Nedavno se je objavila knjiga madžarskega zgodovinarja Balázsa Ablonczyja Száz év múlva lejár? (Ali poteka po sto letih?), ki jo vsekakor moram kupiti. Mislim, da bo koristen vir (in koristna smer) pri mojem raziskovanju področja prekmurske zgodovine in vendskega vprašanja.
Ablonczy ugotovi v svoji knjigi, da je treba obračunati z nekaterimi škodljivimi »legendami in miti« okrog Trianona, ki oskrunijo ne samo javno mišljenje na Madžarskem, ampak tudi zgodovinopisje (v glavnem, če tudi vladajoča politika ustvarja in širi nepotrebne legende).
Ablonczy poudari, da se nikakor noče norčevati iz narodne zavesti, saj je zelo koristna narodu, če ohranja svoje korenine in se ozre proti preteklosti. Tudi nekatere legende in miti so nastale osnovne sestavine narodne zavesti (glejmo npr.: Viljem Tell, Robin Hood, Samson). Toda zasledimo take mitičnosti, ki so nepotrebne, škodljive in smešne kot npr. teorije o zarotah.
Mislim, da lahko omenim svoj način, s katerim probam oživljati nekatere stare izraze iz stare prekmurščine. Po eni strani besede, ki so še vedno razumljive sodobnim govorcem (čeprav manjkajo v sodobnem govoru), npr.: sküpina, rüdnik, zdrüženje itd. Po drugi strani probam uporabiti besede, ki so po mojem vredne ohranitve, čeprav jih težko razumejo na prvi posluh govorci, npr. pozoj (zmaj), rejčnik (slovar), ogračar (vrtnar). Vendar se obotavljam, da bi uporabil popolnoma zastarele jezikovne relikte (preostanke) kot npr.: nekepejšni (grd, nesramen), zadostačinejnje (zadostitev), sprevedüvati (nemoralno živeti), roujovpouvanje (čebelarstvo) in vnavadovzetje (navajenost). Avgust Pavel je ugotovil, da so ti umetni izrazi hudi barbarizmi, ker so nastali iz dobesedno prevedenih madžarskih izrazovov. Tudi ne uporabim besed v takih oblikah kot lejhko, düjh, krüjh, prajh, sprhnjeni itd.
Ablonczy v svoji knjigi proba razjasniti škodljive trianonske legende, na katere se naslanja mišljenje javnega življenja in politikov. Toda Ablonczyjev cilj ni iztrebiti teh legend, ker stalno nastajajo nove in nove legende o Trianonu. Ampak, kakor reče Ablonczy, je cilj vzgoje (kot tudi šolske vzgoje) spodbijati legende s strokovnimi dokazi. Kajti vedno bodo ljudje, ki ne bodo hoteli sprejeti resnic, ampak hočejo verovati v teorije o zarotah in legende.
Res, da so na mirovnih pogajanjih v Parizu Čehi, Slovaki in Romuni zahtevali ozemlja od Ogrske na podlagi krivih, neresnih nadlogov. V Romuniji še danes radi trdijo politiki (in ne samo ultranacionalisti ali fašisti), da so Romuni najstarejši narod celega sveta, zato imajo »pravico« zahtevati, da naj k Romuniji priključijo kakršno koli ozemlje na svetu. Slobodan Milošević pa je prevzel Karadžićevo načelo, da kjer koli počiva srbsko truplo, tista je že srbska zemlja. Opomba: v Vojvodini so na koncu druge vojne komunistični partizani poklali približno 40-50 tisoč nedolžnih madžarskih civilistov. Zato ne smemo reči, da Madžari nimajo nobenega vzroka, ko »se pritožujejo.«
Seveda so tudi s strani Madžarov ponarejali zgodovino (glejmo npr. vendsko teorijo Sándorja Mikole). Poleg tega živi veliko razširjenih, smešnih legend o mirovnih pogajanjih. Mnogi Madžari so še danes prepričani, da so npr. ameriški in angleški delegati mirovne konference prvič v Parizu slišali o Ogrski (Madžarski) in ničesar niso vedeli o madžarskem narodu. Romuni, Jugoslovani in Čehi so jih menda prevarali s ponarejenimi podatki (o hribih in potokih rekli, da so gore in reke). V resnici so ameriški in angleški politiki dobro poznali Ogrsko in njene zemljepisne razmere. Delitev ogrskih ozemlij pa je bila največkrat odvisna od političnih pričakovanj in interesov. Zato je bilo več milijonov Madžarov odcepljeno in priključeno k sosednjim državam.
Matija Slavič je na primer zahteval ogromna ozemlja od Ogrske za Slovenijo: ne samo današnje Prekmurje ali Porabje, ampak tudi Južno Gradiščansko ter en del Őrséga in Göcseja. Toda ameriški delegat Johnson ni zadovoljil Slavičevim zahtevam, ki so mu zdele previsoke. Torej lahko rečemo, da je Prekmurje izgubilo severnogorički falaček (današnje Porabje) zaradi Slavičeve lakomnosti.
Druga razširjena neresna legenda, da je francoski predsednik George Clemenceau (eden od glavnih voditeljev pariške mirovne konference) sovražil Madžare samo zaradi svoje lahkožive snahe Madžarke. Res, da je imel Clemenceau madžarsko snaho, ki je zapustila Clemenceaujevega sina (svojega moža), kljub temu je bil še naprej sorazmerno miren in dober stik med bivšim tastom in snaho. To dejstvo nikakor ni vplivalo na Clemenceaujeve politične odločbe.
Voditelji pariške mirovne konference: ameriški predsednik Woodrow Wilson (1856–1924), francoski predsednik George Clemenceau (1841–1929) in angleški predsednik David Lloyd George (1863–1945)
Zdajšnja Orbánova vlada s posebno naklonjenostjo širi take legende. Nedavno je eden od glavnih politikov Fidesza izrekel, da je »prostozidarstvo naredilo« Trianon. Doslej je Fidesz premešal pamet naivnega ljudstva z mnogimi teorijami o svetovnih zarotah (npr. v zvezi z Georgeom Sorosem) in proba čimbolj razjeziti Madžare proti Evropski zvezi edinole zaradi svojega sebičnega interesa. Sem rekel, da Orbán noče nazaj priključiti teh ozemlij (kot tudi Prekmurja ne). Te bedarije imajo samo reprezentacijski cilj, da predstavijo ljudem neko tako krivo velikost in slavo. Najnovejši Fideszev načrt nazaj postaviti stare županije, t. i. stolice (v stari prekmurščini varmegjövi, madžarsko vármegye), kar pravzaprav nima smisla. Menda probajo samo odvrniti pozornost ljudi od visoke inflacije madžarskega forinta, izjav o premoženju Fideszevih politikov in gospodarskih omejitev (ki znašajo 4000 milijardov forintov, medtem ko vlada obečava, da ne bo izdala omejitev, ker »obvaruje« madžarske družine!).
Orbánova vlada je že prej začenjala ponarejanje zgodovine na državni ravni. Tudi novi t. i. Magyarságkutató Intézet (Inštitut raziskovanja madžarstva) služi temu namenu, ki si spet prizadeva dokazovati take zastarele poglede z neverjetnimi dokazi kot npr. hunsko-madžarsko enakost. V bistvu delajo isto kakor romunski ponarejevalci zgodovine, ki govorijo o romunsko-rimljanski enakosti ali o tej somariji, da so živeli Romuni tudi v predzgodovinskih časih na Zemlji. Sodelavci inštituta probajo tudi izpodbijati dejstvo, da je madžarščina veliko stvari podedovala od starih panonskih Slovanov.
Toda ne mislimo, da je naš slovenski del brez izdelovanja legend ali ponarejanja zgodovine. Nastala so kriva mišljenja o Prekmurju takoj po priključitvi k slovenski matici: da je Prekmurje popolnoma madžarska krajina, prekmurski evangeličani so »hudi« madžaroni, prekmursko ozemlje je enako Sibiriji itn.
Najvejčja in najtipičnejša bedastoča (ki je pravzaprav tudi hinavščina), ki že dolgo časa oskrunjuje prekmursko regionalno identiteto, je Murska republika. Veliko naivcev jo ima za argument za »samostojno prekmursko državo.« Drugi pa jo imajo za eden od korakov priključitve Prekmurja k matici. Toda z nobene strani nimajo prav! Še v času Titove Jugoslavije je razširila ta lažni nazor o Murski republik monografija Julija Titla. Avtor je pobarval Mursko republiko ali Vilmoša Tkalca s takimi zaslugami, ki jih nikdar ni naredil. Titl je skoraj z istim načinom popačil resnico v tej monografiji kakor Sándor Mikola v svojih vendskih brošurah.
Spletni portali in časopisi pa še danes širijo bedarijo in poveličujejo Mursko republiko.
Kdo je pa bil Vilmoš Tkalec? Tkalec je bil učitelj iz Turnišča (dolinskega Varaša), ki je v prvi vojni dosegel poročniški čin. Ko se je vrnil iz fronta je nastal vojaški poveljnik v Slovenski krajini. Večkrat je zatrjeval zavzetost do madžarskega naroda. V novembru 1918 so izbruhnili izgredi v Beltincih, Polani in Črensovcih, kjer so vandali ropali v trgovinah in gostilnah. A Tkalca so tako obvestili, da je izbruhnil »vendski separatistični upor.« Poročnik Tkalec je takoj hitel s svojimi vojaki, da zatira »puntarske Vende« in obrani ogrsko domovino. Nato je vkorakal v sosednje Medžimurje, kjer je zadušil t. i. Goričansko republiko, ki je imela resnejši, narodni namen.
Tkalec je po razglasitvi komunistične madžarske republike prisegal zvestobo boljševizmu in uradno zavrnil narodne misli. Sodelavci so menili o Tkalcu, da ima despotično nagnjenje. Mladi poročnik je opazil, da je oblast odlično sredstvo za zasebno obogatitev, zato je začel švercati v Avstrijo. Titl v svoji monografiji proba opravičevati Tkalčevo ilegalno dejavnost rekoč, da je Tkalec s švercanjem »zagotovil« blagovni promet v Prekmurju.
Verjetno so rivalski šverci ovadili Tkalca v Budimpešti. Tkalec se je ustrašil bodoče kazni in je zaradi tega razglasil Mursko republiko v Murski Soboti. Večina ljudstva v Slovenski krajini ni bila obveščena o novi »državi«, samo so soboške ženske čenčale med seboj (in se smehljale), da je mladi poročnik razglasil kakšno republiko. Skrajno je »čudno«, da Titlov zemljevid v omenjeni monografiji zelo ginau označi meje Tkalčeve republike, ki poteka tik ob današnji madžarski meji in »izpusti« Porabje.
V resnici je Tkalčeva republika nadzirala le Mursko Soboto, vendar drugod ni imela oblasti v Slovenski krajini. Poleg tega Titl laže, ko trdi, da je imel Tkalec konkreten pogram za upravljanje Murske republike. Samo je enkrat obečal uresničiti gospodarski in socialni dobrobit v Slovenski krajini, toda ga ni brigala svoja republika. V naslednjih dneh je pobral grabljeno premoženje in vujšel v Avstrijo.
Potrebno je upoštevati še eno dejstvo: večinoma so prestopili h Tkalčevi republiki madžarski vojaki, ki so se hoteli boriti proti boljševizmu za madžarsko domovino in ne za priključitev Slovenske krajine k državi SHS. Tkalec je izdal svoje ukaze v madžarščini ter so madžarski uradniki in uslužbenci delovali v njegovi vladi. Torej Tkalčeva Murska republika ne samo, da ni bila resna država, ampak ni bila prekmurska, niti slovenska republika, vendar madžarska republika!
Razen tega kaj se je pripetilo po l. 1920 s Tkalcem? Tkalec se je preselil na Madžarsko in nastal spet rodoljuben Madžar. Tudi je pomadžaril svoj priimek in se je imenoval Vilmos Tarcsay. Leta 1939 je napisal »vendski« učbenik, v katerem poučuje mlajše, da naj bodo »zvesti, pravi Madžari«, ker je pravzaprav »vsak Vend Madžar.« Po drugi vojni je nastal spet komunist.
Seveda nekateri nočejo opazovati teh dejstev in še vedno s slepo vero sledijo legendam. Ti ljudje so »neozdravljivi.« Toda, kakor reče Ablonczy, je najbolj važno, da naj ne živi vsak človek v zmoti. Zato moramo naučiti te resnice.
Jaz, ki podpiram, da dobi Prekmurje avtonomijo v Republiki Sloveniji (zaradi splošno znanih nadlogov), nočem, da me zamešajo z lažno Mursko republiko. Posebno radi tega ne, ker Tkalčeva republika (kakor sem razložil) nima nobenega skupnega z lokalnim prekmurskim domoljubljem, niti s splošnim slovenskim domoljubjem. Nočem poteptati prekmurske zavesti, ampak Tkalčeva republika ne sme imeti delež v tej zavesti! Imamo mnogo drugih vrednot, na katere smo lahko ponosni, a Tkalec in njegova republika sta madeža v zgodovini Slovenske krajine.
Zakaj so pa nastele in se ohranile te lažne legende? Sicer zaradi tega, ker med 1945 in 1991 ni bila normalna, demokratična interakcija med politiko in znanstvenostjo (ni na Madžarskem, niti v Jugoslaviji). Niso razjasnili veliko vprašanj, poleg tega niso izginile omenjene legende, samo so začasno nehale.
Zato je bilo, da se je takoj zbudilo vendsko vprašanje v devetdesetih letih 20. stoletja, ker je bila velika pomanjkljivost v tej temi, kar se tiče strokovnih znanstvenih razprav (zlasti v madžarščini). Tudi so še v začetku 21. stoletja probali izpodbijati v Sloveniji vrednost prekmurske književnosti in zanikati, da je prekmurščina knjižni jezik. Ugovor je bil venomer vendsko vprašanje in oživljajoča trianonska histerija na Madžarskem. Toda nikakor ne bi smeli (in je sicer spotakljivo) zamešati verodostojne prekmurske književnosti s prostaško vendsko teorijo, ki so jo kreirali tisti madžaronski slovenski (prekmurski) pristaši, ki so hoteli na vsak način zapletati Prekmurce v trianonsko histerijo in jih pomadžarjevati. To so pa naredili le za svoje napredovanje na Madžarskem, medtem ko njihovi rojaki med Muro in Rabo niso imeli nobene koristi iz njihove propagande. Lahko zasledimo podobne prekmurske pristaše tudi na slovenski strani, ki so prav tako spekli le svoje meso, medtem ko so od skromnih prekmurskih rojakov zahtevali slepo in brezpogojno poslušnost v revščini.
Zaključim članek z Ablonczyjevimi besedami:
»Tisti, ki se želijo dobro počutiti, naj hodijo v velnes ali na pokušnjo vina. Zgodovina nima take naloge, da se dobro počutijo od nje, kljub temu se nikomur ne počuti slabše, če ima samopoznanje. Kadar gremo k zdravniku, ne pričakujemo, da laže rekoč, da nimamo bolezni.«
In ne pozabi, dragi moj bralec, mojih besed: Slovenska krajina ima mnogo drugih vrednot, na katere je lahko ponosna...
