Šemot je hebrejsko poimenovanje Druge Mojzešove knjige (Eksod, Odhod). Pomeni Imena. Ta knjiga Svetega pisma pripoveduje odhod izvoljenega ljudstva iz Egipta in njegovo vrnitev na zemljo praočakov.
Obnovljena slovenska domačija
Velikokrat me ne razumejo ljudje zakaj želim, da bi se naselile slovenske družine iz Prekmurja na severni gorički kraj (to je Porabje), ki pripada še danes Madžarski? Pravzaprav mislijo, da ni možno uresničiti zaradi gospodarskih in državnoupravnih vzrokov. V naslednjem blogu probam razložiti kako bi to lahko potekalo.
Večkrat sem razlagal, da severni del Goričkega, ki se uradno imenuje Slovensko Porabje, nikdar ni bila posebna skupnost in še vedno ni. Prekmurje mu je čuvalo življenjsko sapo. Tudi madžarski veleposestniki, ko so Osmani odpeljali ljudi iz Gornjega Senika, so prinesli nove slovenske družine iz Sobote in Vadarec.
V tej severni krajini pri Rabi je veliko praznih hiš in drugih nepremičnin. Torej imamo dosti praznih mest. Čeprav, ko umrejo stari ljudje potomci takoj prodajo nepremičnino (slovensko erbijo) Madžarom in velikokrat za smešno nizko ceno. Madžari pa ali bodo koristili nepremičnino ali pa špekulirajo z njimi; kasneje bodo jih prodali za maščobne peneze.
Nekateri kolonisti probajo zgraditi hiše ali pa obnoviti stare domačije. To sem že tudi napisal, da so nekateri srečni, nekateri pa se sčasoma zbudijo iz sladkih sanj in prepoznajo, da severni del Slovenske krajine, ki je del nerodovitnega Goričkega, ni samo lepota ali petje ptic, ampak tudi trdo in težko delo.
Vsi od teh ljudi ne bodo stalni prebivalci rabske krajine. Veliko jih uporabi kupljene slovenske domačije in nove hiše za vikend. Torej Slovensko Porabje=Madžarski počitniški park.☺Čeprav to lahko bo enkrat zelo koristno, saj ti ljudje tudi ne živijo na veke-vekov, ker so že stari. Nekateri pa se sčasoma navolijo počitniškega parka in se znebijo teh nepremičnin. Nekateri drugi pa ne morejo priti do konca z gradnjo. Imeli so prelepe načrte kot v pravljicah, a dandanes so strašne visoke cene nastale v gradbeništvu kot tudi na nepremičninskem trgu.
Če bi se posrečilo, da se naselijo prekmurske slovenske družine na zapuščeno rabsko slovensko krajino, potem jim bodo dobre te obnovljene, novozgrajene ali napol končane hiše. Napol končana stanovanja namreč ni žmetno zgotoviti.
Seveda me je veliko Madžarov (in tudi rabskih Slovencev) obtožilo, da je moj namen pravzaprav nasilna kolonizacija; mislijo, da hočem naseliti več tisoč Slovencev. To je pa smešno in absolutna somarija. Tukaj ni možno in nima smisla naseliti množice ljudstva. Ko je prinesel omenjen veleposestnik nove družine na Gornji Senik v 17. stoletju namesto tistih, ki so jih odpeljali Turki, ni prišlo več sto Slovencev. Naša krajina je majhna in siromašna, zaradi tega niti nekoč ni zmogla velikega ljudstva.
Po priključitvi Prekmurja so naselili preveč dosti slovenskih družin na lendavsko okolico, ki so prišle iz današnje Primorske. Šovinist Sándor Mikola je trdil v svoji propagandi, da so ti naseljenci vsi lovci na bogastvo, ki menda podjarmijo in preganjajo »Vende«. V resnici so se ti Slovenci naselili le v prekmurskih madžarskih naseljih. Vlada jih je namerno naselila v Prekmurje, da bi lahko znižala število madžarskega prebivalstva. V uradnih obvestilih so zato prišli primorski kolonisti , da bi »naučili« prekmurske Slovence na knjižno slovenščino (to bedarijo pa še danes širijo nekateri).
Tudi Jožef Klekl st. je bil proti tej kolonizaciji, ker je dobro znal kaj bodo izidi. Klekl pa je imel prav: zaradi kolonizacije je nastala prenaseljenost na majhnem kraju, ki je povzročila še druge negativne izide in tudi težave. Zato je veliko kolonistov zapustilo Prekmurje oz. lendavsko okolico.
Danes v Evropski zvezi so granice odprte, zaradi tega ni politične ovire, ki bi bila napoto prekmurskim družinam, da bi se lahko naselile na rabski gorički kraj. Vsa nadaljnja obtoževanja o namenu domnevne nasilne kolonizacije so odveč. Vendar, ker sem omenil nesrečen primer primorskih kolonistov, je treba omeniti še druge negativne primere (nepotrebnih) kolonizacij.
V Zahodni Afriki je ena zelo revna puščavska dežela, o kateri zelo malo slišamo. To je Zahodna Sahara, ki je bila v preteklosti kolonija Španije. Leta 1976 so Španci zapustili Zahodno Saharo, toda dežela ni nastala samostojna država. 1979 je namreč sosednji Maroko okupiral Zahodno Saharo. Čeprav je zahodnosaharska osvobodilna fronta Polisaro deloma spravila Marokance iz Zahodne Sahare, kljub temu je večina dežele še vedno pod marokansko oblastjo.
Največ avtohtonskih prebivalcev Zahodne Sahare je pobegnilo v Alžirijo. Dandanes odrašča že druga generacija njihovih potomcev v begunskih taboriščih. V Zahodno Saharo pa je marokanska vlada tačas naselila množice marokanskih kolonistov, ki so ustanovili nova naselja v puščavski deželi. Danes sta dve tretjini prebivalstva marokanskega porekla v Zahodni Sahari.
Marokanska vlada še danes z dosti penezi podpira tiste, ki se želijo naseliti v Zahodno Saharo. Marokanski kolonisti dobijo višje plače v Zahodni Sahari kot rojaki, ki živijo in delajo v matični domovini. Ženevske konvencije prepovedajo državam, da silno naselijo svoje ljudstvo v tisto deželo, ki so jo okupirale z vojsko. Kljub temu velesile še danes ničesar ne delajo proti marokanski okupaciji v Zahodni Sahari. Tudi potomcev teh kolonistvo ne sme nihče odganjati iz Zahodne Sahare, saj so prebivalci, ki so se narodili in odraščali na tem področju, torej imajo pravico do bivanja v Zahodni Sahari.
Drugi slab primer je Ciper oz. Severni Ciper, ki je marionetna država Turčije, zato je ne priznavajo druge države. Prebivalstvo Cipra je bilo nekoč večinoma grške narodnosti, medtem ko je živela turška manjšina v razpršenih skupnostih na otoku. Ciprsko turško narečje se malo razlikuje od turščine pa ima veliko grških izposojenk. Največ Turkov je živelo na severnem delu otoka.
1974 je Grčija podpirala ciprski državni udar. Nova ciprska vojaška vlada je obetala, da se bo Ciper združil z Grčijo. Turčija je poslala svojo vojsko na otok in okupirala severni del Cipra. Turške vojske so ubile veliko Grkov, medtem ko so druge grške prebivalce odgnale. Ciprski Turki iz drugih krajev otoka so pobegnili na severni del, kjer je bila cona turške okupacije. 1983 so razglasili turško republiko v Severnem Cipru.
Od 1975 so Turčija in ciprski turški politiki začeli naseliti turške koloniste iz Anatolije (Male Azije) na otok Ciper. Najprej so poiskali ljudi, ki niso imeli grunta v Turčiji ali pa izgubili svoje domačije. Veliko jih ni znalo kje je Ciper, ampak so zaradi svoje sile sprejeli ponudbo. Prvi turški kolonisti so dobili nepremičnine tistih Grkov, ki jih je turška vojska ubila ali odgnala iz Severnega Cipra. Torej so novi naseljenci takoj dobili pripravljene hiše.
Kasneje so prišli še drugi, prostovoljni turški kolonisti (med njimi veliko lovcev na bogastvo). 66% današnjega prebivalstva Severnega Cipra je turškega porekla iz Anatolije in 33% avtohtonskih ciprskih Turkov. Čudno je, da ti kolonisti in njihovi potomci večinoma podpirajo ponovno združitev otoka, medtem ko le ciprski Turki podpirajo odcepitev od grškega Cipra. Seveda turški naseljenci zahtevajo, da naj imajo enake pravice (avtonomijo), da bo Ciper skupna grško-turška država.
Omenil sem te primere ne zaradi prestrašanja, ampak zaradi poduka!
Seveda ni dovolj, da imamo odprte granice, ker smo člani Evropske zveze. Tudi meni je jasno, da je največja ovira tega namena gospodarska zaostalost (zlasti na Goričkem). Tisti, ki mi rečejo, da morajo prekmurske družine delati na Madžarskem za smešno nizko ceno, če se preselijo v Porabje, se preveč motijo. Nikjer ni predpisano, da če se naseliš na Madžarskem ti je obvezno delati tukaj.
Gorički kraj pri Rabi je gospodarsko odvisen od Madžarske, torej je prva naloga, da ga gospodarsko priključimo k Sloveniji (zlasti k Prekmurju). Granice so odprte.
Toda se pojavi spet ena posebna težava, in sicer da je Goričko najbolj nerazvit del Prekmurja. Ljudje v Prekmurju so mi pripovedovali, da so v socializmu razvijali le Mursko Soboto misleč, da se bodo Goričanci vsi preselili v mesto. Se mi zdi, da se je v Prekmurju ustavila zgodovina in imajo še vedno to »plansko gospodarstvo«. Nenehno in nenehno razvijajo (industrializirajo) le Mursko Soboto, ki je že preveč industrializirana. To pa je že odveč.
Ni normalno, da je Murska Sobota edino gospodarsko središče v Prekmurju. Na Dolinskem in Goričkem je tudi potrebno eno-eno posebno središče (na Gradu in Beltincih ali pa v Turnišču). Če bi se začelo pravo gospodarsko razvijanje na Goričkem, potem bo možno spremeniti gospodarsko vezavo rabskih vasi. Poleg tega ne pozabimo, da je veliko Prekmurcev zaposlenih v Avstriji.
Zelo je važno, da bomo previdni in skrbni ter ne pričakujemo, da lahko vkuhavamo kompot, če že vidimo cveteti sadno drevo. Naselitev mladih družin iz Prekmurja v rabsko slovensko krajino mora biti dolgotrajen postopek. Jasno, da jih je treba spodbujati in tudi podpirati, da se lahko naselijo na severno krajino.
Če zdaj pogledamo mojo rojstno vas Verico ali Ritkarovce ali pa Andovce, ki so že večinoma opustele vasice:
- najprej naselimo v vsako vasico le 3-3 družine. Tako naj delajmo kot s flancami: podpirajmo jih, da najdejo bivališče (ter zaposlenost, zlasti v Prekmurju) in se lahko zakoreninijo v okolici
- čez nekaj let spet lahko naselimo 3-3 družine z istim načinom
- nato spet čakamo nekaj let in spet naselimo 3-3 družine (ali pa malo več, odvisno od možnosti)
Mogoče, da bodo vmes še druge družine, ki se že prostovoljno in iz svoje moči naselijo v rabski kraj, medtem ko se rodijo otroci, ki tukaj odraščajo in ustanavljajo družino.
Trenutno to morem predlagati kot ustrezno možnost.
