Mesečno vpišem v Google iskalnik izraz prekmurščina, da naj vidim kaj novega pišejo o našem jeziku. V tem času, v avgustu sorazmerno večkrat omenjajo prekmurščino, ker je »narodni praznik«, priključitev Prekmurja k matici. Nekateri moji prijatelji so mislili, da je to gvišno moj najljubši svetek in so bili strašno osupnjeni na moj odgovor.
Kot prevajalec Malega princa (kraliča) v prekmurščino sem že osupnil kar nekaj rojakov v Sloveniji, ko sem izjavil 2019, ko je bila stota obletnica priključitve, da to ni narodni praznik, raje narodna tragedija. Zato samo nekaj rojakov, ker verjetno največ Slovencem ne pomeni dosta praznik priključitve Prekmurja k matici (vemo zakaj).
Prekmurščina je bila tabu tudi po osamosvojitvi Slovenije. Prave spremembe v odnosu do tega jezika so začele nastati od novega stoletja, vendar še itak ni bilo zadosti sprememb. Letos poleti sem žalostno poslušal besede nekaj dijakinj, ki so mi rekle, da zato ni treba rabe prekmurščine, ker potem zakaj ne bi delali isto z drugimi slovenskimi narečji? To je grozno in smešno, da si mladina, ki vsikdar pomeni bodočnost, ni na jasnem s pomenom prekmurskega jezika (ki ni narečje). Ne smemo to vsikdar pripisovati drugim, ker je že zadosti informacij o prekmurščini na spletu kot tudi na Facebooku in drugih družbenih omrežjih, ki jih mladi vrlo tičijo, vendar teh informacij ne poiščejo.
Prekmurščina je posebno pomembna jezikovna različica, ki ima na podlagi evrospkega pravnega reda vso pravico do popolne rabe. Poleg tega je zadosti razvita, ker drugi, ki nevedežno namigujejo na druga narečja, ne vejo, če bi se lotili ponovno standardizirati prekmurščino, bi to lažje šlo, medtem ko bi bilo to z drugimi slovenskimi narečji muka s krvavimi kapljicami našega čela, saj nimajo nobene podlage. Knjižna prekmurščina je bila ohranjena po priključitvi, predvsem v publicistiki, ampak to vsi vemo.
Tudi zdaj so dosta govorili o prekmurščini, so jo cenili, jo spoznali za vredno – kot v vsakem letu. To je seveda v redu in prav.
Na slovesnosti v Veliki Polani je letos župan Jaklin pozval na negovanje prekmurske besede. To je v redu. Vendar bi bilo nujno več delati za to. Ker sem opazil med vplivnimi izobraženci Prekmurja, da nekateri želijo, naj ostane negovanje prekmurščine na primitivni ravni: pripovedovanje, anekdotiranje, šaljenje. Ker prekmurščina ni več (oziroma ne sme biti več). Pač ne samo, da more biti več prekmurščina, ampak MORA BITI VEČ, da se lahko ohrani. Ker se ne bo mogla ohraniti med izzivi 21. stoletja, če se ne neguje enakopravno kot uradna slovenščina.
Tè pa pridejo pomisleki, ugovori, da ne, ker potem kateri govor bomo določili za »pravo« prekmurščino, ker v skladu z »lokalno« nerazglednostjo in omejenostjo je obvezno izhajati iz svete krave, ki je knjižna slovenščina, ki se je razvijala po načelu: kar ni kranjsko, ni slovensko. Neverjetno, da nekateri, ki so drugače izobraženi ljudje kako lahko sledijo neumnemu, suženjskemu pogledu, če ne bi bilo drugega načina na svetu za jezikovno normiranje, in sicer zato, ker živimo v Republiki Sloveniji. Prekmurščina je večinoma enotna (kar se tiče oblikoslovja). Stari so izhajali iz te enotnosti in so lahko vključili značilnosti drugih narečij v staro knjižno normo. Tudi zdaj lahko bi izoblikovali tako knjižno normo in se ni treba odpovedati narečjem. Sčasoma pa se lahko od sebe poenoti prekmurščina.
Kadar nasprotujejo razširitvi jezikovnih funkcij prekmurščine, potem pridejo z izgovarjanji, da niso proti prekmurščini (kot proti mojemu delu), samo to je pomembno, da prekmurščina ostane to, kar je. Ne more ostati, kar je, ker je pravilen, in sicer zakonit razvoj vseh jezikov. V tem položaju se ne bo razvijala prekmurščina, ampak bo izginila. Veliko prekmurskih staršev je začelo namreč sistematično v uradni slovenščini govoriti s svojo deco rekoč, da bi se lažje »uveljavila« v življenju, saj je sicer prekmurščina »škodljivo« narečje, medtem ko je tista slovenščina, ki jo rabijo ti starši v sporazumevanju s svojo deco, je strašna, ker je napolnjena z anglicizmi (anglizirana slovenščina), torej je njihov jezik vsekakor škodljiv tudi za pravo slovenščino.
Drugače pa tisti, ki nasprotujejo rabi prekmurskega jezika na višji ravni, ampak zatrjujejo, da niso proti prekmurščini, verjetno tudi sebi ne bi ovadili, da so pravzaprav res proti prekmurščini. Ta primer je skoraj kot to, kar je bilo v Budapeštu, kjer so zagledali oglas o podnajemniškem stanovanju, v katerm je lastnik pisal: Nisem rasist, ampak stanovanje ni za najem Romom. Sebi noče ta zelo »dober, pošten« človek ovaditi, da je rasist, ker se se trudi preprečevati o svoji dobrosrčnosti😄
O regulaciji prekmurščine sem že pisal v blogu in sem omenil morebitno vlogo PAZU v tem postopku, čeprav so nekateri menili, da je treba drugi inštitut za reguliranje. Vendar itak je nujno ustanoviti bar kakšen odbor za razvijanje prekmurščine, ki bi lahko deloval pod krilom PAZU. Poglejmo npr. Consello d'a Fabla Aragonesa (Spravišče aragonskega jezika), ki je bil ustanovljen kot predpogoj za razvoj in ohranitev aragonskega jezika. Tudi ima isto vlogo Znanstveni institut Gradišćanskih Hrvatov (Wissentschaftliches Institut der Burgenländischen Kroaten, ZIGH), ki je odgovoren za izdajo normativnih slovarjev (ričnikov) in slovnic (gramatik), ki določajo pravila gradiščanskega hrvaškega knjižnega jezika.
V organizaciji Consello d'a Fabla Aragonesa so položena naslednja temeljna pravila:
- spoštovati trojezičnost Aragonije (torej, da govorijo v deželi poleg aragonščine tudi kastilijsko španščino in katalonščino oziroma njeno aragonsko različico, ki jo posebno želijo standardizirati kot gradiščansko hrvaščino)
- niso povezani s politiko, veroizpovedjo, sindikati, ampak mora biti aragonščina prisotna na vsem področju življenja in ne sme biti sredstvo nobene ideologije
- člani spravišča so ideološko svobodni, torej ni pomembno kdo katere veroizpovedi, politične pripadnosti ipd., ampak je to važno, da dela za aragonski jezik.