Prijatelj iz mariborskega arhiva mi je letos opažal, da sem asturijski »manijak«, ker sem mu veliko govoril pri mizi, ko smo večerjali v oštariji na Jasi o asturijščini, Asturijski jezikovni akademiji in drugih. Ni dvoma, da me res zanima ta španska dežela. Dolgo časa sem vedel o asturijščini in njenem regulatorju, vendar samo pred nekaj leti sem zvedel, da je ta dudaš, ki smo ga velikokrat slišali v radiu v začetku zdajšnjega stoletja, tudi Asturijec, ime mu je Xosé Angel Hevia Velasco. Kratka pesem Tú non vuelvas, ki zazveni v tej svetovno znani glasbeni točki, je tudi v asturijščini. Hevia je zavzet za asturijski jezik, ki še nima uradnega statusa v avtonomni Asturiji kot baskovščina v Baskoviji, katalonščina v Kataloniji in Balearih, ali galicijščina v Galiciji (to je pravzaprav souraden status, ker je kastilijska špančina še vedno uradni jezik v teh deželah).
Čeprav se je število govorcev asturijščine zelo zmanjšalo, kljub temu je izjemna organiziranost tistega gibanja, ki je za ohranitev in razvijanje asturijskega jezika. Ne samo, da imajo svojo akademijo, ampak je še organizacija Centru de Terminoloxía Asturiana (Središče za asturijsko terminologijo), ki posodablja asturijsko besedišče, da bo jezik sposoben za rabo na drugih področjih kot apotekarstvo, pouk, računalništvo, rastlinoslovje ipd.
Asturija je zgled tudi za nas, ker mi nismo nerodno ljudstvo. Samo je treba najti prikladen način.
V prejšnjem blogu sem omenil, da bi lahko imel PAZU (Pomurska akademsko znanstvena unija) isto funkcijo za prekmurščino kot ALLA (Academia de la Llingua Asturiana, Asturijska jezikovna akademija) za asturijščino. Ta misel se je postavila, ko smo se enkrat pogovarjali s kolegi o prevodu splošne deklaracije človekovih pravic v prekmurščino.
Najprej so hoteli ustanoviti PAZU pod imenom Pomurska Akademija Znanosti in Umetnosti. Tega pa niso dovolili (gvišno se ni videlo Ljubljančarjem, da bi bila podobna akademija v zaničevanem Prekmurju kot SAZU v prestolnici). Anton Vratuša, da bi rešil kratico PAZU in načrt inštituta, je izmislil ime Pomurska akademsko znanstvena unija. Toda PAZU je naša akademija, ali se vidi drugim ali ne.
Zdaj, ko sem pisal te vrstice, sem postavil anketo v skupini Prekmurski slovar, ker me je zanimalo ali bi želeli ljudje, da se naj PAZU ukvarja s prekmurščino na višjem nivoju (lahko bi bil regulator)? Večina se je strinjala z zamislijo. Nekaj jih je menilo, da je treba ustanoviti drugi inštitut za razvijanje prekmurskega jezika.
Bil je, ki se je strinjal z namenom (da je treba ohraniti prekmurski jezik), vendar je imel dvom, da bi se lahko poenotila prekmurščini zaradi narečij, ki jih ima za precej različna. To samo preprosti posvetnjaki čutijo, medtem ko ni pravih razlik med prekmurskimi narečji. Razlike ni žmetno premostiti, kar sem že večkrat predlagal. Kolikor bi bile prave razlike, tao ne bi bila medsebojna razumljivost med Goričanci in Marki. Razlike, ki jih imamo, lahko koristimo za obogatitev besednega zaklada, zednim se tako lahko ohrani svoboda do svojega sloga. Ni treba predpisati, da je obvezno uporabiti cintor ali brütif, oba lahko sprejemo za pravilno, ki ju potem bodo uporabili v svojih krajih (tam, kjer se uporabi brütif, tega naj pišejo na table, kjer pa cintor, tam tistega). Učencem pa oba naučimo. Prav tako enako lahko sprejmemo v skupno prekmurščino takšne oblike kot dale, dele; fkraj, krej. Tudi madžarski knjižni jezik enako sprejma za pravilna izraza felett pa fölött (nad). Razlika je samo en glas.
Ker sem velikokrat slišal ta pomislek, zato sem prepričan, da je to »okužitev« iz stare Jugoslavije. Na Zahodu se posmehujejo južnim Slovanom, ker vsepovsod razlikujejo jezike, ki se pravzaprav ne razlikujejo med seboj (poglejmo črnogorščino). Zato mislijo, po mojem, naši laiki, da ima vsaka prekmurska vas svoj »jezik«, kar je neumno. Naša prekmurščina je ohranila svoje razlike od slovenščine, itak pa jo zaničujejo kot če bi bila negoden dialekt in oporekajo njenim literarnim vrednotam. To pa je sama podlost, ko zaradi številčnosti slovenskih narečij nočejo priznati prekmurščine kot jezik, čeprav ni možno primerjati do zdaj živeča skladenjska razvitost prekmurščine, ki je nimajo druga narečja na Slovenskem.
Pri nas razlikujejo porabski »jezik« zaradi državne granice, čeprav zemljepisni položaj ne razlikuje rabskega falajčka od Goričkega, tudi nima Porabje posebnih izoglos, niti identiteta in kultura nista različni. Torej je tukajšnje razlikovanje samovoljno in nepotrebno.
V omenjeni anketi je nekdo dodal svojo možnost, da je treba prvič združiti prekmurščino in potem lahko pride negovanje na višjem nivoju. Jezik se sam od sebe ne more združiti, to delajo vsikdar izobraženci, pisatelji in učenjaki, ki, če je možno, se združijo v akademiji, da dosegnejo tale cilj.
In zakaj naj se ukvarja PAZU s prekmurščino na akademskem nivoju? Odgovor je kaj preprost: zaradi šparanja. Nismo bogata krajina, zato je nujno prišparati. Važno je ohraniti, razvijati in uporabiti prekmurski jezik, imamo pa za to dandanes preprostejša in učinkovita sredstva. Sploh ne potrebujemo čintarate okoli prekmurščine, ker imajo ta način šovinisti in diktatorji, ki jih ne briga blagostanje ljudstva. Imamo pomursko akademijo, zato je treba tisto nastaviti na prekmurščino. Prav tako je treba v obstoječa sredstva (novine, portali) vpeljati prekmurski jezik. Drugi razlog, ki govori v prid prišparanju, da bi verjetno ugovarjali (uradni) rabi prekmurščine rekoč, da to bo zvišala stroške. Torej je nujno iskati učinkovitnejše rešitve, ne da bi rekli, da samo zapravljamo peneze.
CILJ: da se vsepovsod razširi prekmurščina in bo prisotna v popolni moči.
