Boj z naravo: divjad že se paše na pokopališčih

Ljubim naravo, ljubim živali in si prizadevam za varstvo narave. Sovražim mučenje živali in rad bi raztrgal mučitelje živali ter sem zelo jezen, ko vidim razsipana smetja ob cestah in v goščah po celi Slovenski krajini med Muro in Rabo. AMPAK! Tudi v ljubezni do narave moramo biti odgovorni in skrbni, ker tudi na tem področju so lahko nevarni kamni spotikanja.

Jeleni so pojeli lubje v sadovnjaku

Pravijo pri Krajinskem parku Goričko, da je nujno ohraniti do neke mere stari način poljedelstva v Prekmurju, moderne načini pa je treba prilagajati takim zahtevam, da se omogoča ohranitev izredne narave (npr. uporabiti kosilnico, ki poseka travo in je ne razdrobi). Imamo pa dosti težav v tem prizadevanju: po eni strani pada število ljudstva zlasti na Goričkem, po drugi strani se manj ljudi spravlja s poljedelstvom (ta problem bi lahko rešili po mojem mnenju, če bi vsaka zdajšnja [ali pa bodoča] velika kmetija bo uporabila take načine, ki jih predlaga tudi Krajinski park Goričko). Tudi moj prijatelj v Andrejcih v zadnjih časih začne nehati s poljedelstvom, ker meni, da nima smisla.

Ko je zemlja pomenila življenje

Na odtrganem delu Slovenske krajine pri Rabi imamo še dosti hujše položaje. Tukaj se komaj spravljajo ljudje z njivami, pašami in polji. Tudi če ne bodo lesa trebili v goščah s tukajšnjim posebnim, značilnim načinom, izginjajo zdrave gošče z mnogimi dragocenimi vrstami živali in rastlin. Ta način se imenuje v madžarščini szálalás, kar lahko pomeni, da se obiralno gospodarimo v gošči. Važno je pri uporabi tega načina, da drevesa v gošči ne tvorijo nepredirne goščave, drugače ne bodo dobili druga drevesa in rastline zadosti sončne svetlobe in zraka.

To je zdrava gošča, kjer so gospodarili po omenjenem obiralnem načinu

Tukaj bi bilo potrebno varovati ne le narave, ampak tudi ljudstvo. Seveda to jaz in drugi že dolgo-dolgo časa ponavljamo. Svoje besede pa samo takrat lahko zamenjam za dejanje, kolikor imam možnosti v rokah. Zato je vprašljivo, ali sem res tisti homo politicus transmuranus, ker brez možnosti ne velja moja volja.

Zato je nujno, da pravilno pokosimo travnike in ne razdrobimo trave: samo tako lahko raste navadna kukavica (na sliki) in več sto drugih zaščitenih vrst

Seveda se spravlja še nekaj ljudi v rabski krajini s poljedelstvom in živinorejo, toda imamo strašno velike nevolje: škode in čezmerno razmnoževanje divjačine. Včasih naredijo divjačine neverjetne in grozne kvare: ne samo, da pomulijo cele setve ali vse tikve in repe, ampak že vdrejo v vrte, pojejo korine v oknih in pustošijo tudi na pokopališčih!

In lovsko društvo? Čeprav ga imamo v rabski krajini, vendar ne obvladuje položaja, niti ga ne briga. Hkrati tudi imajo jagri zvezane roke zaradi pravil, zakonov in okoljevarstvenih predpisov. Nekdanje njive se pomalem pogozdujejo (podivjajo), tudi ostanejo neobdelane gošče, ki se spremenijo v goščave. Divjad najde zavetje v teh goščavah, zato je tukaj ni možno upleniti s puško. Kajti pa gošča, ki ponovno osvoji poljedelska območja, dosegne še stoječe domačije, tukaj spet ni možno loviti divjačine, saj je predpisano, da lahko uporabijo jagri strelno orožje daleč od naselij. Sem slišal (čeprav ne vem ali je res), da drugje tako lovijo divjačino v goščavi, da se jagri preoblečejo v posebno oblačilo za skrivanje in uporabijo samostrel, da iz bližine uplenijo npr. jelena. Tega načina tukaj ne uporabijo.

Verjetno tako lahko bi lovili jelene, ki se skrijejo v goščavah

Vprašanje razmnožene divjačine je tudi zelo velika težava poleg vprašanja slovenščine (prekmurščine) in slovenskega ljudstva na rabskem delu Slovenske krajine. Ta problem bi lahko oviral tisto prizadevanje, da bi naselili rabski kraj s Slovenci iz Prekmurja, saj razmnožena divjačina lahko bi onemogočila življenje v tej pokrajini. Četudi s povečanjem prebivalstva lahko bi se pomnožile še zahteve s strani ljudstva, da naj že kaj počne lovsko društvo s tem problemom. Hkrati tudi bo nujno spremeniti nekaj pravil in uvesti nove načine v jagriji. Toda, ker lahko vidimo, da to, kar delajo pristojni za ljudstvo, ni dovolj, je spet bolj upravičena zahteva do večje avtonomije, saj je jasno, da mi moramo rešiti svoje probleme.

Bobrska škoda v Števanovcih

V začetku sem pisal o odgovornosti tudi v varstvu kot v ljubezni do narave. Krajinski park Goričko in Narodni Park Őrség si enako prizadevata, da se vrnejo na ta kraj živali, ki so bile nekoč zelo pogoste. Spet lahko vidimo hupkaša, ki po mojem lahko bi bil regionalni simbol Goričkega, medtem ko je štrk narodni simbol cele Slovenske krajine. Črni štrk lahko bi bil simbol odtrganega rabskega dela Slovenske krajine (Porabja). Črni štrki gnezdijo pri Andovcih, v okolici t. i. Črne mlake.

V zadnjih časih so se ponovno pojavili bobri v rabski krajini (puconski školnik Štefan Lülik je leta 1833 pisal kot biber v stari prekmurščini). Bobri so se hitro razmnožili in začeli narediti kvare: so podrli veliko dreves. Bobri so postavili büjre na potokih, zato se je zvišala vodna površina, ki je potem poplavila več dolov in ravnih krajev. Pri Monoštru so že morali izsušiti kraj, ki so ga poplavili bobri z vodo.

Tukaj ali pa drugje na Madžarskem bobri nimajo naravnega sovražnika (npr. volk). Zaradi tega so jih začeli izstreliti v nekaterih krajih. Nekje so skuhali tudi pörkit iz enega uplenjenega bobra, kar je naredilo veliko razburjenje med oboževalci narave 😁 Vendar so nekoč pogosto jeli bobra naši predniki, saj ima žmahno in zdravo meso. Danes je redko, ampak je bilo nekoč zelo splošno, da so ljudje jeli medveda, jazbeca, tekunico ali veverico. Na Notranjskem so redno lovili polhe (polhanje).

Ne smemo šikanirati narave, vendar tudi ni dobra pretiravana ljubezen, ker lahko bi bila škodljiva ne samo ljudem, ampak tudi drugim rastlinam in živalim.