Norija iz sanj – Davčna oaza v Prekmurju

Avtonomija je pravica ali način samouprave, z zornega kota politike je pravica manjšine, ki zatrjuje svojo različno identiteto in ji dovoljuje izvajati neposredni nadzor nad nekaterimi, določenimi zadevami.

Nedavno sem dobil odklonilno vedenje, ko se je pojavilo v prijateljskem pogovoru vprašanje avtonomije Prekmurja. Bil je ugovor proti prekmurski avtonomiji, da nekateri (menda) hočejo doseči vrsto avtonomije za Prekmurje, da naj bo naša majhna domovina davčna oaza! Moj prijatelj se je gvišno zmotil, ker oni, ki to želijo, stoodstotno niso za prekmursko avtonomijo. Ti želijo namreč, da Prekmurje bo samostojna država, kar ni enaka avtonomiji. CILJ PREKMURSKE AVTONOMIJE NE SME BITI OBOGATENJE!

Davčne oaze na svetu

Smešna in neodgovorna je kakršna koli sanjska podoba o samostojni prekmurski državi. Poznamo, da je že nekdo leta 1919 probal ustanoviti državo v Slovenski krajini, vendar brez poštenih namenov.

Toda je zahteva avtonomije upravičena, hkrati tudi je že bila utemeljena v indašnjosti in so bili jasni zamisli o njeni uresničitvi. Slovenske zgodovinske knjige in razprave omenijo vsikdar samo tisti avtonomnski načrt, ki ga je Klekl st. sestavil še na Ogrskem. Vendar je Klekl ostal pri tej zahtevi do prekmurske avtonomije tudi po priključitvi, torej že v Kraljevini SHS! Večina zgodovinarjev molča o tem dejstvu ali pa ga omalovažuje. »Naša kmečka zveza žele autonomijo, v ednoj državi Jugoslaviji, to je samoravnanje za Slovenski orság i v njem posebi autonomine pravice v Prekmurji gledoč na jezik, vero, gospodarstvo, šole« (Novine 31. 10. 1920, 2).

Dolgo časa niso priznali naše prekmurščine kot jezik. Čeprav se je dokaj spremenilo mnenje o našem jeziku, kljub temu zdaj to lahko beremo v nekaterih razpravah, da se je prekmurščina (menda) že v 19. stoletju »poenotila« z osrednjo slovenščino, katera trditev je zelo šepa. Vendar oni, ki so izoblikovali to mnenje (teorijo), na kratko toliko rečejo na to, da kar se je objavilo v prekmurščini v 20. stoletju, več ni knjižno in je literarna ustvarjalnost sodobnih prekmurskih avtorjev samo skromna narečna, ker se niso vračali v »Küzmičeve čase«. Torej tistim, ki to trdijo, niso važna druga dejstva: korenja literarne tradicije. Ne vidijo trajnosti med sodobno in staro prekmursko književnostjo, čeprav sodobni prekmurski avtorji prav zaradi tega pišejo prekmursko, ker so pod vplivom starodavne prekmurske literarne tradicije.

Vsikdar imajo razloge, da zakaj ne smejo priznati normativnosti prekmurščine ali pa tega, da so bile zahteve tudi v Kraljevini SHS do prekmurske avtonomije. To so pa seveda raznarodovanje, morebitna oživitev vendskega vprašanja, strah propada slovenstva ipd., medtem ko je Prekmurje še vedno pastorek Slovenije in še mnogo ljudi v Sloveniji misli (zlasti, ki so v Osrednji ali Zahodni Sloveniji), da tukaj ni npr. dostopa do interneta ipd. To je kar poniževalno.

Da spet naj povem par besed o davčnih oazah: v Španiji nobena avtonomna skupnost ni davčna oaza, vendar mislim imajo posebne zakone in pravila o obdavčitvi. Tudi v Prekmurju bi bilo nujno oblikovati vrsto avtonomije, ki nam omogoča ohranitev naših davkov. Poleg tega bi morali dobiti košček iz torte denarnih prejemkov Evropske unije, ki jih dobi Republika Slovenija. Tako bi lahko bilo pravičnejše razdeljenje denarjev.

Španska dežela León je del avtonomne skupnosti Kastilja in Leon. Že desetletja potekajo prizadevanja, da naj z združitvijo dežel León, Zamora in Salamanca lahko nastane posebna avtonomna skupnost Leon v Španiji, ki bi bila neodvisna od Kastilje.

León ima zgodovinske, kulturne in tudi jezikovne razloge, da lahko zahteva avtonomne pravice od španske vlade. Poleg tega naštejo še druge razloge v tem videoposnetku:

¿Por qué la autonomía leonesa? (Leonska avtonomija, zakaj?)

• od leta 1983, ko je nastala avtonomna skupnost Kastilja in Leon, se je v veliki meri zmanjšalo število prebivalstva v Leónu, Zamori in Salamanci
• tri dežele ima nerazvito gospodarstvo
• so komaj bili gospodarski in infrastrukturni razvoji v omenjenih deželah.

Avtonomna vlada, ki je v Valadolidu, v Kastilji je zelo malo prispevala k razvijanju v Leónu, ker zelo manj pozornosti usmerijo tej deželi, zato je regija podobno zanemarjena kot Prekmurje v Sloveniji.

Misli o Antonu Vratuši

Osebno nisem se srečal z Antonom Vratušo, o katerem je bil simpozij ob 110. obletnici njegovega rojstva v prestolnici Ljubljani in Murski Soboti. V naši prestolnici sem poslušal spomine o Vratuši. Ko sem še delal na prekmurskem prevodu Malega kraliča, sem probal iskati ustrezna slovarska gradiva. Ker sem slišal, da je imel Vratuša zbirane besede goričkega narečja, sem ga pozval po telefonu in sem se pozanimal za to gradivo. Gospod Vratuša, žal, se ni spomnil več tega gradiva.

Gospod me je hotel povabiti v neki taki politični mladinski tabor v Petanjce, zaradi tega me je malo spravil v negotovost.

Hevia: Busindre Reel (1999). Busindre je majhna vas v Asturiji

Znano je, da imam svoje mnenje o levici, hkrati tudi o desnici in drugih strankah. Toda so ljudje, ki so pravzaprav dobri (zelo dobri), medtem ko je edina njihova falinga, da so na slabi strani. Ni dolgo, da sem zvedel o dudašu, ki se imenuje Hevia in ki smo ga velikokrat čuli v začetku 2000. v radijih, da je iz Španije. Najprej sem mislil, da je Škot, ker igra na dudah. Hevia igra pravzaprav na asturskih dudah, ki se imenuje gaita. Poleg tega je samozavesten Asturijec in vnet borec asturskega jezika. Samostojno od politične strankarske pripadnosti zastopa za asturščino in na različnih prireditvah prebere razglase, izjave in drugo v asturščini, zlasti tiste, v katerih spregovorijo za ta jezik. Podobno ali pa isto bi bilo potrebno delati za prekmurščino. Nočem pripadati nobeni stranki ali ideji, vendar kdor koli podpira zadevo prekmurskega jezika (levičar, desničar, liberalec, nevtralec), tisto največ vala in edino to me zanima. Kakor sem že rekel, da ne smejo degradirati prekmurščine v protestantski jezik, ker so jo enako negovali katoličani in evangeličani. Ljudje imajo svoje prepričanje, vendar jih lahko povezujejo skupne zadeve, kar ne pomeni, da se moramo prilagajati načelom drugih.

Hevia govori astursko na prireditvi Asturijske jezikovne akademije

Ali bi moral bolj spoznati Vratušo? Nikdar ne bom zvedel. Čeprav to, kar so govorili o njem na omenjenem simpoziju v Soboti, mi da slutiti, da bi bilo bolje, če bi ga res spoznal. Ker Vratuši ni manjkala modrost, ki je skorom ni v zadnjih časih. Zaman je strankarska pripadnost, gospod Vratuša je veliko delal za znanstveno raziskovanje prekmurskega jezika in kulture Slovenske krajine. Že po drugi vojni, v 60-ih letih je nameraval objaviti Pavlovo prekmursko slovnico in s tem bi lahko naredil največjo uslugo prekmurskemu jeziku.

Kar me je zelo presenitilo, da je imel zelo veliko sposobnost iskati sporazum tudi v najtežjih zadevah. Ko niso dovolili rabe poimenovanja Prekmurska Akademija Znanosti in Umetnosti, vendar so imeli že kratico PAZU, je gospod Vratuša rešil neugodnost in izmislil ime Pomurska akademsko znanstvena unija. Na simpoziju so poudarili, da dandanes skorom ni takega človeka med slovenskimi znanstveniki.

Zdaj bi rekli, da se hvalim, ko rečem, da probam slediti istemu načelu. Probam, vendar mi se vsikdar ne posreči. Tudi jaz sem slab grešnik z več falingami. Lahko se razčemerim, vendar je moj čemer včasih res »sveti« kot tudi tukaj. Res, da več vala mir, strpnost in ljubezen. Hkrati tudi se pripetijo položaji, ko ni več možnosti za sporazum in se je nujno boriti.

Tudi zdaj začnejo nastati zelo neugodni položaji, o katerih bom posebno pisal.