V Vestniku sem bral lep intervju s prekmurskim rojakom umetnostnim zgodovinarjem dr. Janezom Balažicem, ki je zelo lepo rekel, da ima panonski kraj svoj genius loci (to je duh kraja). Hkrati pa je ugotavljal, da v Prekmurcih falí drža homo politicus (osebnost javnega/političnega življenja). Priznal je, da tudi on sam tega prepričanja nima, da bi prevzel neko vodstveno vlogo in stvari peljal naprej.
Mislim, da ima gospod Balažic le deloma prav. Res, da nismo precej ambiciozni ljudje, čeprav smo zelo sposobni. Bili so in danes tudi so ljudje, ki so zelo vrli, nadarjeni. Nekoč sem napisal, da falí le ustrezna motivacija za Prekmurce. Korejci pravijo, da ni nemogočega, vse je možno uresničiti. V Južni Koreji so uresničili v pozitivni smeri, a v Severni pa v negativni.
Severna Koreja je najbolj zaprta država na svetu. Ljudstvo trpi lakoto, gospodarstvo je nerazvito, diktatura pa je grozno neusmiljena. Kljub temu imajo atomska orožja. Kako je to možno? Ker so oni tudi Korejci in strašno odločni. Obstaja v Severni Koreji poseben državni oddelek, ki z najbolj nizkotnimi načini priskrbi dolarske milijarde za severnokorejsega nuklearnega oboroževanja. Ta oddelek se ukvarja s trgovanjem mamil in ljudmi, tihotapljenjem orožja, ponarejanjem denarja, pošilja gastarbajterje v tujino (ki so v resnici zakrinkane suženje komunistične strahovlade), zlasti na Kitajsko ali Rusijo. Poleg tega ima še legalne biznise, ker upravlja luksuzne restavracije tudi na Kitajskem in Rusiji, kjer večkrat naredijo davčno prefrigo, da dobijo čim več penez.
Ali se naj vrnimo v Slovensko krajino. Zato ima gospod Balažic samo deloma prav, ker položaj, o katerem govori, velja za zdajšnje Prekmurje. Ko se je začela zbuditi narodna zavest Slovenske krajine, so nastopile sposobne osebe. Vsi poznamo Jožefa Klekla st., ki je probal dosegati tudi v kraljevini Jugoslaviji avtonomijo za Prekmurje. Vendar je zastajal. Kar je res, je res, da je bil Klekl protisloven in nepremišljen človek, toda ni bil svojat baraba kot nekateri drugi, ki so za svoj hasek brezpogojno postregli višji oblasti (Hartner, Mikola, Kranjec in mnogo drugih).
Verjetno je bil najbolj pošten in najbolj moder človek cele Slovenske krajine Vadarčar Jožef Sakovič, ki žal v politiko ni šel. Tudi je bil človek poln modrosti Franc Ivanocy ali pa križevski luteranski duhovnik Ivan Berke ter bodonski farar Karel Šiftar.
Žal nikoli ni sprejel političnih nastopov Jožef Smej, ki je nedavno umrl. Ker sem ga poznal sem prepričan, da lahko bi bil prikladen in vreden vodja naše Slovenske krajine med Muro in Rabo.
Odkod je pa ta zastajajoč položaj? Mislim, da so od druge vojne in še tudi po osamosvojitvi zelo veliko delali, da bi razdirali Prekmurje, in sicer večinoma zaradi sebičnega namena, da se všečkajo višjim: uničijo svoje rojake, da naj to priča o njihovi zvestobi, višji pa jih nagrajujejo za to.
Ne bom povedal kdo so bili ti ljudje, samo toliko, da jih še danes obožujejo, imajo jih za največje Prekmurce (in tudi največje Slovence!), čeravno niso naredili ničesar pomembnega niti za slovenstvo.
Bilo je pa v zadnjih časih nekaj pozitivnih sprememb. Na rabskem goričkem kraju so dokončno odstranili osebo, ki je več kot trideset let veliko delala, da zaostri prekmursko-porabska nasprotja. Njeno dejanje ni prineslo nobenega napredovanja za rabski gorički kraj, samo ga je hotela oblikovati po svoji mili volji. Ta oseba je seveda zdaj strašno besna. Tudi ima svoj blog, kjer vse žali kogar koli more (tudi mene). Včasih je res smešno brati njene izbruhe 😃 Čeravno piše včasih tudi resnice, zlasti o negativnostih v Porabju (oziroma v porabskem šolstvu), samo pozabi omeniti svoj prispevek za to slabo (in sicer katastrofalno) stanje. V svojih časih ni bila sposobna izobraževati porabske pedagoge za poučevanje slovenščine (o tem lahko priča mnogo drugih ljudi 😉), dasi zdaj ona je mantrnica, junakinja in borka slovenstva v Porabju. Prepričana je, da Porabci nimajo nič skupnega s Prekmurci, ampak so Prekmurci njihovi sovražniki in tudi obratno. Nadaljevala je isto kot v komunistični diktaturi: takrat so preganjali naše Slovence na Madžarskem ali pa so strašili njihovo božno dušo, da onstran granice ne govorijo »vendsko,« ampak so vsi hudi titoisti, ki v noči pridejo preko granice zažgati hiše in ukrasti živino iz hlevov.
Kako je mogla ta oseba delati v Porabju, in sicer v visokem položaju? Enostavno: je še vedno imela neupravičeno prednost tudi po osamosvojitvi. Vlade friško osamosvojene Republike Slovenije niso se precej brigale za Prekmurje, niti za Slovence na Madžarskem. Torej ni bilo važno, da najdejo prave rešitve za probleme.
Tako so pa naredili prevelike škode Slovenski krajini tudi po osamosvojitvi. In smo se še komaj izkopali iz te temne dobe. Res spet se zanimajo za prekmurski jezik in se počasi oživlja prekmurska zavest, a potrebno je še dosti časa.
Gvišno bi me vprašali, ali bi imel take ambicije (ali sem homo politicus)? Mogoče. Toda nimam sanjarjenja o oblasti. Vendar, če je nujno lahko bi sprejel tako nalogo. Veliko jih pozna mojo skupino na Facebooku, ki je za prekmursko avtonomijo. Toda, ker sem bil pobudnik skupine, ne pomeni, da jaz bi bil »predsednik« morebitnega avtonomnega Prekmurja 🙂 Lahko bi bila druga, sposobnejša oseba za vodstvo.
Nedavno sem našel luštno poučno zgodbo v starem prekmurskem učbeniku puconskega školnika Štefana Lülika iz leta 1833, ki je ostal v rokopisu. Objavim jo tudi tukaj, ker ima veliko današnjih ljudi značajsko napako, da hočejo takoj kakšen izid, hasek ali prednosti ter ne delajo za prihodnost.
Joško je trdno rad meo sad: zato je on vu očinom ogračeci sadoveno pečje sadio. Eto zaglednovši oča, ga je pitao: Ka tou delaš? Sadim sadoveno pečje, da tim več sada dobimo, je odgovouro Joško. Čedno činiš moj sin, je pravo nadale oča: Ali dugo de tebi na té sad čakati; ar mogouče tou, kaj ešče za dvajseti lejt nede rodílo ono. Na eto je Joško malo žalosten gratao, ali dönok svojemi oči etak čedno odgouvoro: Nemaram, či bom gli dugo mogao čakati, naj li dönok v starosti mojga vezdašnjega trüda sad vzeti morem.
Prispodobno na vekše v toj kesnoj starosti deci k haski slüžijo i ona včenja, štera se je ona v malosti svojoj vu šolaj navčila.
Tudi jaz ne bom uživala morebitnega sadu svojega dela. Ampak to ni moj cilj. Vsekakor je tudi možno, da sem naiven...
