Potrto sem bral 21. 10. 2021 članek (PORABSKI SLOVENCI) Govorijo, gučijo in niso kočevski medvedi v Vestniku. Sem potrt, a ne zaradi položaja porabskih šol (saj vsi poznamo dejstva), temveč zaradi ponovnega zatrjevanja porabsko-prekmurske neidentičnosti: »Prekmurščina in porabščina nista identični. Sto let življenja narazen je naredilo svoje.« To lahko bi bil spodrsljaj, in sicer zato, ker je bila prekmurščina nedavno vpisana v nacionalni program jezikovne politike 2021–2025. Te besede pa pomenijo, da Porabje hoče biti zaklenjeno iz tega plemenitega programa?
Imam več kot desetletne izkušnje na tem področju, zato sem poudarjal večkrat, da ni nerazumljivosti med prekmurskimi in porabskimi govorci. Tudi nimajo Porabci drugačnih narodnih običajev in nimajo drugačnih usmerjenosti v mišljenju. Kljub temu me grozno pretrese, ko slišam od rojaka te besede, ki reče da »sto let življenja narazen je naredilo svoje.« Čeprav verujem, da je rojak, ki je odličen literarnik, v dobroverni zmoti. Tudi je njegova mati odlična znanstvenica, ki je odkrila preteklost. Preteklost namreč jasno predstavi svoje nasprotne dokaze.
Teh »sto let« je absurden podatek, medtem ko Porabci še skoraj pol stoletja po priključitvi Prekmurja niso bili izolirani od Prekmurcev. To že ab ovo izključi »sto let življenja.« Ritkarovci so več sto let pripadali dolenski župniji. Sombotelski škof jih je 1919 začasno priključil h Gornjemu Seniku, kljub temu so Ritkarovčarji še v dvajsetih letih 20. stoletja hodili v Dolence vpisati v matične knjige. Uradno so bili samo 1937 priključeni k seniški župniji. Torej so bili privrženi rabski Slovenci prekmurskim rojakom tudi po priključitvi Prekmurja, ker meje niso bile zaprte!
Tik pred spuščanjem železne zavese (1948) je pisal Vilko Novak o Porabju: »Te vasi sicer ne tvorijo zaključenega ozemlja, ki bi opravičevalo posebno obravnavanje njih etnografskega značaja – saj imajo v glavnem iste jezikovne in etnografske značilnosti kakor sosednji kraji na prekmurskem Goričkem.« Glej: Novak, Vilko (1948): Etnografski značaj slovenskega Porabja. Slovenski etnograf 1. Ljubljana: Etnografski muzej. 90–106.
V zvezi z vaškimi govori pa je toliko, da so bile tudi pred priključitvijo razlike med današnjimi rabskimi in današnjimi prekmurskimi govori. Prav tako so bile takrat razlike med ostalimi naselji na Goričkem, Ravenskem in Dolinskem. Zakaj pa ne bi rekli, da dolinsko in goričko narečje nista identični, saj najdemo približno toliko razlik? Nekoč se je moja sorodnica, pokojna pisateljica Irena Barber (1939–2006) zavzela za združenje Porabcev s Prekmurjem (ne preoblikovanje državne meje, temveč gospodarska in družbena združitev). A te besede o neidentičnosti in stoletnem posebnem življenju (in sicer od rojaka!) sugerirajo kakor da je potrebno ohranjati neobstoječo posameznost goričkih vasi pri Rabi (to je t. i. Porabje). Toda je porabski »separatizem« nepotreben in tudi škodljiv. Ta kraj namreč nikoli ni mogel ostati brez matičnega Prekmurja. Poglejmo dokaze omenjene preteklosti: 1608 je madžarski veleposestnik Gornjega Senika naselil nove slovenske družine na Senik iz Vadarec in Murske Sobote(!), ker so Osmani mnogo ljudi odpeljali ali umorili v vasi (to je objavila Marija Kozar Mukič!).
Sicer od petdesetih let 20. stoletja lahko vidimo, da se ta majhen gorički »falajček« (ki so ga imenovali Porabje) ne more ohranjati. Porabska naselja so bila odcepljena ne samo od matičnega Prekmurja, ampak so bila dolgo časa presekana tudi med seboj, kar je pospešilo njihov propad. Pod senco železne zavese so prenehali stari prometi med Sakalovci in Števanovci ter med Verico-Ritkarovci in Senikom, ker niso bile asfaltirane ceste. Pravzaprav so s tem onemogočanjem spodbujali asimilacijo Slovencev na Madžarskem v komunistični diktaturi.
Možno, da se omenjen rojak boji, da ne bi mogel (smel) več pisati v svojem lokalnem govoru, če ne reče, da porabščina in prekmurščina nista identični? Vendar pisanje v lokalnem narečju zakaj ne bi moglo ostati v Porabju, če bi izjavili, da to ni posameznost, temveč je prekmurščina? Lahko vidimo, da vsak sodobni prekmurski avtor uporablja svoj domači govor, ker prekmurščina trenutno nima posodobljenega standarda. Kljub temu nihče ni rekel, da je Feri Lainšček avtor posebnega goričkega jezika, Vlado Kreslin pa je pevec posebnega dolinskega jezika.
Jasno, da se je prekmursko knjižno izročilo samostojno razvijalo od slovenskega, kljub temu ni bilo izolirano, saj se je vedno poskušalo približati osrednji slovenščini. Toda lahko vidimo, da ima to izročilo veliko več pozitivnih izsledkov, ker je ohranilo slovenstvo na Ogrskem. To pa ne gre poskusu za samostojen porabski »jezik.« Vzrok je verjetno to, da se distancirajo od prekmurstva in ne morejo porabskega govora ustrezno uskladati s tistimi elementi, ki jih prevzemajo iz Ljubljane, alpskih regij ali Primorja. Stari prekmurski avtorji so posredno prevzeli elemente iz osrednje slovenščine, večinoma preko štajerskih Slovencev. Ponovno poenotenje Porabja z matičnim Prekmurjem bi lahko pomagalo revnim rabskim Slovencem, toda je veliko ljudi v preteklosti ravnalo po napačnih ideologijah in načelih, ter ne po izkušnjah in dejstvih.
Ni treba posameznega Porabja, ampak »zedinjeno Slovensko krajino« od Mure do Rabe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar