Pošast depopulacije in možnost ponovne naselitve

 Propadajoča slovenska hiša na Bedibrejgu (Števanovci)

V lanskem letu pred Božičem sem bral zanimiv članek na madžarskem portalu Telex, ki obravnava depopulacijo naselij na Madžarskem. Hkrati je bil predstavljen seznam tistih naselij, ki jim grozi izumrtje, ker imajo majhno prebivalstvo. Lahko zasledimo v tem seznamu dve gorički vasi pri Rabi (to je t. i. Porabje): Andovce in Verico-Ritkarovce.

Prebivalstvo se namreč postara, drugi ljudje se izselijo, mladine pa ni. Sčasoma bo popolnoma izginila petina naselij na Madžarskem. Vendarle sem slišal groznejšo in bolj črno napoved od romskega izobraženca Istvána Forgácsa: Forgács meni, da bo verjetno ostalo le 1000 naselij v prihodnosti na Madžarskem! Trenutno je še 3000 naselij.

Ruševina na Meleknovem vreju (madžarsko Jánoshegy, v knjižni slovenščini Janezov breg) nad Gornjim Senikom

Socializem, kolektivizacija, nerodne reforme in tudi naklepno uničenje so zapečatili usodo madžarskega podeželja. Žal večina teh vasi je brezupna. Avtorji omenjenega članka so obiskali vas pri Zalaegerszegu, ki se imenuje Iborfia, kjer živi le 12 ljudi! Župan József Lakatos, ki je zunanji priseljenec, je zabavno pripomnil, da je življenje pri njih mirno, saj nikogar ni, s katerim bi se svajevali.

Mnogo jih priganja državo k posegu, da bi rešili ogrožene vasi. Seveda so bili poskusi, ki so bili neodločni, slabotni in brezuspešni. Bili so politiki v devedesetih letih 20. stoletja, ki so namerno delali za demoralizacijo in propad podeželja v veselje nekaterim zahodnoevropskim gospodarskim krogom. Ti krogi namreč niso hoteli, da bi imeli rivale v vzhodnoevropskih deželah, ki so se pripravile pridružiti Evropski zvezi.

Majhen gorički falaček pri Rabi, ki ga niso priključili k matični Sloveniji še danes trpi svojo poniževalno usodo. Res, da so ljudje v osamitvi železne zavese ohranili več arhaizmov (izvirnih elementov) v svojem prekmurskem govoru, ampak kaj to pomaga? Tisti, ki res govorijo lokalno prekmursko narečje so stari 80 ali 90 let. Srednja generacija komaj govori svojo materinščino. Hkrati pa slabi madžarski mentalnohigienski in zdravstveni položaji vplivajo na tukajšnje Slovence, zato pa je povprečna starost omenjene srednje generacije 50 ali 60 let.

Vodnjak (prekmursko »stüdenec«) v Sakalovcih

Mladi so se že davno preselili iz tega kraja. Tisti, ki še živijo v tej revni krajini, ne govorijo prekmursko, čeprav se veliko jih zanima za stari jezik staršev in starih staršev! Kljub temu se odvrnejo (omejijo) od manjšinske zveze, učiteljev in drugih izobražencev. Tisti krog namreč še vedno sledi napačni poti: demonizirajo čisto prekmurščino; lokalno prekmursko podnarečje poimenujejo za samostojno porabščino, ki jo potem mešajo z uradno slovenščino; vsiljujejo uradno knjižno slovenščino; napravijo za nezaslužne panonske slovenske stvari rekoč, da je knjižna slovenščina zastavilo razvoja. A vemo, da to ni res.

Stara »büdinska pout« v Andovcih

Težko bi bilo našteti vse krivice, napake in drugo, kar so naredili ali jih niso popravili. Tudi matična Slovenija je kriva t ega položaja, ki zanemarja tudi Prekmurje.

Povrh tega je položaj v rabskih slovenskih vaseh bolj zapleten, saj ni samo depopulacija največji problem, ampak izguba prekmurskega slovenskega značaja. To sem že napisal, da je izumetnično osamosvajanje Porabja nima smisla, vendar je zelo škodljivo. Saj to nikoli ni bilo posebno področje in ni moglo živeti brez ostalega dela stare Slovenske krajine. Železna zavesa je raztrgala zaponko med rabskimi Prekmurci in Goričkem. Bilo je pa sčasoma sklenjeno veliko več mešanih porok med Slovenci in Madžari. Če bi se rabski Slovenci med sabo poročili, bi nastala krvoskrunska skupnost.

Tega pa ni slovenski izobraženci na Madžarskem, niti izobraženci v matični Sloveniji ne razumejo (in verjetno nočejo razumeti). Toda še vedno vsiljujejo krivo podobo neobstoječega porabstva.

Tudi na Meleknovem vreju nad Gornjim Senikom

Kajti je domače slovensko prebivalstvo večinoma izginilo na tem kraju, so kupili zaostale nepremičnine Madžari ali tujci (večinoma Nemci). Veliko jih je vselilo v slovenska naselja, zato je danes približno 65-70% prebivalstva t. i. Slovenskega Porabja madžarsko (skupaj s tistimi Slovenci, ki so se odpovedali svoji slovenski identiteti). To pa tudi ne reši problema depopulacije, ker je večina priseljencev priletna; želijo namreč tukaj upokojiti, ker so se zaljubili v tukajšnjo naravo. Nimajo otroka ali pa živijo drugje njihovi otroci. Torej niti priseljenci ne rešijo ubogega kraja izginitve.

»Iža« v Sakalovcih

Čeprav je največ priseljencev normalen, prijazen človek, nekateri pa se ekscentrično (egoistično) obnašajo ter so v popolnem nasprotju s Slovenci in drugimi priseljenci. Slovenci zasmehujejo te ljudi in jih imenujejo kolonisti ali nezakoniti prebežniki.

Edina rešitev, če bi se prekmurski Slovenci selili v rabske vasi in naredijo krajino zopet slovensko (prekmursko). Kakšna bedarija! – bi rekli. Kdo bo se preselil na Madžarsko? Dobro vem, da so velike razlike med Slovenijo in Madžarsko. Vendar ne pozabimo, da smo v Evropski zvezi; Slovenija in Madžarska sta se pridružili schengenskemu sporazumu, zato so meje odprte brez nadzorov. »Nekoč se je moja sorodnica, pokojna pisateljica Irena Barber (1939–2006) zavzela za združenje Porabcev s Prekmurjem (ne preoblikovanje državne meje, temveč gospodarska in družbena združitev)« (citiram pa iz prejšnjega bloga).

V preteklosti na Verici

Tudi Radgona, ki je razdeljena na nemško (Bad Radkersburg) in slovensko (Gornjo) Radgono, danes tako izgleda, da se ponovno združuje, kar se lahko zahvali evropski integraciji. V obmejnih regijah Beneluksa, kjer so narečja zelo podobna zaradi sorodnosti in zgodovinskih stikov (narečni kontinuum), imajo ljudje staro in uspešno medsebojno (regionalno) sodelovanje, ki je obstajalo že pred pridružitvijo schengenskemu sporazumu.

Približno pred desetimi leti sem načel misel naselitve prekmurskih družin v časopisu Porabje. Nekateri so se mi posmehovali, nekateri drugi pa me psovali. Drugi so se strinjali z menoj. Nekateri nasprotniki so mi (ošabno) rekli, da imajo samo domačini pravico ponovno naseljevati naš kraj. Ampak kdo so domačini? In kje so ti domačini?

Hkrati dobro vem, da se tudi Prekmurje muči s podobnimi problemi. Tudi prekmurski mladi zapuščajo svoje rojstne vasi in se preselijo v Mursko Soboto ali v večja slovenska mesta, ali pa v tujino. Ko hodim z avtobusom v Prekmurju večkrat vidim bližnje Adrijance na Goričkem: tudi tam je veliko praznih starih kmečkih stanovanj in se prebivalstvo postara. Usoda Adrijanec je skoraj enaka naši usodi.

To je že na Goričkem (v Adrijancih)

Torej, če želimo ohraniti slovensko prekmurstvo na rabskem delu Goričkega, je nujno, da omogočimo slovensko naselitev iz Prekmurja. Drugače pa nekateri madžarski priseljenci (ne tisti kolonisti!) zelo simpatizirajo s Slovenci (tudi oni lahko bi nastali Slovenci).

Gornji Senik

V prejšnjem blogu sem že omenil zgodovinski podatek, da je 1608 veleposestnik Gornjega Senika naselil slovenske družine v naselje (zlasti iz Vadarec in Murske Sobote), ker so Turki mnogo ljudi odpeljali ali umorili. V Otkovcih, ki danes pripadajo Števanovcem, še živijo družine s priimkom Lovenjak. Ta priimek zasledimo bolj v notranjem delu Prekmurja. Tudi če prelistamo stare dokumente (matične knjige, urbarske listine) bomo zasledili še druge značilne priimke v Otkovcih, ki se pojavijo v današnjem Prekmurju, daleč od rabskega kraja. Bile so v preteklosti družine s priimki Sočič, Pondelek, Kozel itn. Otkovci so mlado naselje, ker je bilo prvič omenjeno le 1552. Ali je bila tudi tukaj naselitev iz današnjega prekmurskega območja, zato je nastala nova samostojna slovenska vas?

Lahko ugotovimo, da imajo Prekmurci vsako pravico do rabskega dela Goričkega in je njihova dolžnost, da ga prebudijo. Oni so namreč tudi domačini na tem kraju!

Makabejci so bili narodni junaki antičnega židovskega ljudstva. V tistem času so izginili Judje na severnem delu Izraela (v Galileji). Makabejci so naselili židovske družine v tisto deželo, da naj bo vsaj židovska prisotnost v poganski Galileji, ki je bil prastari del njihove domovine.

V preteklosti v Otkovcih (danes pripadajo Števanovcem)

Katero je pravilno: Prekmürje, Prekmörje ali Prekmurje?

Velikokrat me grajajo na spletu, če pišem Prekmürje, čeprav vemo, da Prekmurci svoji glavni reki rečejo Müra ali Möra v prekmurščini. Kljub temu so mi rekli nekateri rojaki, da se Prekmürje »glüpo čüje«. Po mojem pa je čisto logično. Želim poudariti, da Prekmürje ni moja izmišljotina!

Pravzaprav stari ogrski Slovenci niso imeli svojega poimenovanja za domači kraj. Vedno so prevzeli od večjih sosednjih narodov kakšen naziv. V starih časih so v madžarščini imenovali mursko in rabsko pokrajino Tótság. Tót je bil staro madžarsko poimenovanje ogrskih Slovencev. Drugače Tótság ni zemljepisno, ampak cerkveno poimenovanje: bila je dekanija, ki se je pisala v latinskih virih Districtus Tótsághiensis. To je prevedel Mikloš Küzmič v prekmursko slovenščino: Slovenska okroglina.

Slovenska okroglina/Tótság je bil(a) tisti del današnjega Prekmurja, ki je pripadal győrski škofiji. Južni del današnjega Prekmurja je bil pod cerkveno oblastjo zagrebške škofije. V latinskih dokumentih zagrebške škofije so imenovali ta kraj Transmurania ali Districtus Transmuranus. Tu in tam imenujejo pokrajino v latinskih virih Vandalija, ker so nekoč mislili, da so Slovenci med Muro in Rabo potomci antičnih germanskih Vandalov, ki so imeli svojo kraljevino v Severni Afriki.

1777 so priključili vsako slovensko župnijo med Muro in Rabo novi sombotelski škofiji. Združena pokrajina je bila Slovenska krajina, ki so jo imenovali Madžari Vendvidék od 19. stoletja.

Štajerski Slovenci so na podlagi zagrebških dokumentov poimenovali naš kraj za Prekmurje, ki je dobeseden prevod latinskega izraza Transmurania (trans=preko). Naziv je nastal v drugi polovici 19. stoletja.

Naziv Prekmurje so začeli uporabljati v uradnih dokumentih le po prvi vojni, toda Prekmurcem ni ustrezalo poimenovanje Prekmurje, ker so ga imeli za pejorativen vzdevek. Hoteli bi še vedno rabiti naziv Slovenska krajina ali Mörska krajina/Murska krajina. Matija Slavič je argumentiral, da naziv Slovenska krajina bi bil ustreznejši, če bi bila pokrajina še vedno del Madžarske, medtem ko v Sloveniji nima smisla, ker »so v Sloveniji vse pokrajine slovenske.« Tudi je rekel Matija Slavič (in Ferdo Godina), da naziv Slovenska krajina velja še za dolenjo Kranjsko. Potrebno je še omeniti afriški primer, saj lahko zasledimo dve državi v Srednji Afriki, ki se imenujeta Kongo. Doslej pa ni bilo nobenega prepira med dvema državama zaradi istega naziva.

Niti Madžari in madžaronski Slovenci (kot zloglasen šovinistični fizik Sándor Mikola) niso hoteli sprejeti poimenovanja Prekmurje. Zato se je v madžarščini zasidral (in je še danes v rabi) naziv Muravidék (Murska krajina). Prekmurju bi rekli namreč Murántúl v madžarščini (túl=preko).

Nekateri so poskusili udomačiti novo poimenovanje v prekmurščini in tvorili oblike Prekmürje, Prekmörje, prekmürski, prekmörski, ker se glavna prekmurska reka Mura imenuje Müra ali Möra v prekmurščini. Torej so sledili čisti, trezni logiki.

Poglejmo v katerih takratnih tiskih se pojavi Prekmürje ali Prekmörje?

• po sküpnom sodelovanji se dosegne blaženost Prekmörja (Novine 6. 6. 1920, 1)
• Jeli to je ta „Vjedinjena Prekmörska Stranka?“ (Novine 4. 3. 1923, 2)
• Z celoga Prekmürja v zeme od penez kak drüge kase... Bratje ino sestre iz Prekmürja (Novine 6. 6. 1920, 2)
• šteri ščejo napraviti iz naših prekmürskih dečkov vesele, pa dobre krščanske može (Novine 12. 9. 1920, 1)
• so se Prekmürci nikak zapostavlali (Novine 19. 12. 1920, 2)
• v slaboj prekmürščini se piše M. Krajina (Novine 18. 2. 1923, 3)
• pisateo prekrasne prekmürščine (Novine 6. 6. 1920, 1)
• Dolinski Prekmürci prebivajo na onoj ravnici (Kalendar Srca Jezušovoga 1922, 27)
• Dolinski Prekmürci so kak prekmürski Slovenci sploh en narod z štajerskimi Slovenci (Kalendar Srca Jezušovoga 1922, 28)
• da so prekmürski Slovenci prebivali teda na mnogo vekšem, ozemlji (Kalendar Srca Jezušovoga 1922, 28)
• Narečje dolinskih Prekmürcov je ravno tisto, štero tüdi njihovi štajerski bratje prleki gučijo (Kalendar Srca Jezušovoga 1922, 29)
• Tihi kesno-poletni večer je objemao ravno prekmürsko pole (Kalendar Srca Jezušovoga 1927, 23)
• szamo dári nasi prekműrszki evangelicsanov szo osztáli do tegamao vö (Evangelicsanszki kalendari 1923, 43)
• kak sze kázse obüdjenoszt nase cejle prekműrszke evang. cérkvi (Evangelicsanszki kalendari 1923, 49)
• Jeszte escse v Prekműrji edno 50 evang. krcsmaríc (Evangelicsanszki kalendari 1923, 50)
• szmo sze zse zezávali na nasivi prvivi Prejkmőrszkivi diakoniszi (Evangelicsanszki kalendari 1924, 41)
• Prekműrszka pripovejszt (Mőrszka krajina 22. 10. 1922, 2)
• Té poszebne razmere szo pouzvale na zsítek to „Vjedinjeno Prekmőrszko Sztranko“ (Mőrszka krajina 28. 1. 1923, 1)
• morejo prisziljávati vszakoga prekmőrszkoga odebérávca natou (Mőrszka krajina 28. 1. 1923, 1)
• Záto more vszaksi pameten i posteni Prekmőrec idti z touv domácsov sztrankov (Mőrszka krajina 11. 3. 1923, 1)
• sze more prekmőrszkim intereszom nájbole pomágati z demokratskov partájov (Mőrszka krajina 18. 3. 1923, 3)
• ljübljeni Prekmürski Slovenci (Marijin list 8. 1.-8. 12. 1919, 2)

Zelo počasi se je ukoreninilo poimenovanje Prekmurje med Prekmurci. Danes pa je prekmürski/prekmörski izginil v govornem jeziku, zlasti po zlomu knjižne prekmurščine po drugi vojni. Očitno, da pod vplivom uradne knjižne slovenščine rečejo Prekmurje, prekmurski, in sicer brez značilnega glasu ü ali ö. Seveda je zelo kočljivo vprašanje ali je možna (smiselna) ponovna raba lastnega imena Prekmürje, Prekmörje? Hkrati mnogi Prekmurci bi radi uporabljali ponovno naziv Slovenska krajina, ki obsega ne samo Prekmurja, ampak tudi goričke vasi pri Rabi (v Porabju).

Zedinjena Slovenska krajina od Mure do Rabe

Potrto sem bral 21. 10. 2021 članek (PORABSKI SLOVENCI) Govorijo, gučijo in niso kočevski medvedi v Vestniku. Sem potrt, a ne zaradi položaja porabskih šol (saj vsi poznamo dejstva), temveč zaradi ponovnega zatrjevanja porabsko-prekmurske neidentičnosti: »Prekmurščina in porabščina nista identični. Sto let življenja narazen je naredilo svoje.« To lahko bi bil spodrsljaj, in sicer zato, ker je bila prekmurščina nedavno vpisana v nacionalni program jezikovne politike 2021–2025. Te besede pa pomenijo, da Porabje hoče biti zaklenjeno iz tega plemenitega programa?

Imam več kot desetletne izkušnje na tem področju, zato sem poudarjal večkrat, da ni nerazumljivosti med prekmurskimi in porabskimi govorci. Tudi nimajo Porabci drugačnih narodnih običajev in nimajo drugačnih usmerjenosti v mišljenju. Kljub temu me grozno pretrese, ko slišam od rojaka te besede, ki reče da »sto let življenja narazen je naredilo svoje.« Čeprav verujem, da je rojak, ki je odličen literarnik, v dobroverni zmoti. Tudi je njegova mati odlična znanstvenica, ki je odkrila preteklost. Preteklost namreč jasno predstavi svoje nasprotne dokaze.

Teh »sto let« je absurden podatek, medtem ko Porabci še skoraj pol stoletja po priključitvi Prekmurja niso bili izolirani od Prekmurcev. To že ab ovo izključi »sto let življenja.« Ritkarovci so več sto let pripadali dolenski župniji. Sombotelski škof jih je 1919 začasno priključil h Gornjemu Seniku, kljub temu so Ritkarovčarji še v dvajsetih letih 20. stoletja hodili v Dolence vpisati v matične knjige. Uradno so bili samo 1937 priključeni k seniški župniji. Torej so bili privrženi rabski Slovenci prekmurskim rojakom tudi po priključitvi Prekmurja, ker meje niso bile zaprte!

Tik pred spuščanjem železne zavese (1948) je pisal Vilko Novak o Porabju: »Te vasi sicer ne tvorijo zaključenega ozemlja, ki bi opravičevalo posebno obravnavanje njih etnografskega značaja – saj imajo v glavnem iste jezikovne in etnografske značilnosti kakor sosednji kraji na prekmurskem Goričkem.« Glej: Novak, Vilko (1948): Etnografski značaj slovenskega Porabja. Slovenski etnograf 1. Ljubljana: Etnografski muzej. 90–106.

V zvezi z vaškimi govori pa je toliko, da so bile tudi pred priključitvijo razlike med današnjimi rabskimi in današnjimi prekmurskimi govori. Prav tako so bile takrat razlike med ostalimi naselji na Goričkem, Ravenskem in Dolinskem. Zakaj pa ne bi rekli, da dolinsko in goričko narečje nista identični, saj najdemo približno toliko razlik? Nekoč se je moja sorodnica, pokojna pisateljica Irena Barber (1939–2006) zavzela za združenje Porabcev s Prekmurjem (ne preoblikovanje državne meje, temveč gospodarska in družbena združitev). A te besede o neidentičnosti in stoletnem posebnem življenju (in sicer od rojaka!) sugerirajo kakor da je potrebno ohranjati neobstoječo posameznost goričkih vasi pri Rabi (to je t. i. Porabje). Toda je porabski »separatizem« nepotreben in tudi škodljiv. Ta kraj namreč nikoli ni mogel ostati brez matičnega Prekmurja. Poglejmo dokaze omenjene preteklosti: 1608 je madžarski veleposestnik Gornjega Senika naselil nove slovenske družine na Senik iz Vadarec in Murske Sobote(!), ker so Osmani mnogo ljudi odpeljali ali umorili v vasi (to je objavila Marija Kozar Mukič!).

Sicer od petdesetih let 20. stoletja lahko vidimo, da se ta majhen gorički »falajček« (ki so ga imenovali Porabje) ne more ohranjati. Porabska naselja so bila odcepljena ne samo od matičnega Prekmurja, ampak so bila dolgo časa presekana tudi med seboj, kar je pospešilo njihov propad. Pod senco železne zavese so prenehali stari prometi med Sakalovci in Števanovci ter med Verico-Ritkarovci in Senikom, ker niso bile asfaltirane ceste. Pravzaprav so s tem onemogočanjem spodbujali asimilacijo Slovencev na Madžarskem v komunistični diktaturi.

Možno, da se omenjen rojak boji, da ne bi mogel (smel) več pisati v svojem lokalnem govoru, če ne reče, da porabščina in prekmurščina nista identični? Vendar pisanje v lokalnem narečju zakaj ne bi moglo ostati v Porabju, če bi izjavili, da to ni posameznost, temveč je prekmurščina? Lahko vidimo, da vsak sodobni prekmurski avtor uporablja svoj domači govor, ker prekmurščina trenutno nima posodobljenega standarda. Kljub temu nihče ni rekel, da je Feri Lainšček avtor posebnega goričkega jezika, Vlado Kreslin pa je pevec posebnega dolinskega jezika.

Jasno, da se je prekmursko knjižno izročilo samostojno razvijalo od slovenskega, kljub temu ni bilo izolirano, saj se je vedno poskušalo približati osrednji slovenščini. Toda lahko vidimo, da ima to izročilo veliko več pozitivnih izsledkov, ker je ohranilo slovenstvo na Ogrskem. To pa ne gre poskusu za samostojen porabski »jezik.« Vzrok je verjetno to, da se distancirajo od prekmurstva in ne morejo porabskega govora ustrezno uskladati s tistimi elementi, ki jih prevzemajo iz Ljubljane, alpskih regij ali Primorja. Stari prekmurski avtorji so posredno prevzeli elemente iz osrednje slovenščine, večinoma preko štajerskih Slovencev. Ponovno poenotenje Porabja z matičnim Prekmurjem bi lahko pomagalo revnim rabskim Slovencem, toda je veliko ljudi v preteklosti ravnalo po napačnih ideologijah in načelih, ter ne po izkušnjah in dejstvih.

Ni treba posameznega Porabja, ampak »zedinjeno Slovensko krajino« od Mure do Rabe.