Kdo bo nas obranil pred napadi?

Kdo bo nas obranil? Popolnoma smo odvisni od Božje milosti.

Slovenska krajina je majhna dežela. Tudi zaman bi olepševali, ampak je njeno ljudstvo malodušno in boječe. Seveda so vedno ohranili svojo kulturo in zlasti svoj dragi prekmurski jezik, ki je biser evropske splošne kulture. Kljub temu niso dovolj hrabri, da bi se močneje zavzeli za svoje vrednote in za pravo stvar Slovenske krajine.

Profesor Greenberg zelo odlično razloži, da je prekmurščina pravzaprav zakaj jezik

Kako bi lahko utrdili Slovence vzhodne Slovenske krajine v srcu? V tem trenutku tudi samo probam poiskati odgovor oz. možnosti.

Kadar imamo možnost, vsikdar nekaj vmes pride. Npr. tu je zdaj ukrajinska vojna. Ta kriza je spet spremenila svetovno politiko ter zelo neugodno vpliva na življenje več držav in narodov. Grozno je že, če si to samo predstavljamo, če recimo, da bi na dan privlekli vprašanje prekmurske avtonomije ali pa bi zahtevali več suverenosti prekmurščini na nekaterih področjih (npr. v pouku). Potem to odbijejo sklicujoč se na ukrajinsko krizo in »nujnost« enotnosti slovenskega naroda.

Vsikdar imajo pretveze zoper prekmurski jezik in tudi Prekmurje (zlasti v gospodarskih vprašanjih). Medtem ko je Prekmurje še vedno »eksotika« v očeh slovenske večine.

Oh, da bi se lahko spremenili Prekmurci in ne bi pričakovali rešitve od drugih.

Nujno je, da obranimo naše vrednote, zlasti prekmurščino. Po eni strani, da več nikdar ne pravijo, da je to nekaj neslovenskega ali pa je vendski jezik, Slovenska krajina pa je Vendocija. Po drugi strani pa jo je treba obraniti pred trditvami in utvarami, ki to probajo poniževati rekoč, da je prekmurščina »gnusno« narečje ali pa je madžaronsko sredstvo itn.

Večkrat poudarjajo nekateri tisti razlog (ugovor), ki je pravzaprav logična zmota (ali pa prostaštvo). Nekoč sem venomer slišal od drugih, ker ima slovenščina 40 narečij, zato prekmurščina nima pravice do jezikovnega statusa. Rekli so, da je treba postaviti še druga narečja v položaj jezika, če imamo prekmurščino za jezik. Toda vsi vemo, da ima prekmurščina značilno zgodovino in značilno kulturno ozadje. Torej imamo prave dokaze, ki lahko uzakonijo prekmurščino kot jezik.

Marko 10,38-40 (Nouvi Zákon 1817)

Ne vem ali res imajo druga slovenska narečja iste dokaze (podobno kulturno in zgodovinsko ozadje), da lahko nastanejo jeziki. Toda je sigurno: ne gre dajati Prekmurcem, da bo jezik tudi belokrajinščina, kraščina, koroščina ali primorščina. Prekmurcem je dovolj, da se morajo boriti za svoj jezik in seveda za svojo deželo. Samo večina Prekmurcev še nima dovolj močnega srca.

Odločnost in pogum

Prazna propadajoča »iža« v Števanovcih

Letos v juliju sem bral na spletnem portalu Sobotainfo, da v občini Lendavi prodajajo starejše hiše mladim družinam, ki nimajo stalnega stanovanja.

Mislim ne povem nič novega, da imamo tudi na rabskem delu Goričkega veliko praznih stanovanj in primernih zemljišč za bivanje. Ima pa samo občina Lendava dovolj korajže, da naredi ta korak ter proba izkoriščati prazna stanovanja in zemljišča.

Države zahodnoevropskih križarjev v Palestini in Mali Aziji v srednjem veku

Seveda tudi so naši slovenski rojaki na Madžarskem »krivi«, ker prodajajo slovensko dediščino (zemljišča) tujcem, ki potem ali bodo tukaj prebivali ali pa ne. Res ni možno ponujati ta zemljišča prekmurskim Slovencem, saj dotehmal nihče se ni zanimal s strani Slovenije za rabske parcele. Hkrati tudi okoliščine niso odlične za živetje na tem prostoru. Oni Madžari namreč, ki se probajo naseliti v propadajoče slovenske vasice pri Rabi, imajo vsakodnevne probleme glede svojega obstoja. Največ jih opusti in se sčasoma preselijo.

V srednjem veku, v času križarskih vojn so evropske vojske osvojile Sveto zemljo in so potem zahodnoevropski vitezi ustanovili nove države. Kljub temu so krščanski Evropejci brž spoznali, da ta dežela ni bogat Kanaan, ampak zemlja golih skal. Veliko krščanskih naseljencev je zapustilo novopečene kraljevine v Palestini. V teh krščanskih državah je bila večina prebivalstva muslimanske vere, medtem ko so evropski kristjani živeli večinoma v mestih.

Kar ni bilo možno Evropejcem, se je posrečilo Judom, ki so se vrnili v pradomovino in ustanovili Državo Izrael. Rabski del Goričkega verjetno nam pomeni skoraj toliko kot Judom pomeni Sveta zemlja. Ni nemogoče, da spet naš bo ta majhen gorički falajček, vendar je res treba odločnost in pogum ter tudi srečo, da bi to dosegli.

Elroy Thümmler v svoji madžarski vasici Bedepuszti, v županiji Nógrád

Toda so pred očmi veliko drugih uspešnih poskusov. Tu je npr. Nizozemec Elroy Thümmler, ki je odkupil celo majhno vasico na Severnem Madžarskem, kjer je potem povzročil razcvet.

Tudi v Prekmurje je prišel Američan Alex Papp iz Montane (po priimku se mi zdi, da ima madžarske korenine), ki je kupil staro kmetijo v Panovcih na Goričkem. To je krasno obnovil s svojo slovensko ženo Tjašo Rener.

Tudi lahko bi bili sposobni naši Prekmurci za isto bravuro, saj je prekmurski človek vrli in odličen. Potrebno ga je samo ustrezno motivirati!

Miti in zdrava pamet – Murska republika, trianonska histerija in drugo

Nedavno se je objavila knjiga madžarskega zgodovinarja Balázsa Ablonczyja Száz év múlva lejár? (Ali poteka po sto letih?), ki jo vsekakor moram kupiti. Mislim, da bo koristen vir (in koristna smer) pri mojem raziskovanju področja prekmurske zgodovine in vendskega vprašanja.

Ablonczy ugotovi v svoji knjigi, da je treba obračunati z nekaterimi škodljivimi »legendami in miti« okrog Trianona, ki oskrunijo ne samo javno mišljenje na Madžarskem, ampak tudi zgodovinopisje (v glavnem, če tudi vladajoča politika ustvarja in širi nepotrebne legende).

Kip o Viljemu Tellu in njegovem sinu v Bürglenu (kanton Uri, Švica)

Ablonczy poudari, da se nikakor noče norčevati iz narodne zavesti, saj je zelo koristna narodu, če ohranja svoje korenine in se ozre proti preteklosti. Tudi nekatere legende in miti so nastale osnovne sestavine narodne zavesti (glejmo npr.: Viljem Tell, Robin Hood, Samson). Toda zasledimo take mitičnosti, ki so nepotrebne, škodljive in smešne kot npr. teorije o zarotah.

Mislim, da lahko omenim svoj način, s katerim probam oživljati nekatere stare izraze iz stare prekmurščine. Po eni strani besede, ki so še vedno razumljive sodobnim govorcem (čeprav manjkajo v sodobnem govoru), npr.: sküpina, rüdnik, zdrüženje itd. Po drugi strani probam uporabiti besede, ki so po mojem vredne ohranitve, čeprav jih težko razumejo na prvi posluh govorci, npr. pozoj (zmaj), rejčnik (slovar), ogračar (vrtnar). Vendar se obotavljam, da bi uporabil popolnoma zastarele jezikovne relikte (preostanke) kot npr.: nekepejšni (grd, nesramen), zadostačinejnje (zadostitev), sprevedüvati (nemoralno živeti), roujovpouvanje (čebelarstvo) in vnavadovzetje (navajenost). Avgust Pavel je ugotovil, da so ti umetni izrazi hudi barbarizmi, ker so nastali iz dobesedno prevedenih madžarskih izrazovov. Tudi ne uporabim besed v takih oblikah kot lejhko, düjh, krüjh, prajh, sprhnjeni itd.

Ablonczy v svoji knjigi proba razjasniti škodljive trianonske legende, na katere se naslanja mišljenje javnega življenja in politikov. Toda Ablonczyjev cilj ni iztrebiti teh legend, ker stalno nastajajo nove in nove legende o Trianonu. Ampak, kakor reče Ablonczy, je cilj vzgoje (kot tudi šolske vzgoje) spodbijati legende s strokovnimi dokazi. Kajti vedno bodo ljudje, ki ne bodo hoteli sprejeti resnic, ampak hočejo verovati v teorije o zarotah in legende.

Zgovorna madžarska risba o trianonski mirovni pogodbi (niti danes ni drugačno splošno mišljenje)

Res, da so na mirovnih pogajanjih v Parizu Čehi, Slovaki in Romuni zahtevali ozemlja od Ogrske na podlagi krivih, neresnih nadlogov. V Romuniji še danes radi trdijo politiki (in ne samo ultranacionalisti ali fašisti), da so Romuni najstarejši narod celega sveta, zato imajo »pravico« zahtevati, da naj k Romuniji priključijo kakršno koli ozemlje na svetu. Slobodan Milošević pa je prevzel Karadžićevo načelo, da kjer koli počiva srbsko truplo, tista je že srbska zemlja. Opomba: v Vojvodini so na koncu druge vojne komunistični partizani poklali približno 40-50 tisoč nedolžnih madžarskih civilistov. Zato ne smemo reči, da Madžari nimajo nobenega vzroka, ko »se pritožujejo.«

Madžarske žrtve vojvodinskega pokola

Seveda so tudi s strani Madžarov ponarejali zgodovino (glejmo npr. vendsko teorijo Sándorja Mikole). Poleg tega živi veliko razširjenih, smešnih legend o mirovnih pogajanjih. Mnogi Madžari so še danes prepričani, da so npr. ameriški in angleški delegati mirovne konference prvič v Parizu slišali o Ogrski (Madžarski) in ničesar niso vedeli o madžarskem narodu. Romuni, Jugoslovani in Čehi so jih menda prevarali s ponarejenimi podatki (o hribih in potokih rekli, da so gore in reke). V resnici so ameriški in angleški politiki dobro poznali Ogrsko in njene zemljepisne razmere. Delitev ogrskih ozemlij pa je bila največkrat odvisna od političnih pričakovanj in interesov. Zato je bilo več milijonov Madžarov odcepljeno in priključeno k sosednjim državam.

Matija Slavič je na primer zahteval ogromna ozemlja od Ogrske za Slovenijo: ne samo današnje Prekmurje ali Porabje, ampak tudi Južno Gradiščansko ter en del Őrséga in Göcseja. Toda ameriški delegat Johnson ni zadovoljil Slavičevim zahtevam, ki so mu zdele previsoke. Torej lahko rečemo, da je Prekmurje izgubilo severnogorički falaček (današnje Porabje) zaradi Slavičeve lakomnosti.

Prlek Matija Slavič (1877–1958), ki je bil odličen prevajalec Svetega pisma, a zelo slab politik

Druga razširjena neresna legenda, da je francoski predsednik George Clemenceau (eden od glavnih voditeljev pariške mirovne konference) sovražil Madžare samo zaradi svoje lahkožive snahe Madžarke. Res, da je imel Clemenceau madžarsko snaho, ki je zapustila Clemenceaujevega sina (svojega moža), kljub temu je bil še naprej sorazmerno miren in dober stik med bivšim tastom in snaho. To dejstvo nikakor ni vplivalo na Clemenceaujeve politične odločbe.

Voditelji pariške mirovne konference: ameriški predsednik Woodrow Wilson (1856–1924), francoski predsednik George Clemenceau (1841–1929) in angleški predsednik David Lloyd George (1863–1945)

Tretja zelo razširjena legenda (utvara), o kateri govori tudi Ablonczyjeva knjiga, da menda trianonska mirovna pogodba »poteka« po sto letih. Veliko laikov (naivcev) misli na Madžarskem, da morajo sosednje države od leta 2020 avtomatično vrniti vsako odcepljeno ozemlje (kot tudi Prekmurje) Madžarski. Toda so 1947 nove mirovne pogodbe (torej po drugi svetovni vojni) utrdile trianonsko pogodbo (seveda z majhnimi dopolnitvami). Poleg tega je Republika Madžarska v devetdesetih letih 20. stoletja sklenila pogodbe s sosednjimi državi (tudi z Republiko Slovenijo in Hrvaško), da ne bo imela nobene ozemeljske zahteve do njih.

Zdajšnja Orbánova vlada s posebno naklonjenostjo širi take legende. Nedavno je eden od glavnih politikov Fidesza izrekel, da je »prostozidarstvo naredilo« Trianon. Doslej je Fidesz premešal pamet naivnega ljudstva z mnogimi teorijami o svetovnih zarotah (npr. v zvezi z Georgeom Sorosem) in proba čimbolj razjeziti Madžare proti Evropski zvezi edinole zaradi svojega sebičnega interesa. Sem rekel, da Orbán noče nazaj priključiti teh ozemlij (kot tudi Prekmurja ne). Te bedarije imajo samo reprezentacijski cilj, da predstavijo ljudem neko tako krivo velikost in slavo. Najnovejši Fideszev načrt nazaj postaviti stare županije, t. i. stolice (v stari prekmurščini varmegjövi, madžarsko vármegye), kar pravzaprav nima smisla. Menda probajo samo odvrniti pozornost ljudi od visoke inflacije madžarskega forinta, izjav o premoženju Fideszevih politikov in gospodarskih omejitev (ki znašajo 4000 milijardov forintov, medtem ko vlada obečava, da ne bo izdala omejitev, ker »obvaruje« madžarske družine!).

Spomenik »Velike Ogrske« v Budimpešti. Napisana so imena vseh naselij Ogrske iz 1910. Nekateri zgodovinarji so opozorili vlado, da je veliko teh imen nastalo po madžarizacijah, ki niso upoštevale nobene strokovnosti, ampak so po mili volji spremenile nazive naselij. Vlada ni upoštevala kritike, ampak je omalovaževala dejstvo

Orbánova vlada je že prej začenjala ponarejanje zgodovine na državni ravni. Tudi novi t. i. Magyarságkutató Intézet (Inštitut raziskovanja madžarstva) služi temu namenu, ki si spet prizadeva dokazovati take zastarele poglede z neverjetnimi dokazi kot npr. hunsko-madžarsko enakost. V bistvu delajo isto kakor romunski ponarejevalci zgodovine, ki govorijo o romunsko-rimljanski enakosti ali o tej somariji, da so živeli Romuni tudi v predzgodovinskih časih na Zemlji. Sodelavci inštituta probajo tudi izpodbijati dejstvo, da je madžarščina veliko stvari podedovala od starih panonskih Slovanov.

Toda ne mislimo, da je naš slovenski del brez izdelovanja legend ali ponarejanja zgodovine. Nastala so kriva mišljenja o Prekmurju takoj po priključitvi k slovenski matici: da je Prekmurje popolnoma madžarska krajina, prekmurski evangeličani so »hudi« madžaroni, prekmursko ozemlje je enako Sibiriji itn.

Najvejčja in najtipičnejša bedastoča (ki je pravzaprav tudi hinavščina), ki že dolgo časa oskrunjuje prekmursko regionalno identiteto, je Murska republika. Veliko naivcev jo ima za argument za »samostojno prekmursko državo.« Drugi pa jo imajo za eden od korakov priključitve Prekmurja k matici. Toda z nobene strani nimajo prav! Še v času Titove Jugoslavije je razširila ta lažni nazor o Murski republik monografija Julija Titla. Avtor je pobarval Mursko republiko ali Vilmoša Tkalca s takimi zaslugami, ki jih nikdar ni naredil. Titl je skoraj z istim načinom popačil resnico v tej monografiji kakor Sándor Mikola v svojih vendskih brošurah.

Znani balkon v Murski Soboti, kjer je stal Vilmoš Tkalec (1894–1950), ko je razglasil Mursko republiko

Spletni portali in časopisi pa še danes širijo bedarijo in poveličujejo Mursko republiko.

Kdo je pa bil Vilmoš Tkalec? Tkalec je bil učitelj iz Turnišča (dolinskega Varaša), ki je v prvi vojni dosegel poročniški čin. Ko se je vrnil iz fronta je nastal vojaški poveljnik v Slovenski krajini. Večkrat je zatrjeval zavzetost do madžarskega naroda. V novembru 1918 so izbruhnili izgredi v Beltincih, Polani in Črensovcih, kjer so vandali ropali v trgovinah in gostilnah. A Tkalca so tako obvestili, da je izbruhnil »vendski separatistični upor.« Poročnik Tkalec je takoj hitel s svojimi vojaki, da zatira »puntarske Vende« in obrani ogrsko domovino. Nato je vkorakal v sosednje Medžimurje, kjer je zadušil t. i. Goričansko republiko, ki je imela resnejši, narodni namen.

Vilmoš Tkalec v mladih letih

Tkalec je po razglasitvi komunistične madžarske republike prisegal zvestobo boljševizmu in uradno zavrnil narodne misli. Sodelavci so menili o Tkalcu, da ima despotično nagnjenje. Mladi poročnik je opazil, da je oblast odlično sredstvo za zasebno obogatitev, zato je začel švercati v Avstrijo. Titl v svoji monografiji proba opravičevati Tkalčevo ilegalno dejavnost rekoč, da je Tkalec s švercanjem »zagotovil« blagovni promet v Prekmurju.

Vilmoš Tkalec (Vilmos Tarcsay) v starih letih

Verjetno so rivalski šverci ovadili Tkalca v Budimpešti. Tkalec se je ustrašil bodoče kazni in je zaradi tega razglasil Mursko republiko v Murski Soboti. Večina ljudstva v Slovenski krajini ni bila obveščena o novi »državi«, samo so soboške ženske čenčale med seboj (in se smehljale), da je mladi poročnik razglasil kakšno republiko. Skrajno je »čudno«, da Titlov zemljevid v omenjeni monografiji zelo ginau označi meje Tkalčeve republike, ki poteka tik ob današnji madžarski meji in »izpusti« Porabje.

Zelo »sumljiv« Titlov zemljevid o Tkalčevi republiki

V resnici je Tkalčeva republika nadzirala le Mursko Soboto, vendar drugod ni imela oblasti v Slovenski krajini. Poleg tega Titl laže, ko trdi, da je imel Tkalec konkreten pogram za upravljanje Murske republike. Samo je enkrat obečal uresničiti gospodarski in socialni dobrobit v Slovenski krajini, toda ga ni brigala svoja republika. V naslednjih dneh je pobral grabljeno premoženje in vujšel v Avstrijo.

Potrebno je upoštevati še eno dejstvo: večinoma so prestopili h Tkalčevi republiki madžarski vojaki, ki so se hoteli boriti proti boljševizmu za madžarsko domovino in ne za priključitev Slovenske krajine k državi SHS. Tkalec je izdal svoje ukaze v madžarščini ter so madžarski uradniki in uslužbenci delovali v njegovi vladi. Torej Tkalčeva Murska republika ne samo, da ni bila resna država, ampak ni bila prekmurska, niti slovenska republika, vendar madžarska republika!

Razen tega kaj se je pripetilo po l. 1920 s Tkalcem? Tkalec se je preselil na Madžarsko in nastal spet rodoljuben Madžar. Tudi je pomadžaril svoj priimek in se je imenoval Vilmos Tarcsay. Leta 1939 je napisal »vendski« učbenik, v katerem poučuje mlajše, da naj bodo »zvesti, pravi Madžari«, ker je pravzaprav »vsak Vend Madžar.« Po drugi vojni je nastal spet komunist.

Odlomek iz Tkalčevega (Tarcsayjevega) »vendskega« učbenika. Orel s sabljo v svojih krempljih je t. i. »turul«, ki je mitološka ptica starih Madžarov (Ogrov). Danes je turul nacionalistični simbol

Seveda nekateri nočejo opazovati teh dejstev in še vedno s slepo vero sledijo legendam. Ti ljudje so »neozdravljivi.« Toda, kakor reče Ablonczy, je najbolj važno, da naj ne živi vsak človek v zmoti. Zato moramo naučiti te resnice.

Jaz, ki podpiram, da dobi Prekmurje avtonomijo v Republiki Sloveniji (zaradi splošno znanih nadlogov), nočem, da me zamešajo z lažno Mursko republiko. Posebno radi tega ne, ker Tkalčeva republika (kakor sem razložil) nima nobenega skupnega z lokalnim prekmurskim domoljubljem, niti s splošnim slovenskim domoljubjem. Nočem poteptati prekmurske zavesti, ampak Tkalčeva republika ne sme imeti delež v tej zavesti! Imamo mnogo drugih vrednot, na katere smo lahko ponosni, a Tkalec in njegova republika sta madeža v zgodovini Slovenske krajine.

Zakaj so pa nastele in se ohranile te lažne legende? Sicer zaradi tega, ker med 1945 in 1991 ni bila normalna, demokratična interakcija med politiko in znanstvenostjo (ni na Madžarskem, niti v Jugoslaviji). Niso razjasnili veliko vprašanj, poleg tega niso izginile omenjene legende, samo so začasno nehale.

Praznovanje 100. obletnice razglasitve Murske republike na balkonu v Murski Soboti (2019)

Zato je bilo, da se je takoj zbudilo vendsko vprašanje v devetdesetih letih 20. stoletja, ker je bila velika pomanjkljivost v tej temi, kar se tiče strokovnih znanstvenih razprav (zlasti v madžarščini). Tudi so še v začetku 21. stoletja probali izpodbijati v Sloveniji vrednost prekmurske književnosti in zanikati, da je prekmurščina knjižni jezik. Ugovor je bil venomer vendsko vprašanje in oživljajoča trianonska histerija na Madžarskem. Toda nikakor ne bi smeli (in je sicer spotakljivo) zamešati verodostojne prekmurske književnosti s prostaško vendsko teorijo, ki so jo kreirali tisti madžaronski slovenski (prekmurski) pristaši, ki so hoteli na vsak način zapletati Prekmurce v trianonsko histerijo in jih pomadžarjevati. To so pa naredili le za svoje napredovanje na Madžarskem, medtem ko njihovi rojaki med Muro in Rabo niso imeli nobene koristi iz njihove propagande. Lahko zasledimo podobne prekmurske pristaše tudi na slovenski strani, ki so prav tako spekli le svoje meso, medtem ko so od skromnih prekmurskih rojakov zahtevali slepo in brezpogojno poslušnost v revščini.

Zaključim članek z Ablonczyjevimi besedami:

»Tisti, ki se želijo dobro počutiti, naj hodijo v velnes ali na pokušnjo vina. Zgodovina nima take naloge, da se dobro počutijo od nje, kljub temu se nikomur ne počuti slabše, če ima samopoznanje. Kadar gremo k zdravniku, ne pričakujemo, da laže rekoč, da nimamo bolezni.«

In ne pozabi, dragi moj bralec, mojih besed: Slovenska krajina ima mnogo drugih vrednot, na katere je lahko ponosna...

Slovaški preseljenci in propadajoče slovenske vasi na Madžarskem – spet o pošasti depopulacije in možnosti ponovne naselitve

Evangeličanska cerkev v Rajki

Nekoč je madžarski spletni portal Telex objavil članek o množični depopulaciji podeželskih naselij na Madžarskem. Ta problem pa hudo prizadeva naše goričke vasi pri Rabi (v Porabju). Takrat sem obravnaval možnost ponovne naselitve rabskih vasi, kar po eni strani mora biti dolžnost Prekmurcev, ker je Prekmurje resnična matica slovenske manjšine na Madžarskem.

V mesecu aprilu sem spet bral zanimiv članek na Telexu, ki lahko bi nam predstavil ustrezen vzorec za ponovno naselitev.

Notranjost evangeličanske cerkve v Rajki

Rajka (v nemščini Ragendorf, v gradiščanski hrvaščini Rakindrof) je majhno mesto na Severozahodnem Madžarskem, tik ob slovaško-madžarski meji. V preteklosti je bil nemški trg.

V zadnjih letih se je naselilo veliko Slovakov v Rajko, ki so prišli večinoma iz Bratislave. Slovaška prestolnica je namreč oddaljena samo 21 km od Rajke.

Katoliška cerkev Sv. Martina v Rajki

Slovaški preseljenci so lahko kupili poceni stanovanja, medtem ko tudi cene v trgovinah niso visoke na Madžarskem. Potem, ko se je izbruhnila Covid pandemija in so bile večkratne mejne zapore, so se Slovaki v Rajki dali registrirati kot stalni prebivalci v mestu. Danes ima Rajka približno 7-8 tisoč prebivalcev slovaške narodnosti.

Stara prižnica v cerkvi Sv. Martina v Rajki

Tudi je nastala skupna madžarsko–nemško–slovenska državljanska iniciativa Közösen-Gemeinsam-Spoločne, ki je dosegla, da lahko imajo evangeličani bogoslužje v slovaščini v tukajšnji luteranski cerkvi. Slovaški evangeličanski škof Ján Hrobon jim je pomagal uresničiti to zamisel. Tudi se veselijo madžarski verniki, ki pravijo, da ni bilo toliko vernikov v cerkvi že od konca druge vojne kot zdaj.

Iniciativa Közösen-Gemeinsam-Spoločne je poudarjala, da so danes še bolj važne take vrednosti kot  medsebojna strpnost in sporazumevanje, saj lahko vidimo kaj se dogaja v Ukrajini. Zaradi tega so se Slovaki in Madžari skupno spominjali nasilne izselitve Nemcev iz Madžarske po drugi vojni.

Madžari in Slovaki se skupno spominjajo nasilne izselitve Nemcev po drugi vojni pri spomeniku Nemcev v Rajki (2022)

Sedaj želijo slovaški katoliki, da lahko imajo tudi oni bogoslužje v slovaškem jeziku v Rajki.

To je spet prepričljiv dokaz, da lahko bi naseljevali prekmurske Slovence v Porabje. Nedavno sem bil prisoten na predstavitvi, ki je bila na Gornjem Seniku. Prišel je na predstavitev ugleden jezikoslovec prof. dr. Hotimir Tivadar iz Ljubljane (po rodu iz Lipovec na Dolinskem).

Doprsni kip velikega Avgusta Pavla na Gornjem Seniku (pri sedežu Državne Slovenske Samouprave)

Na predstavitvi je profesor Tivadar rekel, da se deli današnja prekmurščina ne na tri, ampak na štiri narečja: to so goričko, ravensko, dolinsko in porabsko. Torej profesor ne razlikuje porabskega govora od prekmurščine, ampak ga ima za posebno prekmursko narečje zaradi nekaterih ohranjenih starin, ki so izginile v današnji prekmurščini, ki jo govorijo v Sloveniji.

Pravzaprav so edine razlike ohranjene jezikovne starine, ki tudi niso precejšne (glede na to, da brez težave razumejo Prekmurci madžarske Slovence in obratno), medtem ko ni nobenih razlik v kulturi in nazoru teh ljudi.

Propadajoča »iža« na Grebenščeku (Gornji Senik) 

A manjka veliko našim uglednim rojakom tisti t. i. »pozitiven« nacionalizem, ki je neka taka močna odločnost, saj ti ljudje, ki so zelo izobraženi, bi morali videti dejanski stan, da ni prave razlike med madžarskimi in prekmurskimi Slovenci kljub govornemu narečju. Razen tega raziskovanja, razprave in tudi ugovarjajoči laiki nikoli ni upoštevajo ob primerjavi prekmurščine s t. i. »porabščino«, da je govor obmejnih goričkih naselij (torej v Martinju, Trdkovi, Čepincih, Budincih in Dolencih) enak govoru madžarskih Slovencev in venomer primerjajo prekmursko narečje madžarskih Slovencev le z narečji v osrednjih prekmurskih krajih. Na podlagi tega vidika bi morali imeti za čisto drugačno narečje (ali jezik) »goriščino«, »ravenščino« in tudi »dolinščino« ali »markovščino«.

Tudi tisti mladi ljudje, ki so po poreklu Slovenci, a govorijo samo madžarsko, so še vedno Slovenci, če pogledamo njihovo osebno mentaliteto ali (morda) moralo. Že sem večkrat govoril o tistih rojakih, ki niso govorili slovensko ali domačega slovenskega jezika (torej prekmurščine), vendar potem, ko se se oženili (ali omožile) z neko Slovenko (ali Slovencem) iz Slovenije, so se spet naučili prekmurski jezik in tudi slovenski knjižni jezik.

Ruševina na Grebenščeku (Gornji Senik)

Hkrati pa ne pozabimo, da niso se zaradi ideoloških ali narodnih nadlogov preselili Slovaki v Rajko. Na tistem delu Madžarske in v slovaški prestolnici je gospodarski položaj seveda čisto drugačen, medtem ko v naši Slovenski krajini gospodarske neenakosti povzročajo razčlenjenosti podpokrajin, zaradi tega se periferični prekmurski kraji gospodarsko zdrobijo.

Grb Rajke

Nekateri špekulirajo z rabskimi nepremičninami: delajo to zlasti tisti, ki najprej za smešno nizko ceno kupijo hiše od umirajočih Slovencev, nato jih strupeno drago prodajajo.

Madžarski priseljenci, ki dobijo slovenske hiše, v splošnem jih uporabijo za počitniško hišo. Kajti niti Madžari ne morejo živeti na tem kraju zaradi našega prej omenjenega gospodarskega položaja. Seveda nekateri poskusijo, vendar se malo jih more preživljati na tem kraju, ki je za Božjim hrbtom.

Rajka iz zraka

Vrnitev železne zavese?

Zahodni blok (modra); Vzhodni blok (rdeča); Nevtralne države (bela)

Kaj lahko rečemo po državnozborskih volitvah na Madžarskem? Bilo je očitno kaj bo končni izid. Toda je prihodnost mračna zaradi nepredvidljive in samovoljne politike Orbánove vlade.

Na Slovenskem enkrat obožujejo Viktorja Orbána, drugič pa s strahom navdajajo ljudi, da bo prišel »podjarmiti« Slovenijo. Seveda vsi pretirajo.

Orbánova vlada je skupnost visokonosnih in zahrbtnih ničvrednežev. V zadnjih 30 letih so velikokrat spremenili svoje obraze. Bili so rejenci George-a Sorosa in danes lahko vidimo njihovo »hvaležnost« do tega velikaša: v celi državi lepijo plakate ter napolnijo televizijo in internet s sovražnimi reklamami o Sorosevi »svetovni zaroti«. Ne pretiram, ko pravim, da je uspelo zmotiti glavo ljudstva: danes je vsakega problema (tudi slabega vremena) kriv George Soros.

Orbánova stranka je lahko pridobila absulotno večino na Madžarskem zaradi diletantskosti prejšnje vlade pod vodstvom Ferenca Gyurcsánya. Tudi je Gyurcsány muhast butec, ki je hkrati svojeglav in nadut. Nikoli ni hotel priznati svojih krivic in trmasto vztraja pri svojih nesmiselnostih. Podoben je duševno motnim afriškim diktatorom, ki so jih čeprav odgnali iz svojih držav, ampak se probajo in probajo vrniti v politiko, ker so v svetem prepričanju, da jih še vedno radi imajo ljudje. Na Madžarskem je nepopisno sovraštvo do Ferenca Gyurcsánya, ampak tega on noče opaziti. Zato nima madžarska opozicija nobene možnosti proti Orbánovi vladi.

Orbán se z absolutno politično večino vriva na vse kraje: hoče diktirati ljudem tudi v privatnih sferah. Vlada se ne ukvarja s takimi področji, ki so precej važna in v katastrofalnem stanju: to sta pouk in zdravstvo. Razsipajo pa milijarde za prestižne naložbe. Predsednik Orbán in svoji pristaši so namreč megalomani, ker skoraj na vsakem vogalu zidajo nogometne stadione. Orbán nogometni navijač, medtem ko je kakovost današnjih madžarskih nogometašev čisto nič.

Alenka Bratušek in Viktor Orbán med Verico in Čepinci (2014)

Vlada si je všeč kot mučenka ali varuhinja krščanstva. Sem veren človek, ampak se gnusim, ko vidim hinavščino Orbánove vlade. Potrošijo ogromne denarje za obnovitev svetišč (tudi za take cerkve, ki nimajo nobenih problemov, ker so čisto nove stavbe) in gigantične pobožne prireditve, medtem ko so člani vlade in stranke udeleženi pri raznih nizkotnih in umazanih škandalih (seksualne orgije, pedofilija, mučenje žena).

Ljudstvo s svojimi očmi vidi vse te škandale, kljub temu je vera v Viktorja Orbána neomajena. Orbánova propaganda namreč dobro legira nevednost, predsodek in strah. Orbán se naslanja tudi na človeško ošabnost. Že v znanstvenem življenju so izsilili take smernice, da po neverjetnih zamislih konstruirajo še večjo »slavo« madžarskemu narodu, ki menda v svojih genih nosi slavo in odličnost.

Orbánova vlada dominira nad mediji, zaradi tega je na Madžarskem večinoma izginila nepristranskost. Čeprav medijski kanali niso bili nepristranski ni v Gyurcsányovem času, niti prej, toda je v zadnjih 12 letih res nastal totalen medij na Madžarskem, ki postreže vlado in stranko. Na tem področju se je uresničila vrnitev v komunistične čase.

Hotel Lipa in Terme Lendava

Javni mediji so neverjetno pristranski in neobjektivni. Ne samo obožujejo vlado, vendar ji pripisujejo dejanja in rezultate, ki jih nikoli ni naredila, niti ni dosegla.

Medtem ko je Orbán razglasil različne »osvobodilne vojne« proti Evropski zvezi in Organizaciji Združenih Narodov, tako kot prej, tudi še naprej veselo odčepi finančne podpore Evropske zveze. S tem pa se poveča evroskepticizem in sovraštvo proti zvezi. Če bo nemara Orbánova vlada enkrat odstopila, mogoče pride namesto nje skrajnejša politična formacija, ki verjetno uresniči HUXIT (izstop Madžarske iz Evropske zveze), saj je to že Orbánova vlada hočeš nočeš utemeljevala. Kakor tudi je Gyurcsányov dilentantizem utemeljeval v preteklosti Orbánovo absolutno oblast.

Prej sem govoril o Orbánovi »hvaležnosti« do svojega bivšega podpornika Sorosa. Nekoč je bil Orbán znamenit protiruski politik v Evropi. Zadnjič je v času gruzijske vojne (2008) priganjal evropske države, da se naj združijo zoper Rusijo in Vladimirja Putina. Kadar je Orbán nazaj dobil svojo oblast po volitvah 2010, tudi je spremenil svojo dotedanjo politiko in sledil proruski smeri. Zaradi tega je odpoklical dva ministra za zunanje zadeve, ki nista se hotela bližati Moskvi. Tako je nastal minister za zunanje zadeve Péter Szijjártó, ki hlapčevsko posluša vse predsednikove besede.

Orbán je veliko pričakoval od zdajšnje ukrajinske vojne: je mislil, da zdaj bo nastal novi svetovni red s središčem v Rusiji in Kitajskem. On pa se lahko pridruži temu redu. Toda se tako zdi, da se vojna zavleče in Putin ni uspešen. Zaradi tega se je Orbán prisiljen umakniti. Trenutno si je všeč v vlogi borca miru (prej je bil še »bojevit Kruc« in »novi Kossuth«). Hkrati je pod trenutnim videzom ohranil prorusko smer. Ljudje naivno mislijo, da je Madžarska t. i. »regionalna velesila«, ki je gospodar teh dogodkov. Bridka resnica pa je to (ki je ne vidijo zaradi velike propagande), da Orbán ni suveren vladar, ampak je sredstvo (trenutno v Putinovih rokah).

V zgodovini so vedno bile države, ki so vodile oportunistične politike; prav tako velesile kot tudi manjše države. Manjšne države večinoma niso se hvalile s tako politiko, dokler Orbánova vlada (zlasti domišljav Péter Szijjártó) na vsak način hlini pred celim svetom, da ima Madžarska zelo veliko moč. V splošnem dajo veljati ti laži na Madžarskem skromni, lahkoverni ljudje.

Zakaj sem to napisal? Ker se bojim posledic te pustolvske politike. Prej ko slej si hinavec mora opeči svoje prste, a kdo bo plačal najvišjo ceno? Kajti je Orbán Putinov pristaš (oziroma njegovo sredstvo za razkrajanje Evropske zveze).

Moj največji strah, da se Madžarska vrne v stare mračne čase: v Vzhodni blok. Ali spet bo izrasla železna zavesa na meji? Če se pa zaustavi evropska integracija, potem rabski del Goričkega (Porabje) spet bo izoliran od matičnega Prekmurja in na vekomaj uhaja možnost, da se Prekmurci naselijo v zapuščene severne vasi, rabski del Slovenske krajine pa bo končno uničen. 

Upam, da se ne bo uresničil moj strah. Bolj neutemeljen je namreč tisti strah, da menda Orbán hoče podjarmiti Slovenijo in nazaj priključiti Prekmurje k Madžarski. V zadnjih časih velikokrat slišimo o nakupih madžarske vlade v Sloveniji. Nekateri predpostavljajo, da je to pripravljeni manever za ponovno priključitev.

Pred kratkim sem ustanovil skupino na Facebooku, v kateri člani lahko razpravljajo o prekmurski avtonomiji. Želim pripomniti, da me že zdavnaj zaposluje možnost prekmurske avtonomije. Vemo, da je že Jožef Klekl st. poskusil doseči, da lahko dobi Slovenska krajina avtonomijo ne samo na Madžarskem, ampak tudi v Kraljevini SHS. Nekdo meni, da je v zdajšnjih časih zelo nevarno razmišljati o avtonomiji, saj to bi lahko izkoriščal Viktor Orbán, da bi si Madžarska ponovno pridobila Prekmurje.

Tako je izgledala železna zavesa (prekmursko »fejronga«)

Kajti živim na Madžarskem, zato mirno lahko povem, da Orbán nima revizionističnih ciljev. Čeravno v svoji propagandi venomer omenja Trianon in se zmeraj ukvarja z zamejskimi Madžari, kljub temu jih samo izkorišča, v prvi vrsti takrat, ko pridejo državnozborske volitve. V primeru Slovenije pa izkorišča poslovne možnosti, saj vemo, da so bivše vlade vse zadolžile v državi. Ne samo Madžari, ampak tudi drugi tujci nakupujejo v Sloveniji. Cilj je zaslužiti veliko denarjev in ne to, da nazaj priključijo Prekmurje k Madžarski.

Ponovna priključitev je nedonosna za Orbánovo stranko. Ponovna priključitev je doplačilo ter bi povzročala veliko izgubo v luksuznih življenjskih okološčinah Orbánove družine in drugih članov vlade ali stranke.

Toda, če pride ta katastrofa, ki sem jo prej omenil, kaj bo potem? Kdo se bo zavzemal za Slovensko krajino med Muro in Rabo? Kdo bo preprečil nesrečo, da ne bomo živeli spet v izoliranosti?

Slovenski jezik panonskega govora

Poimenovanje Slovenska krajina se ponavadi ustreza prebivalcem med Muro in Rabo za imenovanje svojega domačega kraja, medtem ko za jezik (prekmurščino) nimajo posebnega poimenovanja, ki lahko bi bilo »nevtralno«. Če človek namreč sliša izraz »prekmurščina«, takoj misli, da to ne pokrije severnega falačka Goričkega pri Rabi (t. i. Porabje).

Odlomek naslovnice Nouvega Zákona (1771)

Seveda je prekmurščina tudi slovenski jezik in je ni potrebno razlikovati ali reči, da je to nekaj neslovenskega (pravi profesor Greenberg), vendar preprost izraz slovenščina tudi ni dovolj. Večinoma imajo za slovenščino tisti jezik, ki je uradni jezik Republike Slovenije. Velikokrat rečejo, da je to t. i. prava slovenščina, a ne razumem zakaj bi bila to prava? Ali naša prekmurščina ni prava?

V starih časih je vsak slovenski avtor tako določil, da piše v slovenskem jeziku. Lahko zasledimo že na naslovnici prve prekmurske tiskane knjige Malega katechismusa (1715), da je na szlovenszki jezik preloſeni. Štefan Küzmič je napisal svoje knjige (med njimi izjemen Nouvi Zákon) naſſemi Szlovenszkomi národi na sztári szlovenszki jezik. Zato imenuje Küzmič prekmurščino za sztári szlovenszki jezik, da jo razlikuje od sosednje hrvaške kajkavščine, ki se je imenovala v tem času szlovenzki jezik Mislili so namreč zaradi velikih podobnosti, da je kajkavski jezik tudi različica slovenskega jezika.

Nekoč, ko še ni bila enotna knjižna slovenščina je vsaka večja slovenska dežela uporabljala svoje narečje za knjižni jezik. Takrat so rekli, da Slovenci govorijo tri jezike: kranjščino, koroščino in štajerščino. Slovenci v avstrijskih deželah so menili, da štajersko govorijo tudi Slovenci na Ogrskem (torej med Muro in Rabo). Po drugi strani pa so nekateri slovenski izobraženci na Ogrskem menili, da murski in rabski Slovenci govorijo vogrszki szlovenszki jezik, vendar isti jezik govorijo tudi štajerski Slovenci.

Po prvi vojni (1914–1918) so začeli imenovati naš jezik z imenom prekmurščina, po drugi vojni (1939–1945) so pa iztisnili gorički govor rabskih Slovencev iz tega poimenovanja.

Nekoč sem proučeval rokopisni prevod Geneze od štajerskega pisatelja Petra Dajnka, ki je kodificiral t. i. vzhodnoštajerščino. V rokopisu piše Dajnko, da je prevedel prvo knjigo Stare zaveze v slovenski jezik štajarskega govora. Malo sem razmišljal o tem izrazu: ali ne bi bilo smiselno tudi pri nas uporabiti podoben termin, ki pokrije celo Prekmurje in tisti večkrat omenjen gorički falaček na Madžarskem?

2018 smo objavili prekmurski prevod Malega princa. Takrat sem prosil tiskarja, da naj bodo naslednji podatki v kolonofu knjige: »V prekmurščino (v slovenski jezik panonskega govora) je prevedel Akoš Anton Dončec.« Hotel sem namreč izraziti s svojo novotvorjenko slovenski jezik panonskega govora, da je prevod enako namenjen prekmurskim in madžarskim Slovencem, ki tudi govorijo prekmurščino.

Novi izraz je bil všeč nekaterim ljudem, ker ga je vikar soboškega škofa Lojze Kozar ml. tudi omenil v Stopinjah (2019): »Knjigo znanega francoskega pisatelja Mali princ je v prekmurščino (v slovenski jezik panonskega govora) prevedel porabski Slovenec...«

Dobro vem, da lahko bi bil sporen izraz slovenski jezik panonskega govora in lahko bi bil vir prepirov. Izraz panonski namreč pokrije ne le našo Slovensko krajino med Muro in Rabo. Pod vzhodnim panonskim območjem spadajo še naslednje pokrajine: Slovenske gorice, Prlekija, Haloze in Ptujsko polje. Tukajšnja narečja pa so zelo podobna naši prekmurščini in ne pozabimo, kar sem že omenil: nekoč so menili, da govorijo štajerski in ogrski Slovenci isti jezik.

Zaradi tega poglejmo podoben (in seveda poučen) zgodovinski primer: Moldavija je velika zgodovinska dežela Romunije. V 19. stoletju je Ruski imperij zavzel vzhodni del Moldavije, ki se je imenovala Besarabija. Po prvi vojni so Romuni ponovno osvojili večino Besarabije. Na ostalem delu so Sovjeti naredili sovjetsko zvezno republiko z imenom Moldova. Kasneje so Rusi spet pridobili Besarabijo in jo pridružili z Moldovo. V uradni sovjetski propagandi so bili prebivalci te republike Moldovanci (Moldavci), njihov jezik pa je bila moldovanščina (moldavščina), ki pravzaprav ni bila različna od romunščine (med moldavščino in romunščino zasledimo toliko razlik kot med puconskim in markišavskim govorom).

Odlomek iz Stopinj (2019)

Moldova se je 1991 osamosvojila od Sovjetske zveze. Kljub temu je bila ohranjena moldovanska narodna zavest (čeprav nikoli ni imela resne zgodovinske preteklosti) pod vplivom ruskih in proruskih politikov, medtem ko je Romunija zahtevala združitev obeh držav. Zato je vlada Moldove probala razširiti moldavski nacionalizem v romunski Moldaviji, da naj prebudijo neke take politične težnje po odcepitvi od Romunije, vendar niso imeli uspeha.

Pošast depopulacije in možnost ponovne naselitve

 Propadajoča slovenska hiša na Bedibrejgu (Števanovci)

V lanskem letu pred Božičem sem bral zanimiv članek na madžarskem portalu Telex, ki obravnava depopulacijo naselij na Madžarskem. Hkrati je bil predstavljen seznam tistih naselij, ki jim grozi izumrtje, ker imajo majhno prebivalstvo. Lahko zasledimo v tem seznamu dve gorički vasi pri Rabi (to je t. i. Porabje): Andovce in Verico-Ritkarovce.

Prebivalstvo se namreč postara, drugi ljudje se izselijo, mladine pa ni. Sčasoma bo popolnoma izginila petina naselij na Madžarskem. Vendarle sem slišal groznejšo in bolj črno napoved od romskega izobraženca Istvána Forgácsa: Forgács meni, da bo verjetno ostalo le 1000 naselij v prihodnosti na Madžarskem! Trenutno je še 3000 naselij.

Ruševina na Meleknovem vreju (madžarsko Jánoshegy, v knjižni slovenščini Janezov breg) nad Gornjim Senikom

Socializem, kolektivizacija, nerodne reforme in tudi naklepno uničenje so zapečatili usodo madžarskega podeželja. Žal večina teh vasi je brezupna. Avtorji omenjenega članka so obiskali vas pri Zalaegerszegu, ki se imenuje Iborfia, kjer živi le 12 ljudi! Župan József Lakatos, ki je zunanji priseljenec, je zabavno pripomnil, da je življenje pri njih mirno, saj nikogar ni, s katerim bi se svajevali.

Mnogo jih priganja državo k posegu, da bi rešili ogrožene vasi. Seveda so bili poskusi, ki so bili neodločni, slabotni in brezuspešni. Bili so politiki v devedesetih letih 20. stoletja, ki so namerno delali za demoralizacijo in propad podeželja v veselje nekaterim zahodnoevropskim gospodarskim krogom. Ti krogi namreč niso hoteli, da bi imeli rivale v vzhodnoevropskih deželah, ki so se pripravile pridružiti Evropski zvezi.

Majhen gorički falaček pri Rabi, ki ga niso priključili k matični Sloveniji še danes trpi svojo poniževalno usodo. Res, da so ljudje v osamitvi železne zavese ohranili več arhaizmov (izvirnih elementov) v svojem prekmurskem govoru, ampak kaj to pomaga? Tisti, ki res govorijo lokalno prekmursko narečje so stari 80 ali 90 let. Srednja generacija komaj govori svojo materinščino. Hkrati pa slabi madžarski mentalnohigienski in zdravstveni položaji vplivajo na tukajšnje Slovence, zato pa je povprečna starost omenjene srednje generacije 50 ali 60 let.

Vodnjak (prekmursko »stüdenec«) v Sakalovcih

Mladi so se že davno preselili iz tega kraja. Tisti, ki še živijo v tej revni krajini, ne govorijo prekmursko, čeprav se veliko jih zanima za stari jezik staršev in starih staršev! Kljub temu se odvrnejo (omejijo) od manjšinske zveze, učiteljev in drugih izobražencev. Tisti krog namreč še vedno sledi napačni poti: demonizirajo čisto prekmurščino; lokalno prekmursko podnarečje poimenujejo za samostojno porabščino, ki jo potem mešajo z uradno slovenščino; vsiljujejo uradno knjižno slovenščino; napravijo za nezaslužne panonske slovenske stvari rekoč, da je knjižna slovenščina zastavilo razvoja. A vemo, da to ni res.

Stara »büdinska pout« v Andovcih

Težko bi bilo našteti vse krivice, napake in drugo, kar so naredili ali jih niso popravili. Tudi matična Slovenija je kriva t ega položaja, ki zanemarja tudi Prekmurje.

Povrh tega je položaj v rabskih slovenskih vaseh bolj zapleten, saj ni samo depopulacija največji problem, ampak izguba prekmurskega slovenskega značaja. To sem že napisal, da je izumetnično osamosvajanje Porabja nima smisla, vendar je zelo škodljivo. Saj to nikoli ni bilo posebno področje in ni moglo živeti brez ostalega dela stare Slovenske krajine. Železna zavesa je raztrgala zaponko med rabskimi Prekmurci in Goričkem. Bilo je pa sčasoma sklenjeno veliko več mešanih porok med Slovenci in Madžari. Če bi se rabski Slovenci med sabo poročili, bi nastala krvoskrunska skupnost.

Tega pa ni slovenski izobraženci na Madžarskem, niti izobraženci v matični Sloveniji ne razumejo (in verjetno nočejo razumeti). Toda še vedno vsiljujejo krivo podobo neobstoječega porabstva.

Tudi na Meleknovem vreju nad Gornjim Senikom

Kajti je domače slovensko prebivalstvo večinoma izginilo na tem kraju, so kupili zaostale nepremičnine Madžari ali tujci (večinoma Nemci). Veliko jih je vselilo v slovenska naselja, zato je danes približno 65-70% prebivalstva t. i. Slovenskega Porabja madžarsko (skupaj s tistimi Slovenci, ki so se odpovedali svoji slovenski identiteti). To pa tudi ne reši problema depopulacije, ker je večina priseljencev priletna; želijo namreč tukaj upokojiti, ker so se zaljubili v tukajšnjo naravo. Nimajo otroka ali pa živijo drugje njihovi otroci. Torej niti priseljenci ne rešijo ubogega kraja izginitve.

»Iža« v Sakalovcih

Čeprav je največ priseljencev normalen, prijazen človek, nekateri pa se ekscentrično (egoistično) obnašajo ter so v popolnem nasprotju s Slovenci in drugimi priseljenci. Slovenci zasmehujejo te ljudi in jih imenujejo kolonisti ali nezakoniti prebežniki.

Edina rešitev, če bi se prekmurski Slovenci selili v rabske vasi in naredijo krajino zopet slovensko (prekmursko). Kakšna bedarija! – bi rekli. Kdo bo se preselil na Madžarsko? Dobro vem, da so velike razlike med Slovenijo in Madžarsko. Vendar ne pozabimo, da smo v Evropski zvezi; Slovenija in Madžarska sta se pridružili schengenskemu sporazumu, zato so meje odprte brez nadzorov. »Nekoč se je moja sorodnica, pokojna pisateljica Irena Barber (1939–2006) zavzela za združenje Porabcev s Prekmurjem (ne preoblikovanje državne meje, temveč gospodarska in družbena združitev)« (citiram pa iz prejšnjega bloga).

V preteklosti na Verici

Tudi Radgona, ki je razdeljena na nemško (Bad Radkersburg) in slovensko (Gornjo) Radgono, danes tako izgleda, da se ponovno združuje, kar se lahko zahvali evropski integraciji. V obmejnih regijah Beneluksa, kjer so narečja zelo podobna zaradi sorodnosti in zgodovinskih stikov (narečni kontinuum), imajo ljudje staro in uspešno medsebojno (regionalno) sodelovanje, ki je obstajalo že pred pridružitvijo schengenskemu sporazumu.

Približno pred desetimi leti sem načel misel naselitve prekmurskih družin v časopisu Porabje. Nekateri so se mi posmehovali, nekateri drugi pa me psovali. Drugi so se strinjali z menoj. Nekateri nasprotniki so mi (ošabno) rekli, da imajo samo domačini pravico ponovno naseljevati naš kraj. Ampak kdo so domačini? In kje so ti domačini?

Hkrati dobro vem, da se tudi Prekmurje muči s podobnimi problemi. Tudi prekmurski mladi zapuščajo svoje rojstne vasi in se preselijo v Mursko Soboto ali v večja slovenska mesta, ali pa v tujino. Ko hodim z avtobusom v Prekmurju večkrat vidim bližnje Adrijance na Goričkem: tudi tam je veliko praznih starih kmečkih stanovanj in se prebivalstvo postara. Usoda Adrijanec je skoraj enaka naši usodi.

To je že na Goričkem (v Adrijancih)

Torej, če želimo ohraniti slovensko prekmurstvo na rabskem delu Goričkega, je nujno, da omogočimo slovensko naselitev iz Prekmurja. Drugače pa nekateri madžarski priseljenci (ne tisti kolonisti!) zelo simpatizirajo s Slovenci (tudi oni lahko bi nastali Slovenci).

Gornji Senik

V prejšnjem blogu sem že omenil zgodovinski podatek, da je 1608 veleposestnik Gornjega Senika naselil slovenske družine v naselje (zlasti iz Vadarec in Murske Sobote), ker so Turki mnogo ljudi odpeljali ali umorili. V Otkovcih, ki danes pripadajo Števanovcem, še živijo družine s priimkom Lovenjak. Ta priimek zasledimo bolj v notranjem delu Prekmurja. Tudi če prelistamo stare dokumente (matične knjige, urbarske listine) bomo zasledili še druge značilne priimke v Otkovcih, ki se pojavijo v današnjem Prekmurju, daleč od rabskega kraja. Bile so v preteklosti družine s priimki Sočič, Pondelek, Kozel itn. Otkovci so mlado naselje, ker je bilo prvič omenjeno le 1552. Ali je bila tudi tukaj naselitev iz današnjega prekmurskega območja, zato je nastala nova samostojna slovenska vas?

Lahko ugotovimo, da imajo Prekmurci vsako pravico do rabskega dela Goričkega in je njihova dolžnost, da ga prebudijo. Oni so namreč tudi domačini na tem kraju!

Makabejci so bili narodni junaki antičnega židovskega ljudstva. V tistem času so izginili Judje na severnem delu Izraela (v Galileji). Makabejci so naselili židovske družine v tisto deželo, da naj bo vsaj židovska prisotnost v poganski Galileji, ki je bil prastari del njihove domovine.

V preteklosti v Otkovcih (danes pripadajo Števanovcem)