovoljno in nepotrebno.

V omenjeni anketi je nekdo dodal svojo možnost, da je treba prvič združiti prekmurščino in potem lahko pride negovanje na višjem nivoju. Jezik se sam od sebe ne more združiti, to delajo vsikdar izobraženci, pisatelji in učenjaki, ki, če je možno, se združijo v akademiji, da dosegnejo tale cilj.

In zakaj naj se ukvarja PAZU s prekmurščino na akademskem nivoju? Odgovor je kaj preprost: zaradi šparanja. Nismo bogata krajina, zato je nujno prišparati. Važno je ohraniti, razvijati in uporabiti prekmurski jezik, imamo pa za to dandanes preprostejša in učinkovita sredstva. Sploh ne potrebujemo čintarate okoli prekmurščine, ker imajo ta način šovinisti in diktatorji, ki jih ne briga blagostanje ljudstva. Imamo pomursko akademijo, zato je treba tisto nastaviti na prekmurščino. Prav tako je treba v obstoječa sredstva (novine, portali) vpeljati prekmurski jezik. Drugi razlog, ki govori v prid prišparanju, da bi verjetno ugovarjali (uradni) rabi prekmurščine rekoč, da to bo zvišala stroške. Torej je nujno iskati učinkovitnejše rešitve, ne da bi rekli, da samo zapravljamo peneze.

Povsod v Prekmurju naj bodo napisi (v trgovinah, uradih, kjer koli)

CILJ: da se vsepovsod razširi prekmurščina in bo prisotna v popolni moči.

Prekmurec naj se pelje na kolih s konji in kravami 😠

»Goubčenca« na kravah (1964)

V Prekmurju še vedno se peljejo ljudje na kolih, ki jih vlečejo konji in krave. Mislijo v Osrednji in Zahodni Sloveniji. V Prekmurju ljudje še vedno živijo med zaostalimi, nerazvitimi kmečkimi okoliščinami, še vedno svetijo z petrolejko in niti iz pripovedovanja ne poznajo interneta. To mislijo v Osrednji in Zahodni Sloveniji.

Tudi je že obvezno takole gledati na Prekmurje in je obvezno Prekmurju ostati na tej ravni, zato je prišel ukaz iz prestolnice, da ukinijo edini raziskovalni zavod naše krajine, Znanstveno in inovacijsko središče Pomurje.

Spet sem hudo čemeren, kakor sem se razčemeril zaradi sramotnega članka v Demokraciji. Poleg tega me strašno srdi, da nekateri Prekmurci asistirajo temu, rekoč, da je to »najboljša rešitev« za Prekmurje, tudi »z veseljem« sprejemajo. Pravijo, da ne obstaja v tem okolju visokotehnološka raziskovalna oprema. Kaj je? Kaj hočejo reči? Ali mislijo, da bomo iz svojega žepa pokrili stroške in kupili to opremo? Ali so res znoreli ali pa uživajo mamila? Zagotavljajo opremo, ker je bil ustanovljen ta zavod, da naj Prekmurje napreduje.

Asturijska jezikovna akademija (Academia de la Llingua Asturiana) v Oviedu (asturijsko Uviéu) v Španiji. PAZU bi lahko imel isto funkcijo za prekmurščino kot ta akademija za asturijščino

Začeli so pa iz nič, ampak ta zdajšnja, strašno »čedna« in »pametna« vlada verjetno pričakuje, če danes posadiš sadiko črešnjevega drevesa, jutri naj že lahko trgajo petdeset kilogramov črešnje. Ali so res norlavi v prestolnici? Ali pa je spet treba šparati in to začnejo v Prekmurju?

Ali pa gre ukinitev, da ostane Prekmurje v kmičnih dobah? Da visoko izobraženi naj zapustijo Prekmurje in imajo svojo prekmurščino za nizkotno narečje?

Res, da imamo veliko pomanjkljivosti tudi na drugih področjih, saj poleg visokotehnološke opreme ni delovnih mest za visoko izobražene Prekmurce. Toda bi trebalo to vse zagotoviti in ne misliti: v redu, damo jim toliko milosti, da lahko imajo ta zavod, vendar jutri že zahtevamo petdeset ali sto kilogramov črešnje. Treba je več potrošiti za Prekmurje.

Leta 1964 v Prekmurju

Meni pa izgleda tako, da namerno želijo nekateri, naj se v Prekmurju spet na kolih peljejo ljudje, ki jih vlečejo krave in konji. Spodnesli so to tudi, da se PAZU imenuje Pomurska Akademija Znanosti in Umetnosti, namesto imamo le Pomursko Akademsko Znanstveno Unijo. Gospod Anton Vratuša je z delnim sporazumom dosegel, da naj ne odvzejo Prekmurju tudi te skromne možnosti. Ali naj se zdaj spet zadovoljimo z delnim sporazumom, in sicer s priključitvijo Znanstvenega in inovacijskega središča Institutu Jožef Štefan?

Tisti, ki podpirajo priključitev, menijo, da bi lahko institut s svojo dejavnostjo »generiral« prihod mladih nazaj v Pomurje. To je smešno! Institut Jožef Štefan je v prestolnici, kjer se komaj brigajo s Prekmurjem. To vsi vemo! Zatorej je lahkoverna in malomarna ta misel!

V prestolnici imajo preveč pričakovanja, medtem ko imamo veliko pomanjkljivosti v Prekmurju, a še vedno ta centralistična država sklepa o vsem grošu! Potrebujemo sredstva za napredek, hkrati tudi je treba dati Prekmurcem posebno pravico (avtonomijo), da lahko oni sklepajo o pridobljenih sredstvih.

V naslednjem letu naj samo padne zdajšnja vlada, vendar Bog vari, da premaga opozicija!

Norija iz sanj – Davčna oaza v Prekmurju

Avtonomija je pravica ali način samouprave, z zornega kota politike je pravica manjšine, ki zatrjuje svojo različno identiteto in ji dovoljuje izvajati neposredni nadzor nad nekaterimi, določenimi zadevami.

Nedavno sem dobil odklonilno vedenje, ko se je pojavilo v prijateljskem pogovoru vprašanje avtonomije Prekmurja. Bil je ugovor proti prekmurski avtonomiji, da nekateri (menda) hočejo doseči vrsto avtonomije za Prekmurje, da naj bo naša majhna domovina davčna oaza! Moj prijatelj se je gvišno zmotil, ker oni, ki to želijo, stoodstotno niso za prekmursko avtonomijo. Ti želijo namreč, da Prekmurje bo samostojna država, kar ni enaka avtonomiji. CILJ PREKMURSKE AVTONOMIJE NE SME BITI OBOGATENJE!

Davčne oaze na svetu

Smešna in neodgovorna je kakršna koli sanjska podoba o samostojni prekmurski državi. Poznamo, da je že nekdo leta 1919 probal ustanoviti državo v Slovenski krajini, vendar brez poštenih namenov.

Toda je zahteva avtonomije upravičena, hkrati tudi je že bila utemeljena v indašnjosti in so bili jasni zamisli o njeni uresničitvi. Slovenske zgodovinske knjige in razprave omenijo vsikdar samo tisti avtonomnski načrt, ki ga je Klekl st. sestavil še na Ogrskem. Vendar je Klekl ostal pri tej zahtevi do prekmurske avtonomije tudi po priključitvi, torej že v Kraljevini SHS! Večina zgodovinarjev molča o tem dejstvu ali pa ga omalovažuje. »Naša kmečka zveza žele autonomijo, v ednoj državi Jugoslaviji, to je samoravnanje za Slovenski orság i v njem posebi autonomine pravice v Prekmurji gledoč na jezik, vero, gospodarstvo, šole« (Novine 31. 10. 1920, 2).

Dolgo časa niso priznali naše prekmurščine kot jezik. Čeprav se je dokaj spremenilo mnenje o našem jeziku, kljub temu zdaj to lahko beremo v nekaterih razpravah, da se je prekmurščina (menda) že v 19. stoletju »poenotila« z osrednjo slovenščino, katera trditev je zelo šepa. Vendar oni, ki so izoblikovali to mnenje (teorijo), na kratko toliko rečejo na to, da kar se je objavilo v prekmurščini v 20. stoletju, več ni knjižno in je literarna ustvarjalnost sodobnih prekmurskih avtorjev samo skromna narečna, ker se niso vračali v »Küzmičeve čase«. Torej tistim, ki to trdijo, niso važna druga dejstva: korenja literarne tradicije. Ne vidijo trajnosti med sodobno in staro prekmursko književnostjo, čeprav sodobni prekmurski avtorji prav zaradi tega pišejo prekmursko, ker so pod vplivom starodavne prekmurske literarne tradicije.

Vsikdar imajo razloge, da zakaj ne smejo priznati normativnosti prekmurščine ali pa tega, da so bile zahteve tudi v Kraljevini SHS do prekmurske avtonomije. To so pa seveda raznarodovanje, morebitna oživitev vendskega vprašanja, strah propada slovenstva ipd., medtem ko je Prekmurje še vedno pastorek Slovenije in še mnogo ljudi v Sloveniji misli (zlasti, ki so v Osrednji ali Zahodni Sloveniji), da tukaj ni npr. dostopa do interneta ipd. To je kar poniževalno.

Da spet naj povem par besed o davčnih oazah: v Španiji nobena avtonomna skupnost ni davčna oaza, vendar mislim imajo posebne zakone in pravila o obdavčitvi. Tudi v Prekmurju bi bilo nujno oblikovati vrsto avtonomije, ki nam omogoča ohranitev naših davkov. Poleg tega bi morali dobiti košček iz torte denarnih prejemkov Evropske unije, ki jih dobi Republika Slovenija. Tako bi lahko bilo pravičnejše razdeljenje denarjev.

Španska dežela León je del avtonomne skupnosti Kastilja in Leon. Že desetletja potekajo prizadevanja, da naj z združitvijo dežel León, Zamora in Salamanca lahko nastane posebna avtonomna skupnost Leon v Španiji, ki bi bila neodvisna od Kastilje.

León ima zgodovinske, kulturne in tudi jezikovne razloge, da lahko zahteva avtonomne pravice od španske vlade. Poleg tega naštejo še druge razloge v tem videoposnetku:

¿Por qué la autonomía leonesa? (Leonska avtonomija, zakaj?)

• od leta 1983, ko je nastala avtonomna skupnost Kastilja in Leon, se je v veliki meri zmanjšalo število prebivalstva v Leónu, Zamori in Salamanci
• tri dežele ima nerazvito gospodarstvo
• so komaj bili gospodarski in infrastrukturni razvoji v omenjenih deželah.

Avtonomna vlada, ki je v Valadolidu, v Kastilji je zelo malo prispevala k razvijanju v Leónu, ker zelo manj pozornosti usmerijo tej deželi, zato je regija podobno zanemarjena kot Prekmurje v Sloveniji.

Misli o Antonu Vratuši

Osebno nisem se srečal z Antonom Vratušo, o katerem je bil simpozij ob 110. obletnici njegovega rojstva v prestolnici Ljubljani in Murski Soboti. V naši prestolnici sem poslušal spomine o Vratuši. Ko sem še delal na prekmurskem prevodu Malega kraliča, sem probal iskati ustrezna slovarska gradiva. Ker sem slišal, da je imel Vratuša zbirane besede goričkega narečja, sem ga pozval po telefonu in sem se pozanimal za to gradivo. Gospod Vratuša, žal, se ni spomnil več tega gradiva.

Gospod me je hotel povabiti v neki taki politični mladinski tabor v Petanjce, zaradi tega me je malo spravil v negotovost.

Hevia: Busindre Reel (1999). Busindre je majhna vas v Asturiji

Znano je, da imam svoje mnenje o levici, hkrati tudi o desnici in drugih strankah. Toda so ljudje, ki so pravzaprav dobri (zelo dobri), medtem ko je edina njihova falinga, da so na slabi strani. Ni dolgo, da sem zvedel o dudašu, ki se imenuje Hevia in ki smo ga velikokrat čuli v začetku 2000. v radijih, da je iz Španije. Najprej sem mislil, da je Škot, ker igra na dudah. Hevia igra pravzaprav na asturskih dudah, ki se imenuje gaita. Poleg tega je samozavesten Asturijec in vnet borec asturskega jezika. Samostojno od politične strankarske pripadnosti zastopa za asturščino in na različnih prireditvah prebere razglase, izjave in drugo v asturščini, zlasti tiste, v katerih spregovorijo za ta jezik. Podobno ali pa isto bi bilo potrebno delati za prekmurščino. Nočem pripadati nobeni stranki ali ideji, vendar kdor koli podpira zadevo prekmurskega jezika (levičar, desničar, liberalec, nevtralec), tisto največ vala in edino to me zanima. Kakor sem že rekel, da ne smejo degradirati prekmurščine v protestantski jezik, ker so jo enako negovali katoličani in evangeličani. Ljudje imajo svoje prepričanje, vendar jih lahko povezujejo skupne zadeve, kar ne pomeni, da se moramo prilagajati načelom drugih.

Hevia govori astursko na prireditvi Asturijske jezikovne akademije

Ali bi moral bolj spoznati Vratušo? Nikdar ne bom zvedel. Čeprav to, kar so govorili o njem na omenjenem simpoziju v Soboti, mi da slutiti, da bi bilo bolje, če bi ga res spoznal. Ker Vratuši ni manjkala modrost, ki je skorom ni v zadnjih časih. Zaman je strankarska pripadnost, gospod Vratuša je veliko delal za znanstveno raziskovanje prekmurskega jezika in kulture Slovenske krajine. Že po drugi vojni, v 60-ih letih je nameraval objaviti Pavlovo prekmursko slovnico in s tem bi lahko naredil največjo uslugo prekmurskemu jeziku.

Kar me je zelo presenitilo, da je imel zelo veliko sposobnost iskati sporazum tudi v najtežjih zadevah. Ko niso dovolili rabe poimenovanja Prekmurska Akademija Znanosti in Umetnosti, vendar so imeli že kratico PAZU, je gospod Vratuša rešil neugodnost in izmislil ime Pomurska akademsko znanstvena unija. Na simpoziju so poudarili, da dandanes skorom ni takega človeka med slovenskimi znanstveniki.

Zdaj bi rekli, da se hvalim, ko rečem, da probam slediti istemu načelu. Probam, vendar mi se vsikdar ne posreči. Tudi jaz sem slab grešnik z več falingami. Lahko se razčemerim, vendar je moj čemer včasih res »sveti« kot tudi tukaj. Res, da več vala mir, strpnost in ljubezen. Hkrati tudi se pripetijo položaji, ko ni več možnosti za sporazum in se je nujno boriti.

Tudi zdaj začnejo nastati zelo neugodni položaji, o katerih bom posebno pisal.

Kdaj lahko bi bil dan prekmurske kulture?

Pozor: Samo predlagam in ne odločim ali ukažem!

8. februarja praznujemo dan slovenske kulture, ki se imenuje Prešernov dan, ker je 8. februarja umrl največji slovenski pesnik France Prešeren.

Drugače je imel Prešeren vzhodno slovensko književnost (kot tudi prekmursko) za nič, pravzaprav jo je špotal v nekaterih pesmih. Kljub temu ga še vedno častim in ga imam za velikega pesnika. Prešernovo življenje ni bilo polno vedrine. Imel je mnogo žmečav in porazov. Zato je večkrat grabil za kupico. Poleg tega je živel daleč od panonske slovenske krajine in ni poznal našega položaja. Torej res ni vedel kaj govori. Medtem ko so drugi, ki so bili po rodu Prekmurci, v popolni treznosti špotali in tudi lagali o preteklosti Slovenske krajine (Prekmurja in Porabja) ter o njeni kulturni vrednoti samo za sramoten dobiček. Te ljudi pa še danes obožujejo nekateri, tudi jih crkljajo in imajo za največje Prekmurce...

Ni mi všeč, da praznujejo kulturni praznik tisti dan, ko je obletnica smrti velikega pesnika. Tisti dan bi bilo smiselno praznovati, ko se je rodil, saj takrat je prišel velik človek z velikim talentom na svet. Res, da je Prešernov rojstni dan 3. decembra, ko se približuje miklavž in božič. Poleg tega je konec leta in so velike zmešnjave. Dandanes je grozno to obdobje, ker je lakomnost spremenila božični čas v komercialno moro!

Praznovanje Prešernovega dneva v Monoštru, v Hotelu Lipa

Tako se je postavilo v meni naslednje vprašanje, da kdaj lahko bi praznovali dan prekmurske kulture? O tem vprašanju sem nekoč sestavil anketo v Facebooku. Še vedno to predlagam, da naj bo dan prekmurske kulture 15. septembra.

Takoj sem dobil ugovore in tudi neutemeljne tožbe. Zelo špajsna je bila naslednja tožba, ki je menila, da zaradi tega, ker se ne strinjam z obletnico smrti in brezpogojno želim izbrati dan rojstva nekega znanega prekmurskega pisatelja, hočem rojstni dan Mikloša Küzmiča za dan prekmurske kulture. Opomba: ni gvišno, da se je res 15. septembra 1737 narodil Mikloš Küzmič. Dvomim o resničnosti tega datuma. Obtožili so me, da sem pristranski do protestantov. Vendar, če bi vedeli kateri dan se je rodil Štefan Küzmič (saj toliko vemo samo, da se je rodil okoli 1723), lahko bi rekli, da je to pristransko do katoličanov, če se odločimo za tisti datum, ker imajo tudi katoličani veliko uslugo v prekmurski književnosti. Razen tega je Štefan Küzmič umrl 22. decembra, tudi v božičnem času (čeprav drugi podatki pravijo, da je dan njegove smrti 22. oktober).

Drugi ugovor proti datumu 15. september, da imajo isti dan praznik priključitve Primorske k matici, zato bi se dva praznika pokrivala. Ampak prosim: dan prekmurske kulture ne bi bil državni praznik. Čemu praznovati dan prekmurske kulture v Ljubljani ali Primorskem ali pa drugje v Sloveniji? Treba je praznovati dan prekmurske kulture v Slovenski krajini (v Prekmurju in monošterskem kraju, ker to je področje prekmurske kulture). Če zdaj praznujejo priključitev Primorske v Prekmurju ali ni možno skleniti sporazum, da se naj skupaj praznujeta oba praznika?

Zato predlagam 15. september za dan praznovanja prekmurske kulture, ker menim, da je to popolnoma nevtralen datum. 15. septembra (mihalščeka) 1875 je izšla prva številka (broj) prvega prekmurskega časopisa (novine), ki nosi naslov Prijátel. Urednik je bil Imre (Mirko) Agustič. Agustičev Prijátel je postavil prekmurski knjižni jezik na moderni podstavek in utemeljil prekmursko publicistiko. Verjetno še ni prišel prekmurski Prešeren, ampak sta vpliv in pomen Agustičevega Prijátla očitna. Prijátel se je dvignil nad versko razdelitev prekmurske književnosti in je hotel biti časopis vseh ljudi, ki govorijo ta jezik med Muro in Rabo.

Odlomek iz Agustičevega Prijátla (15. 3. 1878)

Prijátel je prenehal po Agustičevi smrti (1879), vendar so nadaljevale začeto prekmursko publicistiko druge tiskovine: Dober pajdáš, Marijin list, Kalendar Srca Jezušovoga, Novine, Düševni list, Evangeličanski kalendari, Amerikanszki Szlovencov Glász in drugi.

Žetev je dosti, delavcev pa malo

V decembru je umrl Štefan Grabar, župnik na Cankovi. Letos sem ga osebno spoznal, škoda, da je bilo enkratno najino srečanje. Sem mu hvaležen, ker je dovolil, da lahko predstavim v cankovski cerkvi molitvenik Jezuš, tovariš moj.

Cankova okrog 1956 (Foto: Jože Kološa)

Trenotno ni drugega, ki bi lahko dopolnil spraznjeno službo plebanuša na Cankovi. Poimenovali so pečarovskega župnika Ivana Kranjca, ki je dozdaj pazil tudi Kuzmo (s starim imenom Küzdoblani). Odzdaj Aljaž Baša bo upravljal Kuzmo s Svetim Jurjem in Gradom (s starim imenom Gornja Lendava).

Naša püšpekija tudi nima vodje, ker je bil letos škof Štump premeščen na Primorsko. Vendar je že dolgo časa problem pomanjkanje katoliških duhovnikov v Slovenski krajini.

Nekoč je bil precej močna vera med Muro in Rabo. Duhovniki so bili ne samo duševni, ampak tudi kulturni in politični voditelji Slovencev. Dandanes je nekoliko oslabela vera, vendar ima še vedno velik pomen. Ker sem lahko prodal dosti-dosti molitvenikov v Prekmurju. V nekaterih krajih kot Bogojina ali Beltinci so jih toliko kupili, da je bilo nujno še dati tiskati knjige.

Odlomek iz Fickove knjige z biblijskimi zgodbami v gradiščanščini

Malo je pastirjev (čeprav imamo probleme tudi s kakovostjo) in vsepovsod imajo isti problem. Današnja mladina komaj ima voljo do duhovniškega poklica. Razlogi in vzroki so pa znani, ki jih ne bom zdaj predstavil.

Zlasti v Slovenski krajini je žmetno najti ljudi za ta poklic, ki bi potem lahko službovali v domači krajini. Kljub temu lahko bi bile nadomestne rešitve. Nekje na sosednjem Madžarskem so to delali (ker ni bilo duhovnika), da so zaposlovali enega iz Nove Zelandije! Prekmurski luterani so si nabavili mladega fararja iz Slovaške, ki zdaj že govori slovaško, slovensko, prekmursko(!) in tudi madžarsko.

Nekoč je bilo več srčnih ljudi v Slovenski krajini, ki so se obvezali za duhovniški poklic in veliko jih je službovalo v Slovenski krajini. Toda so bili nekateri, ki niso bili iz Slovenske krajine, niti niso bili Slovenci. Največ jih je bilo hrvaške narodnosti (iz kajkavske regije ali Gradiščanske), vendar so zelo dosti delali za Slovence, za njihov jezik in narodno zavest.

Nedavno sem sestavil geslo za NSBL in članek za časopis Porabje (ki sta še ni objavljena) o posebno pomembnem človeku, katoliškem duhovniku, ki je bil rojen v Slovenski krajini. Ime mu je bilo Jožef Ficko (1772–1843) in se je narodil na Boreči. Služboval je ne pri nas, ampak v Prisiki (Peresznye), med gradiščanskimi Hrvati. Še niso mu postavili spomenika v rojstni vasi, vendar bi bilo nujno, čeprav je živel in delal med Hrvati. V gradiščanski hrvaščini je pisal knjige, obnovil gradiščansko književnost, ohranil narodno zavest Hrvatov in jezikovno posameznost Gradiščanske od hrvaške matice. Hrvati so mu hvaležni do danes, ker jim je naredil neminljive usluge. Hkrati Ficko ni pozabil svojih rojakov v Slovenski krajini, ki jih je podpiral tudi iz Prisike. Slovenci med Muro in Rabo so brali Fickove hrvaške knjige, ker je bila gradiščanščina (ki izvira iz čakavščine) prepojena s kajkavskim jezikom, zaradi tega je bila vključena v panonski prostor in nastal tudi Slovencem razumljiv jezik. Poleg tega je Ficko dopolnil gradiščanski knjižni jezik s prekmurskimi slovenskimi elementi, ki so bili prevzeti tudi v pogovorno gradiščanščino.

Spominski dan Jožefa Ficka v Prisiki

Je ena beseda: neofit. Neofit je gorečnež, ki je friško prestopil v neko novo versko skupnost. Da bi ga nova skupnost res sprejela, prevneto deluje za njo.

Čeravno Ficko ni prestopil v drugo vero, ker saj se je rodil v katoliški družini in služboval v katoliški hrvaški vasi, vendar je prišel v drugo, res sorodno, vendar posebno področje. Večkrat sem rekel (kakor prej) da Prekmurcem manjka primerna motivacija, drugače bi lahko naredili dosti več. Ponosni in samozavestni Hrvati so motivirajoč vplivali na Ficka, ki je nastal eden od največjih na Gradiščanskem. Ficko lahko bi bil zgled ne samo za prekmurske Slovence, ampak tudi za vse Slovence!

Hrvati, ki so službovali v Slovenski krajini, so z gorečnostjo svojega naroda delali za nas. Seveda, to brezpogojno ne pomeni, da je nujno najti Hrvata na spraznjene duhovniške službe, saj narodnost vedno ni enaka kakovosti. To hočem povedati, da bi lahko imeli možnost najti primerno osebo na Hrvaškem (v prvi vrsti v kajkavski regiji) za katoliški duhovniški poklic v Slovenski krajini, ker je važno upoštevati jezikovne in kulturne značilnosti. Tako pa lahko zamašimo nekaj vrzeli.

Vuzmeni oltar (Vazmeni oltar) v cerkvi Sv. Egidija v Prisiki

Žal tudi tukaj lahko vpliva politika na to vprašanje. Nekateri namreč hočejo zapletati Prekmurje v protihrvaško histerijo zaradi ozemeljskega spora na morju, četudi je Prekmurje daleč od Jadrana. To je dokaj isto, ko so si madžaroni (kot Mikola) z vsakim načinom prizadevali zapletati Prekmurje v trianonsko histerijo. Kajkavski in gradiščanski Hrvati so bili dobrodejni za Slovence v Prekmurju in Slovenskih goricah. To nam dokazuje zgodovina.

To je moj zadnji blog v tem letu. Upajmo, da se lahko reši bar nekaj važnih vprašanj v naslednjem letu v življenju naše Slovenske krajine.