20. maja sem šel v Spominski dom Števana Küzmiča, ki je poleg puconske evangeličanske cerkve. Me je trno zanimala delavnica, ki so jo oglašali v domu, da bi predstavili projekt Gučimo.
Sem pisal o delavnici v Porabju. O projektu zdaj nočem pisati, samo o tem, kar me je veselilo: sem videl veliko Prekmurcev v domu, ki jih res zaposluje zadeva prekmurskega jezika in mislim, da so za morebitno standardizacijo sodobne prekmurščine.
Udeleženci so trno očitali, da je prekmurščina v projektu omenjena le kot narečje. Julija Lazar je probala razlagati, da ne morejo ničesar delati, ker je tudi v ustavi tako napisano, da je prekmurščina narečje. Vendar je ta projekt namenjen ne le sami prekmurščini, ampak tudi govorcem; jih spodbuja k ohranitvi prekmurskega JEZIKA. Govorci pa, kot državljani, imajo pravice. Taka pravica je lahko, da lahko imajo prekmurščino za jezik in tako jo lahko imenujejo v projektu, kljub uradnemu stališču o prekmurskem jeziku v Republiki Sloveniji.
Ta ugovor udeležencev sem omenil tudi v prispevku, ki so ga vendar odstranili v uredništvu Porabja, da bi lahko bilo več mesta za sliko, na kateri so udeleženci (čeprav je že bila druga slika o udeležencih). Ali je bilo to res važno?
Bilo je več misli, idej, pomislekov, zadržkov v delavnici. Bil je tam gospod z veliko brado, ki je rekel, da je vse vprašanje penez, ki nam vsikdar manjka v Prekmurju. Res, če bi bili avtonomna skupnost in bi imeli svoj proračun, še itak ne bi postali bogati.
To pa ne pomeni, da je treba manj potrošiti prav za prekmurščino. NE! Verjetno drugi starokopitno razmišljajo o rabi prekmurščine in imajo pred očmi le potratne možnosti. Nekateri namerno vizionirajo samo in samo potratne možnosti pred oči ljudi, da jih odvrnejo od rabe prekmurskega jezika rekoč, da je »prava« slovenščina boljša.
Danes je veliko učinkovitih možnosti (hvala Bogu, da se razvija tehnologija). Tudi mi lahko razmišljamo samostojno, kot pametni, misleči ljudje, da kaj bi lahko bilo učinkovito, zednim pa faleje?
Če učimo prekmursko v šolah, morda ne bi bilo potrebno (in nima smisla) dati tiskati posebne učbenike. Imajo učenci že preveč dosti učbenikov v »pravi« slovenščini, ki jih zelo obremeni (o vsebini tudi sploh ne govorimo, ki tudi ni najboljša). V učenju prekmurskega jezika naj uporabimo čim več digitalnih gradiv. To nam lahko omogoča, da z nekaj kliki tako oblikujemo jezik gradiva, da se bolj prilagaja narečju tistega kraja, kjer je šola.
Imamo torej enotno jezikovno koncepcijo s skupnimi načeli, vmes ko koristimo nekatere razlike za obogatitev (npr. besednega zaklada), tako pa nikomur ne vsiljujemo le enega narečja in ne bo nastal jezikovni »jezikovni elitizem« kot je bil v primeru »prave« slovenščine. Raba teh razlik v šolskem gradivu, da z nekaj kliki oblikujemo vsebino po aktualnem narečju ne povzroča razkola, ampak izraža spoštovanje do drugih in enakopravnost.
Recimo, da ima prekmurščina souraden status v Prekmurju poleg knjižne slovenščine (kakor ga imajo v Španiji baskovščina, katalonščina in galicijščina poleg kastilijščine, ki jo poznamo kot španski jezik). Kaj bomo delali? Kaj bo z dvojezičnimi napisi? Pravijo, da tudi dvojezični napisi koštajo dosti.
Jasno, da nima smisla delati to, kar je v Bosni: imajo tam »trojezične« napise (če ne bodo slučajno tudi Črnogorci zahtevali rabo svojega »jezika«, ker potem bodo tudi šterijezični napisi). Včasih so jako zanimivi ti napisi (zlasti neslovanskim ljudem, ki se zaradi tega do smrti hržejo), ker so besede, besedni red, sklanjatev ipd. največkrat isti. V dveh primerih je črkopis isti (latinica), kljub temu cirilica itak ne bo spremenila glasov, niti pomena besedila.
Mi, Prekmurci, naj bomo čedni. Slovenščina in prekmurščina sta različici istega jezika z dosti razlikami, itak so pa podobnosti in tudi enakosti. Tam, kjer se ime trgovine, urada, društva ipd. ujema s prekmursko inačico, ni treba dvojezičnega napisa.
Zakaj ne bi mogla biti Slovenija pripravljena za kompromis in da malo prednosti prekmurščini? Na napisih na primer, kjer bi bila razlika en glas (ü, drüštvo), tam spet ni treba dvojezičnega napisa, ampak je zadosti enojezični, in sicer v PREKMURŠČINI! Saj te besede lahko razume tudi govorec knjižne slovenščine!
Jasno, da je treba uporabiti državni jezik v uradih (to je glavno načelo souradnega statusa, da je pokrajinski jezik tudi lahko prisoten v uradnem življenju in ostane uradni državni jezik). A tam, kjer pravzaprav ni prave potrebe do uradnega državnega jezika, tam tudi ni treba dvojezičnih napisov, samo enojezične (in sicer v prekmurskem jeziku).
V Porabju sem napisal kako so se odločili v večkrat omenjeni Španiji, da naselja lahko uporabijo tudi v španskih uradnih dokumentih ime svojih krajev v domačem pokrajinskem jeziku in ni treba postaviti dvojezičnih napisov. Tako izgleda, če bi se odločili prinas, da bi npr. tudi v uradnih slovenskih listinah uporabili prekmursko poimenovanje prekmurskih naselij kot Böltinci, Büdinci, Čöpinci, Ižekovci, Bokreči, Maranovci in ne v sloveniziranih (t. i. »poknjiževnih«) oblikah Beltinci, Budinci, Čepinci, Ižakovci, Bokrači, Neradnovci.
Opomba: v Španiji to je mogoče na katalonskih, galicijskih in asturijskih jezikovnih področjih, ker so ti jeziki romanski jeziki in so sorodni s kastilijščino. Baskovščina ni sorodna in sploh nima sorodnikov na svetu (izoliran jezik), zato je v Baskoviji nujno uporabiti dvojezične napise.
Zakladnica možnosti je velika, samo mi včasih nismo sposobni, da bi jo koristili. Ali pa nasportniki prekmurskega jezika pomešajo glave s praznimi falotskimi besedami.
