V decembru je umrl Štefan Grabar, župnik na Cankovi. Letos sem ga osebno spoznal, škoda, da je bilo enkratno najino srečanje. Sem mu hvaležen, ker je dovolil, da lahko predstavim v cankovski cerkvi molitvenik Jezuš, tovariš moj.
Trenotno ni drugega, ki bi lahko dopolnil spraznjeno službo plebanuša na Cankovi. Poimenovali so pečarovskega župnika Ivana Kranjca, ki je dozdaj pazil tudi Kuzmo (s starim imenom Küzdoblani). Odzdaj Aljaž Baša bo upravljal Kuzmo s Svetim Jurjem in Gradom (s starim imenom Gornja Lendava).
Naša püšpekija tudi nima vodje, ker je bil letos škof Štump premeščen na Primorsko. Vendar je že dolgo časa problem pomanjkanje katoliških duhovnikov v Slovenski krajini.
Nekoč je bil precej močna vera med Muro in Rabo. Duhovniki so bili ne samo duševni, ampak tudi kulturni in politični voditelji Slovencev. Dandanes je nekoliko oslabela vera, vendar ima še vedno velik pomen. Ker sem lahko prodal dosti-dosti molitvenikov v Prekmurju. V nekaterih krajih kot Bogojina ali Beltinci so jih toliko kupili, da je bilo nujno še dati tiskati knjige.
Malo je pastirjev (čeprav imamo probleme tudi s kakovostjo) in vsepovsod imajo isti problem. Današnja mladina komaj ima voljo do duhovniškega poklica. Razlogi in vzroki so pa znani, ki jih ne bom zdaj predstavil.
Zlasti v Slovenski krajini je žmetno najti ljudi za ta poklic, ki bi potem lahko službovali v domači krajini. Kljub temu lahko bi bile nadomestne rešitve. Nekje na sosednjem Madžarskem so to delali (ker ni bilo duhovnika), da so zaposlovali enega iz Nove Zelandije! Prekmurski luterani so si nabavili mladega fararja iz Slovaške, ki zdaj že govori slovaško, slovensko, prekmursko(!) in tudi madžarsko.
Nekoč je bilo več srčnih ljudi v Slovenski krajini, ki so se obvezali za duhovniški poklic in veliko jih je službovalo v Slovenski krajini. Toda so bili nekateri, ki niso bili iz Slovenske krajine, niti niso bili Slovenci. Največ jih je bilo hrvaške narodnosti (iz kajkavske regije ali Gradiščanske), vendar so zelo dosti delali za Slovence, za njihov jezik in narodno zavest.
Nedavno sem sestavil geslo za NSBL in članek za časopis Porabje (ki sta še ni objavljena) o posebno pomembnem človeku, katoliškem duhovniku, ki je bil rojen v Slovenski krajini. Ime mu je bilo Jožef Ficko (1772–1843) in se je narodil na Boreči. Služboval je ne pri nas, ampak v Prisiki (Peresznye), med gradiščanskimi Hrvati. Še niso mu postavili spomenika v rojstni vasi, vendar bi bilo nujno, čeprav je živel in delal med Hrvati. V gradiščanski hrvaščini je pisal knjige, obnovil gradiščansko književnost, ohranil narodno zavest Hrvatov in jezikovno posameznost Gradiščanske od hrvaške matice. Hrvati so mu hvaležni do danes, ker jim je naredil neminljive usluge. Hkrati Ficko ni pozabil svojih rojakov v Slovenski krajini, ki jih je podpiral tudi iz Prisike. Slovenci med Muro in Rabo so brali Fickove hrvaške knjige, ker je bila gradiščanščina (ki izvira iz čakavščine) prepojena s kajkavskim jezikom, zaradi tega je bila vključena v panonski prostor in nastal tudi Slovencem razumljiv jezik. Poleg tega je Ficko dopolnil gradiščanski knjižni jezik s prekmurskimi slovenskimi elementi, ki so bili prevzeti tudi v pogovorno gradiščanščino.
Spominski dan Jožefa Ficka v Prisiki
Je ena beseda: neofit. Neofit je gorečnež, ki je friško prestopil v neko novo versko skupnost. Da bi ga nova skupnost res sprejela, prevneto deluje za njo.Čeravno Ficko ni prestopil v drugo vero, ker saj se je rodil v katoliški družini in služboval v katoliški hrvaški vasi, vendar je prišel v drugo, res sorodno, vendar posebno področje. Večkrat sem rekel (kakor prej) da Prekmurcem manjka primerna motivacija, drugače bi lahko naredili dosti več. Ponosni in samozavestni Hrvati so motivirajoč vplivali na Ficka, ki je nastal eden od največjih na Gradiščanskem. Ficko lahko bi bil zgled ne samo za prekmurske Slovence, ampak tudi za vse Slovence!
Hrvati, ki so službovali v Slovenski krajini, so z gorečnostjo svojega naroda delali za nas. Seveda, to brezpogojno ne pomeni, da je nujno najti Hrvata na spraznjene duhovniške službe, saj narodnost vedno ni enaka kakovosti. To hočem povedati, da bi lahko imeli možnost najti primerno osebo na Hrvaškem (v prvi vrsti v kajkavski regiji) za katoliški duhovniški poklic v Slovenski krajini, ker je važno upoštevati jezikovne in kulturne značilnosti. Tako pa lahko zamašimo nekaj vrzeli.
Žal tudi tukaj lahko vpliva politika na to vprašanje. Nekateri namreč hočejo zapletati Prekmurje v protihrvaško histerijo zaradi ozemeljskega spora na morju, četudi je Prekmurje daleč od Jadrana. To je dokaj isto, ko so si madžaroni (kot Mikola) z vsakim načinom prizadevali zapletati Prekmurje v trianonsko histerijo. Kajkavski in gradiščanski Hrvati so bili dobrodejni za Slovence v Prekmurju in Slovenskih goricah. To nam dokazuje zgodovina.
To je moj zadnji blog v tem letu. Upajmo, da se lahko reši bar nekaj važnih vprašanj v naslednjem letu v življenju naše Slovenske krajine.
