V lanskem letu pred Božičem sem bral zanimiv članek na madžarskem portalu Telex, ki obravnava depopulacijo naselij na Madžarskem. Hkrati je bil predstavljen seznam tistih naselij, ki jim grozi izumrtje, ker imajo majhno prebivalstvo. Lahko zasledimo v tem seznamu dve gorički vasi pri Rabi (to je t. i. Porabje): Andovce in Verico-Ritkarovce.
Prebivalstvo se namreč postara, drugi ljudje se izselijo, mladine pa ni. Sčasoma bo popolnoma izginila petina naselij na Madžarskem. Vendarle sem slišal groznejšo in bolj črno napoved od romskega izobraženca Istvána Forgácsa: Forgács meni, da bo verjetno ostalo le 1000 naselij v prihodnosti na Madžarskem! Trenutno je še 3000 naselij.
Mnogo jih priganja državo k posegu, da bi rešili ogrožene vasi. Seveda so bili poskusi, ki so bili neodločni, slabotni in brezuspešni. Bili so politiki v devedesetih letih 20. stoletja, ki so namerno delali za demoralizacijo in propad podeželja v veselje nekaterim zahodnoevropskim gospodarskim krogom. Ti krogi namreč niso hoteli, da bi imeli rivale v vzhodnoevropskih deželah, ki so se pripravile pridružiti Evropski zvezi.
Majhen gorički falaček pri Rabi, ki ga niso priključili k matični Sloveniji še danes trpi svojo poniževalno usodo. Res, da so ljudje v osamitvi železne zavese ohranili več arhaizmov (izvirnih elementov) v svojem prekmurskem govoru, ampak kaj to pomaga? Tisti, ki res govorijo lokalno prekmursko narečje so stari 80 ali 90 let. Srednja generacija komaj govori svojo materinščino. Hkrati pa slabi madžarski mentalnohigienski in zdravstveni položaji vplivajo na tukajšnje Slovence, zato pa je povprečna starost omenjene srednje generacije 50 ali 60 let.
Mladi so se že davno preselili iz tega kraja. Tisti, ki še živijo v tej revni krajini, ne govorijo prekmursko, čeprav se veliko jih zanima za stari jezik staršev in starih staršev! Kljub temu se odvrnejo (omejijo) od manjšinske zveze, učiteljev in drugih izobražencev. Tisti krog namreč še vedno sledi napačni poti: demonizirajo čisto prekmurščino; lokalno prekmursko podnarečje poimenujejo za samostojno porabščino, ki jo potem mešajo z uradno slovenščino; vsiljujejo uradno knjižno slovenščino; napravijo za nezaslužne panonske slovenske stvari rekoč, da je knjižna slovenščina zastavilo razvoja. A vemo, da to ni res.
Težko bi bilo našteti vse krivice, napake in drugo, kar so naredili ali jih niso popravili. Tudi matična Slovenija je kriva t ega položaja, ki zanemarja tudi Prekmurje.
Povrh tega je položaj v rabskih slovenskih vaseh bolj zapleten, saj ni samo depopulacija največji problem, ampak izguba prekmurskega slovenskega značaja. To sem že napisal, da je izumetnično osamosvajanje Porabja nima smisla, vendar je zelo škodljivo. Saj to nikoli ni bilo posebno področje in ni moglo živeti brez ostalega dela stare Slovenske krajine. Železna zavesa je raztrgala zaponko med rabskimi Prekmurci in Goričkem. Bilo je pa sčasoma sklenjeno veliko več mešanih porok med Slovenci in Madžari. Če bi se rabski Slovenci med sabo poročili, bi nastala krvoskrunska skupnost.
Tega pa ni slovenski izobraženci na Madžarskem, niti izobraženci v matični Sloveniji ne razumejo (in verjetno nočejo razumeti). Toda še vedno vsiljujejo krivo podobo neobstoječega porabstva.
Čeprav je največ priseljencev normalen, prijazen človek, nekateri pa se ekscentrično (egoistično) obnašajo ter so v popolnem nasprotju s Slovenci in drugimi priseljenci. Slovenci zasmehujejo te ljudi in jih imenujejo kolonisti ali nezakoniti prebežniki.
Edina rešitev, če bi se prekmurski Slovenci selili v rabske vasi in naredijo krajino zopet slovensko (prekmursko). Kakšna bedarija! – bi rekli. Kdo bo se preselil na Madžarsko? Dobro vem, da so velike razlike med Slovenijo in Madžarsko. Vendar ne pozabimo, da smo v Evropski zvezi; Slovenija in Madžarska sta se pridružili schengenskemu sporazumu, zato so meje odprte brez nadzorov. »Nekoč se je moja sorodnica, pokojna pisateljica Irena Barber (1939–2006) zavzela za združenje Porabcev s Prekmurjem (ne preoblikovanje državne meje, temveč gospodarska in družbena združitev)« (citiram pa iz prejšnjega bloga).
Tudi Radgona, ki je razdeljena na nemško (Bad Radkersburg) in slovensko (Gornjo) Radgono, danes tako izgleda, da se ponovno združuje, kar se lahko zahvali evropski integraciji. V obmejnih regijah Beneluksa, kjer so narečja zelo podobna zaradi sorodnosti in zgodovinskih stikov (narečni kontinuum), imajo ljudje staro in uspešno medsebojno (regionalno) sodelovanje, ki je obstajalo že pred pridružitvijo schengenskemu sporazumu.
Približno pred desetimi leti sem načel misel naselitve prekmurskih družin v časopisu Porabje. Nekateri so se mi posmehovali, nekateri drugi pa me psovali. Drugi so se strinjali z menoj. Nekateri nasprotniki so mi (ošabno) rekli, da imajo samo domačini pravico ponovno naseljevati naš kraj. Ampak kdo so domačini? In kje so ti domačini?
Hkrati dobro vem, da se tudi Prekmurje muči s podobnimi problemi. Tudi prekmurski mladi zapuščajo svoje rojstne vasi in se preselijo v Mursko Soboto ali v večja slovenska mesta, ali pa v tujino. Ko hodim z avtobusom v Prekmurju večkrat vidim bližnje Adrijance na Goričkem: tudi tam je veliko praznih starih kmečkih stanovanj in se prebivalstvo postara. Usoda Adrijanec je skoraj enaka naši usodi.
Lahko ugotovimo, da imajo Prekmurci vsako pravico do rabskega dela Goričkega in je njihova dolžnost, da ga prebudijo. Oni so namreč tudi domačini na tem kraju!
Makabejci so bili narodni junaki antičnega židovskega ljudstva. V tistem času so izginili Judje na severnem delu Izraela (v Galileji). Makabejci so naselili židovske družine v tisto deželo, da naj bo vsaj židovska prisotnost v poganski Galileji, ki je bil prastari del njihove domovine.
